Jedro

Elektrarna je objekt v smislu 1. odstavka 76. člena ZGJS. Lastninjenje takih objektov je moralo biti izvedeno v skladu z ZGJS ter usklajeno zgolj med subjekti, ki jih določa ta zakon (javnim podjetjem ter republiko oziroma občino). Glede na izkazana dejstva je tako gotovo, da B. elektrarna ni zaobsežena v vrednosti družbenega kapitala podjetja, ki je bil osnova za preoblikovanje po ZLPP na podlagi izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa. Zato z izdajo te odločbe niso bile kršene določbe 15. člena ZLPP o zavarovanju pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, saj se na podržavljeno premoženje, ki ni predmet lastninjenja po ZLPP, ne nanašajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo ugotovila, da se lastninsko preoblikuje podjetje Elektro A. in navedla izbrano kombinacijo načinov lastninskega preoblikovanja ter ugotovila, da se sprejme program lastninskega preoblikovanja tega podjetja in da nominalna vrednost družbenega kapitala podjetja znaša 751.998.000,00 SIT. Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je odločitev o lastninskem preoblikovanju podjetja sprejel na podlagi določbe 6. odstavka 20. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Vrednost nominiranega družbenega kapitala, ki je osnova za preoblikovanje po zakonu po stanju na dan 1. 1. 1993 v višini 751.998.000,00 SIT je ugotovil z otvoritveno bilanco stanja, ki jo je podjetje izdelalo na podlagi predpisane metodologije. Nominalna vrednost osnovnega (nominiranega) kapitala podjetja je 17.287.313.000,00 SIT. Za ugotovljeno višino družbenega kapitala bo podjetje izdalo 751.998 začasnic, ki jih bo po vpisu preoblikovanja podjetja v sodni register nadomestilo z delnicami, z nominalno vrednostjo ene delnice v višini 1.000,00 SIT. Podjetje bo izdalo in izročilo v skladu s pogodbo, sklenjeno 19. 7. 1996 med Republiko Slovenijo in podjetjem Elektro A., Republiki Sloveniji 16.535.315 navadnih delnic. Podjetje je skladno s predpisi oblikovalo rezerve v višini 4.323.828.000,00 SIT. Organ je načine lastninskega preoblikovanja izbral na predlog podjetja. Podroben načrt izvedbe lastninskega preoblikovanja je opredeljen v programu lastninskega preoblikovanja podjetja. V teku postopka ni bilo ugotovljenih zakonskih zadržkov po 5. členu, 1. odstavku 15. člena, 2. odstavku 45. člena, 47. členu ter 4. odstavku 49. člena ZLPP, ki bi preprečevali lastninsko preoblikovanje podjetja in izdajo predmetne odločbe. Podjetje mora pri javni objavi vsebine z odločbo odobrenega programa preoblikovanja ter poziva upravičencem v dnevnem tisku objaviti tudi pravni pouk, da sme vsakdo, ki meni, da so mu bile z odločbo kršene njegove na zakonu temelječe pravice oziroma pravne koristi ter se postopka ni udeleževal kot stranka, uveljavljati varstvo svojih pravic v roku 15 dni od dneva te objave s pritožbo. Javna objava programa hkrati šteje kot vročanje z javnim naznanilom v smislu 94. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Ministrstvo za gospodarstvo (drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 29. 6. 2010 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da niso bili izpolnjeni pogoji 15. člena ZLPP za izdajo izpodbijane odločbe, drugostopenjski organ navaja, da je Občina Kranj s sklepoma z dne 23. 10. 1992 in 26. 11. 1992 podjetju prepovedala razpolaganje z nepremičninami, zajetimi v predlogu ter mu prepovedala kapitalsko preoblikovanje do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, vendar sta bila sklepa z odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 3. 3. 1993 odpravljena, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek, v katerem ni bilo odločeno. Občina Kranj tudi ni odločila o predlogih za izdajo začasnih odredb po 10. členu ZLPP, ki sta bila vložena 22. 2. in 1. 3. 1993. Vendar pa je bil prvostopenjski organ obveščen o vloženih predlogih. Za zavezano podjetje kot podjetje, ki je opravljalo gospodarske javne službe, se ZLPP ni uporabljal do uveljavitve Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), to je do 3. 