Jedro

Izdaja sklepa o izvršbi potrjuje ugotovitve upravnega organa, da tožnik z odločbami naloženih obveznosti ni izvršil v rokih in na način, kot mu je bilo naloženo v izvršilnem naslovu. Sodišče soglaša z upravnim organom, da izvršitev z inšpekcijsko odločbo odrejenega ukrepa v postopku izvršbe ne pomeni izvedbe predpisanih in odrejenih ukrepov v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZZVR-1. Tožnik s tožbo ni uspel omajati razlogov, na katerih je upravni organ utemeljeval odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju upravni organ) zavrnilo zahtevek A. A. (v nadaljevanju imetnik ali tožnik) za izplačilo odškodnine za škodo, ki je nastala zaradi odrejenega uničenja rastlin hmelja, okuženih s hudo viroidno zakrnelostjo hmelja, ki jo povzroča Citrus bark cracking viroid (v nadaljevanju okužba s CBCVd).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo uničenje rastlin hmelja odrejeno z odločbami Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Celje, in sicer z:

-odločbo št. U06191-604/2018-3 z dne 2. 8. 2018 glede hmeljišča B.;

-odločbo št. U06191-629/2018-3 z dne 2. 8. 2018 glede hmeljišča C.;

-odločbo št. U06191-630/2018-3 z dne 2. 8. 2018 glede hmeljišča D.;

-odločbo št. U06191-631/2018-4 z dne 3. 8. 2018 glede hmeljišča E.;

-odločbo št. U06191-632/2018-4 z dne 3. 8. 2018 glede hmeljišča F.;

-odločbo št. U06191-769/2018-3 z dne 3. 8. 2018 glede hmeljišča G.;

-odločbo št. U06191-605/2018-4 z dne 8. 8. 2018 glede hmeljišča H.;

-odločbo št. U06191-603/2018-4 z dne 24. 8. 2018 glede hmeljišča I.

3.Upravni organ je v zvezi z vsako od posameznih zadev, ki so se zaključile z izdajo zgoraj navedenih odločb, ugotavljal naslednje:

1.S posamezno navedeno odločbo je bilo odrejeno uničenje rastlin hmelja po tabeli, ki je določala lokacijo okuženih rastlin ter sosednje rastline v isti vrsti do razdalje dveh metrov pred in za posamično okuženo rastlino. Odrejen je bil način odstranitve in rok, v katerem je moral imetnik rastlin izvesti odrejene ukrepe, higienske ukrepe, ki preprečujejo širjenje okužbe, ter vodenje evidenc o izvedbi higienskih ukrepov;

2.Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije (v nadaljevanju IHPS) je kot nosilec javnega pooblastila v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu rastlin (v nadaljevanju ZZVR-1) za opravljanje nalog fitosanitarnih pregledov in nalog diagnostičnih preiskav v okviru izvajanja programa preiskav odkril okužbo hmeljnih rastlin in obvestil upravni organ o okužbi s CBCVd v posameznem hmeljišču, kar je razvidno:

-za hmeljišče z domačim imenom B. iz prijave najdbe hude viroidne zakrnelosti hmelja in predloga ukrepov št. 01-757/1-2018 z dne 13. 7. 2018, skupaj z zapisnikom o zdravstvenem pregledu rastlin št. U34300-74/2018-36 z dne 5. 7. 2018, zapisnikom o odvzemu vzorcev št. U34300-74/2018-37 z dne 5. 7. 2018 in poročilom o preskusu št. U34300-74/2018-37 VZH z dne 11. 7. 2018;

-za hmeljišče z domačim imenom C. iz prijave najdbe hude viroidne zakrnelosti hmelja in predloga ukrepov št. 01-768/1-2018 z dne 16. 7. 2018, skupaj s zapisnikom o zdravstvenem pregledu rastlin št. U34300-74/2018-44 z dne 9. 7. 2018, zapisnikom o odvzemu vzorcev št. U34300-74/2018-45 z dne 9. 7. 2018 in poročilom o preskusu št. U34300-74/2018-45 VZH z dne 13. 7. 2018;

-za hmeljišče z domačim imenom D. iz prijave najdbe hude viroidne zakrnelosti hmelja in predloga ukrepov št. 01-761/1-2018 z dne 13. 7. 2018, skupaj z zapisnikom o zdravstvenem pregledu rastlin št. U34300-74/2018-39 z dne 6. 7. 2018, zapisnikom o odvzemu vzorcev št. U34300-74/2018-40 z dne 6. 7. 2018 in poročilom o preskusu št. U34300-74/2018-40 VZH z dne 13. 7. 2018;

