Jedro

Okoliščina, da je toženec med pravdo odtujil, tožnika pa nista nastali situaciji ustrezno prilagodila tožbenega zahtevka (iz stvarnopravnega v obligacijsko pravnega), in je bil zato njen tožben zahtevek zavrnjen, ne omogoča uporabe določbe 1. odstavka 156. člena ZPP o povrnitvi krivdnih stroškov v korist tožnikov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep o stroških sodišča prve stopnje (predzadnji odstavek izreka sodbe) spremeni tako, da se glasi: „Tožnika U.F. ml. in U.A. sta dolžna prvotožencu F. U. st. povrniti njegove pravdne stroške v znesku 2.119,51 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega parcijskega roka do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožnika sta dolžna povrniti prvotožencu stroške pritožbenega postopka v znesku 221,18 EUR, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe odločilo o stroških postopka tako, da je prvotoženec dolžan tožnikoma plačati v 15 dneh njune pravdne stroške v višini 1.452,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tekočimi od 16. dne od prejema te sodbe do plačila. V presežku je zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Zoper navedeno določitev vlaga pritožbo prvotoženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da stroške naloži v plačilo toženi stranki oz. sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Poudarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti prvega odstavka 156. člena ZPP, saj tožencu ni mogoče očitati kakršnegakoli krivdnega ravnanja. Toženec je tožečo stranko o samem prenosu lastninske pravice seznanil, saj je zaradi hudih domačih razmer bil prisiljen na stara leta in zaradi hudih zdravstvenih težav si zagotoviti vsaj najosnovnejšo oskrbo, za kar je bila sklenjena preužitkarska pogodba, tako da mu fraudoloznega ravnanja v tej zvezi ni mogoče očitati, prav tako pa tudi na odločitev o stroških ne more vplivati dejstvo, da tretja ni želela vstopiti v pravdo, saj toženec na takšno njeno ravnanje nima nobenega vpliva, prav tako pa ni relevantno razmerje med njim in tretjo in torej dejstvo ali je on tretjo s pripoznavo seznanil ali ne, prav gotovo ne more botrovati odločitvi o stroških. Tožnika bi lahko izvedla tudi zaznambo spora.

Tožnika sta odgovorila na pritožbo in predlagata njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 156. člena ZPP, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je mogoče stroške ne glede na izid pravde naložiti pravdni stranki le, če jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Temeljni princip odločanja o stroških pa je sicer načelo uspeha (glej določbo 154. člena ZPP). V konkretnem primeru pa je z zavrnitvijo tožbenih zahtevkov tožnikov uspeh v celoti na strani prvotoženca. Tožbeni zahtevki tožnikov so bili namreč v celoti zavrnjeni. Ker je za vsako sodno odločitev bistvena pravnomočna odločitev vsebovana v izreku odločbe, se tudi uspeh pravdnih strank seveda presoja glede na odločitev vsebovano v izreku in ne morda glede na nagibe in motive, ki so botrovali k uspehu ene od pravdnih strank in neuspehu druge pravdne stranke. Omenjeno zakonsko določilo je pridržano obremenitvi pravdne stranke s tako imenovanimi krivdnimi („separatnimi“) stroški, ki nastanejo med pravdnim postopkom po izključni krivdi pravdne stranke ali če izvirajo iz njene naključnostne sfere, ne predstavljajo pa splošnega principa, po katerem bi ne glede na uspeh, kot je bil obrazložen, nosila vse pravdne stroške nasprotne stranke tista stranka, ki je v pravdi uspela, sama pa ne bi bila upravičena do njih. Med pravdne stroške iz cit. procesne določbe tako lahko spadajo naslednji primeri: če stranka vlogo vloži šele na naroku, če z zamudo umakne tožbo po izpolnitvi zahtevka, ali če tožena stranka ne privoli v umik tožbe potem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek, če se odstrani pooblaščenec iz sodne dvorane zaradi kršenja reda, in podobno. Primeri, ko gre za naključja, ki se je primerilo stranki pa so lahko sledeči: zamuda naroka ali roka iz upravičenega vzroka in z njim povezanega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, nenadna bolezen stranke, zakonitega zastopnika ali pooblaščenca s posledično preložitvijo naroka, pa tudi pravno zmotno ravnanje sodišča, ki je pogojevalo procesno dejanje stranke in stroške nasprotne stranke. Načelo krivde je tako lahko zgolj dopolnilni ne pa temeljni kriterij za povrnitev stroškov (1). Utemeljitev prvostopnega sodišča, da bi tožnika prav gotovo uspela s tožbenim zahtevkom, če ne bi prvotoženec nepremičnin med pravdo odtujil tretji osebi, je torej pravno irelevantna. Tožnikoma bi lahko uspeh v tej pravdi zagotovila sprememba tožbe, s katero bi tožbeni zahtevek prilagodila nastali situaciji in uveljavljala ob neizpodbiti dobri veri tretje pridobiteljice, vknjižene v zemljiški knjigi, dajatveni zahtevek na plačilo vrednosti odtujenih nepremičnin zoper prvotoženca (zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve) (2). Ob povedanem bi torej moralo sodišče prve stopnje prvotožencu, ki je v tej pravdi v celoti uspel, priznati njegove stroške, stroškovni zahtevek tožnikov pa zavrniti.

Ker je z izpodbijano stroškovno odločitvijo torej materialno pravo zmotno ugotovljeno, je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi in izpodbijani sklep o stroških spremeniti tako, da morata tožnika prvotožencu plačati njegove pravdne stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 2.119,52 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (5. alinea 358. člena ZPP).

Prvotoženec pa je upravičen tudi do stroškov pritožbenega postopka upoštevaje znesek stroškov, s katerim je uspel v tem postopku (1.452,68 EUR, kolikor je bilo nepravilno prisojenih stroškov tožnikoma, povečano za 2.378,00 EUR, kolikor je bilo na podlagi tega pritožbenega postopka prisojenih stroškov prvotožencu, skupaj torej 3.830,68 EUR). Tako se pokaže, da morata tožnika prvotožencu plačati še 221,18 EUR pritožbenih stroškov.

Stroški so odmerjeni v skladu s Taksno tarifo in Odvetniško tarifo, natančnejša specifikacija stroškov oziroma sodna odmera pa je razvidna iz stroškovnika prvotoženca.

(1) Glej dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga (151. - 305. člen)“; Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, stran: 41 in 42; v tem delu avtorica komentarja: mag. Nina Betetto.

(2) Glej: Ibid, stran 232; v tem delu avtor komentarja: dr. Aleš Galič.