7. 1993. Glede na to denacionalizacijski upravičenec ni bil dolžan vložiti zahteve za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP, saj se je rok za vlaganje zahtev iztekel 7. 6. 1993. Ne glede na to je bilo zavezano podjetje dolžno spoštovati 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Drugostopenjski organ dalje iz listin upravnega spisa povzema, da je na dan 1. 1. 1993 znašala vrednost osnovnega kapitala podjetja 17.287.313.000,00 SIT; ker je v skladu s pogodbo o določitvi deleža v kapitalu pripadlo Republiki Sloveniji 95,65 % celotnega kapitala podjetja, kar znaša 16.535.315.000,00 SIT, je za lastninsko preoblikovanje po ZLPP ostalo 751.998.000,00 SIT osnovnega kapitala. Glede na 76. člen ZGJS je Ministrstvo za gospodarske dejavnosti 17. 3. 1994 izdalo odločbo, s katero je ugotovilo, da so infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva zavezanega podjetja prešla na Republiko Slovenijo. Zavezano podjetje in Republika Slovenija sta v ta namen sklenila Pogodbo o določitvi deleža v kapitalu, s katero sta ugotovila, da je na podlagi 76. členu ZGJS Republika Slovenija postala lastnik infrastrukturnih objektov, naprav oziroma omrežij ter mobilnih in drugih sredstev zavezanega podjetja in da je na podlagi odločbe z dne 17. 3. 1994 RS postala lastnik 66,84 % deleža preostalega dela družbenega kapitala ter da se po ZLPP lastnini 33,16 % kapitala zavezanega podjetja; priloga k pogodbi je seznam infrastrukturnih objektov in naprav ter drugih sredstev, iz katerega je razvidno, da sporne nepremičnine predstavljajo infrastrukturo zavezanega podjetja in so na podlagi 76. člena ZGJS in odločbe z dne 17. 3. 1994 prešle na Republiko Slovenijo. Sporne nepremičnine se niso lastninile po ZLPP, ampak so na podlagi ZGJS postale last RS, katera jih je s pogodbo prenesla na zavezano podjetje v zamenjavo za lastniški delež v podjetju. Za sporne nepremičnine tako ni obstajala dolžnost izločitve, saj so te nepremičnine že imele znanega lastnika, to je Republiko Slovenijo. Odločitev v ničemer ne vpliva na pravico tožnika, da v denacionalizaciji zahteva vrnitev spornih nepremičnin v naravi. Če bo v denacionalizaciji odločeno, da je potrebno sporne nepremičnine vrniti, bo zavezano podjetje odločbo moralo izvršiti v skladu s predpisi, ki urejajo poslovanje gospodarskih družb. V tem primeru bo prišlo do kolizije dveh pravic, denacionalizacijskega upravičenca in delničarjev zavezanega podjetja; v koliziji teh pravic pa ima v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-22/95 z dne 14. 3. 1996 prednost pravica denacionalizacijskega upravičenca.

Tožnik v tožbi navaja, da je z izpodbijano odločbo prvostopenjski organ kršil ZLPP. Zavezano podjetje v programu lastninskega preoblikovanja ni rezerviralo sredstev za vrnitev denacionalizacijskima upravičencema, za izdajo izpodbijane odločbe pa tudi niso bili izpolnjeni pogoji 15. člena ZLPP. Tožnik v nadaljevanju povzema potek postopka po vložitvi njegove pritožbe zoper izpodbijano odločbo ter odločitev upravnih organov in upravnega sodišča. Navaja, da drugostopenjski organ v odločbi z dne 29. 6. 2010 ni sledil napotkom sodbe Upravnega sodišča opr. št. U 2356/97-10 z dne 17. 5. 2000 in sodbe opr. št. U 1086/2005-11 z dne 12. 12. 2006. S tem je zagrešil kršitve, ki so razlog za odpravo njegove odločbe. Navaja, da se ZLPP uporablja tudi za lastninsko preoblikovanje podjetij, ki opravljajo gospodarske javne službe, če tako določa ZGJS. Glede na določbe ZGJS pa bi bilo mogoče znotraj podjetja Elektro A. organizirati podjetje v družbeni lastnini brez deleža Republike Slovenije, po potrebi pod pritiskom, ki bi se v celoti lastninilo po ZLPP, in bi bilo tako začasno odredbo mogoče izdati. Tožnik trdi, da podržavljena B. elektrarna kot mala hidroelektrarna ni infrastrukturni objekt. V l. 1994 je Ministrstvo za gospodarske dejavnosti Vladi RS tudi podalo mnenje, da vračilu predmetne elektrarne v naravi pod tam navedenimi pogoji ne nasprotuje. Vendar pa je podjetje Elektro