-za hmeljišče z domačim imenom E. iz prijave najdbe hude viroidne zakrnelosti hmelja in predloga ukrepov št. 01-760/1-2018 z dne 13. 7. 2018, skupaj z zapisnikom o zdravstvenem pregledu rastlin št. U34300-74/2018-39 z dne 6. 7. 2018 in št. U34300-74/2018-46 z dne 10. 7. 2018, zapisnikom o odvzemu vzorcev št. U34300-74/2018-41 z dne 6. 7. 2018 in poročilom o preskusu št. U34300-74/2018-41 VZH z dne 13. 7. 2018;

-za hmeljišče z domačim imenom F. iz prijave najdbe hude viroidne zakrnelosti hmelja in predloga ukrepov št. 01-759/1-2018 z dne 13. 7. 2018, skupaj z zapisnikom o zdravstvenem pregledu rastlin št. U34300-74/2018-42 z dne 7. 7. 2018, zapisnikom o odvzemu vzorcev št. U34300-74/2018-43 z dne 7. 7. 2018 in poročilom o preskusu št. U34300-74/2018-43 VZH z dne 11. 7. 2018;

-za hmeljišče z domačim imenom G. iz prijave najdbe hude viroidne zakrnelosti hmelja in predloga ukrepov št. 01-754/1-2018 z dne 13. 7. 2018, skupaj z zapisnikom o zdravstvenem pregledu rastlin št. U34300-74/2018-14 z dne 21. 6. 2018, zapisnikom o odvzemu vzorcev št. U34300-74/2018-16 z dne 21. 6. 2018 in poročilom o preskusu št. U34300-74/2018-16 VZH z dne 27. 6. 2018;

-za hmeljišče z domačim imenom H. iz prijave najdbe hude viroidne zakrnelosti hmelja in predloga ukrepov št. 01-758/1-2018 z dne 13. 7. 2018, skupaj z zapisnikom o zdravstvenem pregledu rastlin št. U34300-74/2018-36 z dne 5. 7. 2018, zapisnikom o odvzemu vzorcev št. U34300-74/2018-38 z dne 5. 7. 2018 in poročilom o preskusu št. U34300-74/2018-38 VZH z dne 11. 7. 2018;

-za hmeljišče z domačim imenom I. iz prijave najdbe hude viroidne zakrnelosti hmelja in predloga ukrepov št. 01-755/1-2018 z dne 13. 7. 2018, skupaj z zapisnikom o zdravstvenem pregledu rastlin št. U34300-74/2018-14 z dne 21. 6. 2018, zapisnikom o odvzemu vzorcev št. U34300-74/2018-15 z dne 21. 6. 2018 in poročilom o preskusu št. U34300-74/2018-15 VZH z dne 27. 6. 2018;

3.Iz navedenih zapisnikov je razvidno, da so pooblaščeni fitosanitarni pregledniki IHPS opravili zdravstveni pregled hmeljnih rastlin v navedenih hmeljiščih in vzorčili hmeljne rastline, saj so imele sumljiva znamenja okužbe s CBCVd, kot je zastajanje rastlin v rasti, zbita rast internodijev, razpokana skorja, popokane trte in odviti vrhovi rastlin;

4.Iz navedenih zapisnikov o zdravstvenem pregledu rastlin je razvidno, da je bilo veliko število nadzemnih delov simptomatičnih rastlin že odstranjenih iz omenjenih hmeljišč in da imetnik ni obvestil pooblaščenih preglednikov IHPS o sumu na CBCVd v hmeljišču, čeprav je za okužbo vedel, kar izhaja iz tega, da je sam odstranjeval posamezne okužene rastline;

5.Iz navedenih prijav je razvidno, da je IHPS predlagal imetniku sestanek v zvezi s svetovanjem sanacije posestva, vendar je ta zavrnil sodelovanje. Prav tako imetnik ni želel podpisati omenjenih zapisnikov;

6.Imetnik je obveznosti uničenja hmeljnih rastlin v vseh primerih izvršil šele v naknadnih rokih, določenih s sklepi o dovolitvi izvršbe, kar za posamezno hmeljišče izhaja:

-iz zapisnika pristojnega fitosanitarnega inšpektorja št. U06191-604/2018-9 z dne 8. 11. 2019, iz katerega je razvidno, da je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. U06191-604/2018-8 z dne 20. 8. 2019;

-iz zapisnika pristojnega fitosanitarnega inšpektorja št. U06191-629/2018-10 z dne 8. 11. 2019, iz katerega je razvidno, da je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. U06191-629/2018-9 z dne 20. 8. 2019;