A. vse do preoblikovanja v delniško družbo v l. 1996, torej tudi v času odločanja o deležu Republike Slovenije v kapitalu podjetja, zavajalo z zatrjevanji, da so male hidroelektrarne infrastrukturni objekti. Sploh je vseskozi nasprotovalo odpravi družbene lastnine na način, da se premoženje najprej vrne znanim prejšnjim lastnikom, glede preostanka pa izvede lastninjenje in nato privatizacija. Dodaja, da je šele nasilna opredelitev malih hidroelektrarn za infrastrukturne objekte z dvigom deleža Republike Slovenije preprečila, da bi se podjetje kot celota lastninilo po ZLPP, s tem da bi pred tem moral biti ugotovljen delež družbenega kapitala, ki bi postal državna ali občinska lastnina. Navedeno se je dogajalo, ko bi upravni organ, pristojen za denacionalizacijo, predlog za izdajo začasne odredbe po 10. členu ZLPP že moral obravnavati. Če bi se to zgodilo, bi se pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev seznanili z namerami zavezanega podjetja in bi jim nasprotovali. Posledica številnih nepravilnosti pa je, da C.C. in D.D. podržavljeno premoženje ni zavarovano. Zato tožnik zahteva odpravo nezakonito izvedenih korakov, morebiti do vključno izbrisa zavezanega podjetja iz sodnega registra. Zaključuje, da določbe ZGJS niso bile ovira, da bi se za denacionalizacijo rezerviralo premoženje v skladu z določbami ZDen in ZLPP. Sodišču predlaga odpravo odločb organov prve in druge stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V nadaljnji pripravljalni vlogi tožnik navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo prereka.

Sodišče je tožbo kot stranki z interesom poslalo v odgovor tudi gospodarski družbi Elektro A., ki pa na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik izpodbija odločbo prvostopenjskega organa, izdano na podlagi 6. odstavka 20. člena ZLPP (Uradni list RS, št. 55/92 do 1/96), s katero je ta odločil o izvedbi postopka lastninskega preoblikovanja podjetja Elektro A. z navedbo izbrane kombinacije načinov lastninskega preoblikovanja, sprejel program lastninskega preoblikovanja podjetja in ugotovil nominalno vrednost družbenega kapitala podjetja, ki je osnova za preoblikovanje po ZLPP.

Tožnik ne more uspeti z navedbami v tožbi, da bi se zavezanec za vrnitev podržavljenega premoženja njegovima pravnima prednikoma kot upravičencema Elektro A. lahko lastninil v skladu z določbami ZGJS tudi drugače, kot se je (npr. v skladu z določbo 2. odstavka 69. člena ZGJS v celoti po ZLPP, saj naj bi bilo mogoče ugotoviti, da je delež kapitala, ki pripada republiki, občini ali Mestu Ljubljana, manjši od 50 %, ob tem ko bi bil pred tem ugotovljen delež družbenega kapitala, ki postane lastnina republike, občine ali Mesta Ljubljane; ali da bi v skladu z določbo 1. odstavka 70. člena ZGJS izločil tisti del svojega premoženja, ki ne predstavlja družbenega kapitala, katerega lastnik postane republika, občina oz. Mesto Ljubljana, in na tej podlagi organiziral eno ali več podjetij v družbeni lastnini, ki bi se lastninila po ZLPP), po potrebi pod pritiskom oz. ob upoštevanju, da male hidroelektrarne niso infrastrukturni objekti, ter bi tako v postopku lastninskega preoblikovanja moral ravnati v skladu z določbami ZLPP o zavarovanju pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev. ZGJS (Uradni list RS, št. 32/1993) je v 3. odstavku 73. člena določil, kako se ugotavljajo deleži družbenega kapitala v obstoječih javnih in drugih podjetjih, ki opravljajo gospodarske javne službe, katera so po določbah tega zakona postala lastnina republike, občine ali Mesta Ljubljana. ZGJS je tudi določil (1. odstavek 69. člena), da obstoječa javna in druga podjetja ter organizacije, ki opravljajo gospodarske javne službe kot pretežno dejavnost (tj. če je delež družbenega kapitala iz 3. odstavka 73. člena tega zakona večji od 50 %), postanejo lastnina republike, občine ali Mesta Ljubljane v obsegu, ki ustreza vrednosti deleža družbenega kapitala, ki je bil pridobljen v okviru financiranja prek sistema samoupravnih interesnih skupnosti