-iz zapisnika pristojnega fitosanitarnega inšpektorja št. U06191-630/2018-10 z dne 8. 11. 2019, iz katerega je razvidno, da je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. U06191-630/2018-9 z dne 21. 8. 2019;

-iz zapisnika pristojnega fitosanitarnega inšpektorja št. U06191-631/2018-11 z dne 8. 11. 2019, iz katerega je razvidno, da je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. U06191-631/2018-10 z dne 21. 8. 2019;

-iz zapisnika pristojnega fitosanitarnega inšpektorja št. U06191-632/2018-12 z dne 8. 11. 2019, iz katerega je razvidno, da je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. U06191-632/2018-11 z dne 20. 8. 2019;

-iz zapisnika pristojnega fitosanitarnega inšpektorja št. U06191-769/2018-11 z dne 8. 11. 2019, iz katerega je razvidno, da je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. U06191-769/2018-10 z dne 21. 8. 2019;

-iz zapisnika pristojnega fitosanitarnega inšpektorja št. U06191-605/2018-11 z dne 8. 11. 2019, iz katerega je razvidno, da je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. U06191-605/2018-10 z dne 21. 8. 2019;

-iz zapisnika pristojnega fitosanitarnega inšpektorja št. U06191-603/2018-11 z dne 11. 11. 2019, iz katerega je razvidno, da je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. U06191-603/2018-13 z dne 21. 8. 2019.

4.Upravni organ je ugotavljal, da v nobenem od obravnavanih primerov imetnik ni javil okužbe oziroma suma na okužbo s CBCVd, čeprav je bilo ob pregledu hmeljišč s strani IHPS ugotovljeno, da je bila okužba s CBCVd že dlje časa prisotna v hmeljišču. Imetnik je za okužbo vedel, vendar o tem ni obvestil pristojnega inšpektorja ali drugo uradno osebo po ZZVR-1. Okužba je bila ugotovljena v okviru izvajanja programa preiskav za ugotavljanje navzočnosti škodljivih organizmov rastlin s strani IHPS in ne na podlagi prijave imetnika.

5.Upravni organ je v odločbi navajal dognanja o viroidnih obolenjih, ki imata za posledico zakrnelost in deformacijo hmelja ter ju povzročata Hop stunt viroid (v nadaljevanju HSVd) in CBCVd, in opozarjal na hitro dinamiko širjenja te okužbe in pomen preprečevanja nadaljnjega širjenja bolezni ter na uradne ukrepe za preprečevanje vnosa in širjenja viroidne zakrnelosti hmelja, ki so bili v času izdaje izpodbijane odločbe predpisani v Odločbi o nujnih ukrepih za preprečevanje vnosa in širjenja viroidnih zakrnelosti hmelja (v nadaljevanju Odločba 2015).

6.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so imetniku poznana bolezenska znamenja na hmelju, zaradi katerih se sumi na okužbo s HSVd ali CBCVd. Upravni organ je navajal, da je bila na posestvu imetnika kmetijskega gospodarstva KMG MID ... prva okužba z viroidom potrjena leta 2012 na enem hmeljišču. Okužba se je nato na omenjenem posestvu pojavljala vsako leto, in sicer v večjem obsegu glede na število okuženih rastlin znotraj posameznih okuženih hmeljišč in tudi glede števila na novo okuženih hmeljišč. Leta 2018 je bila okužba na posestvu imetnika potrjena v devetih hmeljiščih. Za osem hmeljišč je bil vložen zahtevek za odškodnino.

7.Upravni organ se je skliceval na izobraževanja imetnikov hmeljišč v zvezi z viroidnimi zakrnelostmi hmelja, ki so jih organizirali različni deležniki. V letih 2011 do 2018 so izobraževanja na temo viroidnih zakrnelosti hmelja potekala v obliki predavanj na hmeljarskih seminarjih in hmeljarskih sestankih. Vsi hmeljarji so po pošti letno prejeli več obvestil, ki so bila tudi objavljena v tisku Hmeljarske informacije. Prav tako so po pošti vsi hmeljarji prejeli članke, objavljene v reviji Hmeljar (2011, 2015), letake (2013, 2015) in Priročnik o hudi viroidni zakrnelosti hmelja (2017). Na spletnih straneh upravnega organa in IHPS so od leta 2011 informacije o viroidni zakrnelosti hmelja. Januarja 2017 je bil s strani upravnega organa in IHPS organiziran sestanek z vsemi lastniki okuženih hmeljišč, ki se ga T. T. ni udeležil. Imetnik je bil v letih od leta 2012 do leta 2018 s strani fitosanitarnih inšpektorjev deležen strokovne razlage o prepoznavanju bolezenskih znamenj, ob katerih se sumi na okužbo hmelja s HSVd ali CBCVd in drugih zakonskih obveznostih imetnikov rastlin.