oz. sistema financiranja javne porabe, v preostalem delu pa se lastninijo po ZLPP; po 1. odstavku 75. člena so ta podjetja nadaljevala z delom kot javna podjetja v lastnini republike oz. občine ali Mesta Ljubljane. Po 1. odstavku 76. člena ZGJS pa so z uveljavitvijo tega zakona postali lastnina republike, občine oz. Mesta Ljubljana infrastrukturni objekti, naprave oz. omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju gospodarskih javnih služb. To pa pomeni, da podjetje Elektro A. pri pripravi programa lastninskega preoblikovanja podjetja, ki je bil z izpodbijano odločbo sprejet, ni ravnalo arbitrarno, temveč v skladu s prisilnimi določbami ZGJS in ob sodelovanju Republike Slovenije oz. njenih organov. Tako izhaja tudi iz odločbe drugostopenjskega organa, da sta namreč zavezano podjetje in Republika Slovenija sklenila Pogodbo o določitvi deleža v kapitalu, z dne 19. 7. 1996, s katero sta ugotovila, da je na podlagi 76. člena ZGJS Republika Slovenija postala lastnik infrastrukturnih objektov, naprav oz. omrežij ter mobilnih in drugih sredstev zavezanega podjetja (seznam infrastrukturnih objektov in naprav je priloga pogodbe), in da je v skladu z odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 17. 3. 1994 Republika Slovenija postala lastnik 66,84 % deleža preostalega deleža družbenega kapitala, tako da je za lastninjenje po ZLPP ostalo 33,16 % preostalega družbenega kapitala zavezanega podjetja, potrjujejo pa vse to, kot ugotavlja sodišče, navedene listine v spisni dokumentaciji; poleg tega iz navedene pogodbe izhaja skupna ugotovitev podpisnikov, da znaša glede na to skupni delež, ki pripada Republiki Sloveniji v osnovnem kapitalu podjetja, 95,65 % ter da znaša delež v osnovnem kapitalu podjetja, ki se lastnini po ZLPP, 4,35 %, kar pa glede na podatke otvoritvene bilance stanja na dan 1. 1. 1993 (ki je v spisni dokumentaciji) pomeni, da je ob ugotovljeni vrednosti osnovnega kapitala podjetja v višini 17.287.313.000 SIT, vrednost družbenega kapitala, ki se lastnini po ZLPP, 751.998.000,00 SIT, kot pa je navedeno tudi v izpodbijani odločbi. Iz že navedene odločbe Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 17. 3. 1994 pa tudi izhaja, da je posebna, s strani tega organa, in v skladu z določbo 7. odstavka 73. člena ZGJS imenovana komisija v skladu z Zakonom o energetskem gospodarstvu (Uradni list SRS, št. 33/81) opredelila, katera sredstva podjetja Elektro A. imajo pravni status infrastrukturnih objektov in naprav ter drugih sredstev, namenjenih izvajanju gospodarske javne službe. Na tej podlagi pa je bil izdelan (in s strani podpisnikov medsebojno usklajen) seznam infrastrukturnih objektov in naprav ter drugih sredstev, in ugotovljena vrednost teh sredstev, kar je priloga citirane pogodbe, sklenjene dne 19. 7. 1996. Tudi ob tem ko navedeni seznam ni izdelan na način, da bi posamezni infrastrukturni objekt bil v njem naveden - in enostavno razviden - kot celota (pač pa je prikazan po vrsti osnovnih sredstev), pa je ob povedanem gotovo, da obsega tudi podržavljeno B. elektrarno, saj to je objekt v smislu 1. odstavka 76. člena ZGJS. Za to elektrarno, ker je po tožnikovih navedbah mala hidroelektrarna, pa ta meni, da naj bi ne mogla biti opredeljena kot infrastrukturni objekt (ki je na podlagi 76. člena ZGJS postal last republike); vendar je po že povedanem lastninjenje takih objektov moralo biti izvedeno v skladu z ZGJS ter usklajeno zgolj med subjekti, ki jih določa ta zakon (javnim podjetjem ter republiko oziroma občino). Glede na predstavljena izkazana dejstva je tako gotovo, da B. elektrarna ni zaobsežena v vrednosti družbenega kapitala podjetja (751.998.000 SIT), ki je bil osnova za preoblikovanje po ZLPP na podlagi izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa. Zato z izdajo te odločbe niso bile kršene določbe 15. člena ZLPP o zavarovanju pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, kot zmotno meni tožnik, saj se na podržavljeno premoženje, ki ni predmet lastninjenja po ZLPP, ne nanašajo.

Kolikor pa tožnik v pripravljalni vlogi trdi, da s strani ministrstva dano mnenje Vladi RS o nenasprotovanju vrnitvi v naravi, z dne 22. 4. 1994 (ki ga prilaga), in ki naj bi ga ta upoštevala pri oblikovanju izjave volje v zvezi z zahtevo za vrnitev Elektrarne B., kaže na to, da ta elektrarna kot infrastrukturni objekt, ki je postal last republike (pri določanju deležev republike in družbenega kapitala v osnovnem kapitalu podjetja), ni bila upoštevana, za tako trditev ni podlage; nasprotno, to mnenje (in še druge listine, ki so v spisu in ki se nanašajo na izjavo volje republike) daje podlago za zaključek, da je bila (tedaj) lastnica te elektrarne republika, kajti izjavo volje v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo daje le lastnik oziroma zavezanec po 1. odstavku 51. člena ZDen.

Tožnik tudi brez podlage zatrjuje, da drugostopenjski organ o njegovi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ni odločil v skladu s pravnim mnenjem oz. stališči glede postopka v sodbah tega sodišča opr. št. U 2356/97-10 z dne 17. 5. 2000 in opr. št. U 1086/2005-11 z dne 12. 12. 2006, in da je zaradi tega nezakonita ter sodišču predlaga, naj poleg prvostopenjske odpravi tudi to odločbo. Iz sodbe U 2356/97-10 namreč izhaja, da v odločbi Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj z dne 11. 2. 1997, s katero je bilo v prejšnjem postopku odločeno o tožnikovi pritožbi, ni obrazloženo, na katerih dejstvih in dokazih temelji njegova ugotovitev, da sporno premoženje ni predmet lastninjenja po ZLPP, ker je prešlo v skladu z ZGJS na državo; v odločbi drugostopenjskega organa z dne 29. 6. 2010 pa je ta pomanjkljivost odpravljena, saj iz nje jasno izhaja, da so ta dejstva razvidna iz pogodbe o določitvi deleža v kapitalu z dne 19. 7. 1996, ki sta jo sklenila Republika Slovenija in podjetje Elektro A., in njenih prilog, ob upoštevanju pri tem, kot iz pogodbe izhaja, odločbe Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 17. 3. 1994. Iz sodbe tega sodišča U 1086/2005-11 z dne 12. 12. 2006 pa tudi ne izhaja, kot zatrjuje tožnik v tožbi, da naj bi sodišče naložilo drugostopenjskemu organu, naj na podlagi pritožbe prvostopenjsko odločbo z dne 16. 10. 1996 odpravi ter zadevo sam reši drugače, pač pa, da ima ta organ v zakonu pooblastilo, da lahko, če bo presodil, da je predmetna izpodbijana odločba nezakonita, stvar reši tudi drugače; zato odločba drugostopenjskega organa ni v nasprotju s podanim stališčem sodišča glede postopka, nobenega pravnega mnenja o uporabi materialnega zakona pa v navedeni sodbi niti ni podalo. Sodišče še dodaja, da odločbe drugostopenjskega organa, s katero je ta zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo, po določbah ZUS-1 (2. člen) ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Vendar pa jo je sodišče preizkusilo v tem obsegu, da je moglo ugotoviti, ali so z njo razlogi za odločitev, sprejeto v izpodbijani odločbi prvostopenjskega organa, ki so v tej odločbi navedeni pomanjkljivo, dopolnjeni tako, da odločba omogoča preizkus materialne zakonitosti, ter ali je pri tem organ sledil stališčem sodišča, podanim v sodbah v zvezi s prejšnjimi postopki v zadevi.

Kot izhaja iz povedanega, je sodišče presodilo, ob upoštevanju razlogov odločb organov obeh stopenj ter proučitvi spisne dokumentacije v zadevi, da je izpodbijana prvostopenjska odločba pravilna in na zakonu utemeljena, in da z njo ni poseženo v pravico tožnika (oziroma njegovih pravnih prednikov kot upravičencev) do vrnitve zahtevanega podržavljenega premoženja v naravi. Tudi če bi presodilo, da je nezakonita in da je z njo poseženo v tožnikove pravice, pa bi je ne moglo odpraviti, kot tožnik predlaga, pač pa bi iz razlogov po 2. odstavku 64. člena ZUS-1 v skladu s to določbo lahko zgolj ugotovilo njeno nezakonitost. Ob povedanem je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.