8.Upravni organ je navajal, da je imetnik zavračal sodelovanje s pristojnimi institucijami in izkazoval malomaren odnos do preprečevanja širjenja viroidnih zakrnelosti hmelja. V letih od 2012 do 2019 je imetnik obveznosti uničenja hmeljnih rastlin izvrševal šele v naknadnih rokih, določenih s sklepi o dovolitvi izvršbe. Zaradi neizvrševanja inšpekcijskih odločb so mu bile s strani fitosanitarnih inšpektorjev izrečene tudi denarne kazni v prekrškovnih postopkih in tudi denarne kazni zaradi neizvršenih sklepov o dovolitvi izvršbe z denarno prisilitvijo za hmeljišče J. in hmeljišče K.

9.Upravni organ je ugotavljal, da se je imetnik izogibal prijavi suma okužbe v hmeljišču in ukrepom ter da je nadzemne dele rastlin hmelja po lastni presoji odstranjeval iz zgoraj omenjenih hmeljišč, s čemer je želel prikazati, da hmeljišče ni okuženo oziroma prikriti okužbo hmeljišča. Nadalje je predpisane in odrejene ukrepe izvedel v naknadnih rokih, določenih s sklepi o dovolitvi izvršbe.

10.Upravni organ se je skliceval na pogoje, ki jih za izplačilo odškodnine določa drugi odstavek 59. člena ZZVR-1. Navajal je, da morata biti pogoja obveščanja in izvršitve ukrepov izpolnjena kumulativno. Ocenil je, da je v konkretni zadevi imetnik opustil obveščanje in ukrepe izvedel v naknadnem roku in po odrejeni izvršbi. Upravni organ je zato zahtevek za odškodnino zavrnil.

11.Tožena stranka Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 3436-1/2020-10 z dne 1. 7. 2020 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnila.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

12.Tožnik je odločbo upravnega organa izpodbijal iz vseh tožbenih razlogov. Primarno je trdil, da upravni organ ni pravilno uporabil določb ZZVR-1 in Odločbe 2015, posledično pa je bilo tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Navajal je, da izpodbijana odločba temelji na stališču, da tožnik ni izpolnil obveznosti iz Odločbe 2015, ker bi naj vedel, kakšna so bolezenska znamenja na hmelju in bi zato moral obvestiti inšpekcijo, kar pa ne drži. Tožnik je zatrjeval obstoj pogojev iz drugega odstavka 59. člena ZZVR-1.

13.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ redno pregledoval hmeljišča tožnika, saj naj bi se v obdobju med leti 2012 in 2019 pri njem ves čas pojavljal viroid. Tako je trdil, da je očitno, da je bil pristojni inšpektor ves čas obveščen o dogajanju na hmeljišču tožnika, zato tožniku ni moč očitati, da ni izpolnil prvega pogoja iz 59. člena ZZVR-1. Trdil je, da od njega ni smiselno zahtevati, da inšpektorat obvešča o zadevi, ki je inšpektoratu znana. Nenazadnje pa je tudi glede na redno izvajanje pregledov inšpektorata povsem logično in življenjsko, da tožnik ni hotel skrivati okužbe, ko pa je vedel, da bo dobil kontrolo in da bodo pregledali hmeljišča.

14.Nadalje je trdil, da je izpolnil pogoj glede predpisanih in odrejenih ukrepov. Iz zapisnikov inšpektorata je namreč razvidno, da je bil za izpolnitev obveznosti iz odločb iz leta 2018 tožniku dodeljen naknadni rok za uničenje rastlin do konca oktobra 2019. Tožnik je nato v dodatno postavljenem roku vse ukrepe izpolnil, kar nenazadnje izhaja tudi iz šestega odstavka na 8. strani izpodbijane odločbe. Dejstvo je, da je tožnik sam odstranil vse sadike iz odrejenega ukrepa in tega ni namesto njega storil nihče drug. S tem je izpolnil pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZZVR-1.

15.Navajal je, da Odločba 2015 določa, da morajo imetniki hmeljišč na okuženem območju izvajati ukrepe, določene v IX. in X. točki, pri čemer pa ne določa roka, v katerem bi naj imetnik hmeljišča ukrepe izvedel tako, da bi bil upravičen do odškodnine.

16.Tožnik je trdil, da je upravičen do odškodnine, saj je izpolnil vse predpisane pogoje. Tožnik je primarno predlagal sodišču, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter tožnikovi zahtevi za odškodnino ugodi. Podredno je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo organu prve stopnje vrne v ponovno obravnavanje in odločanje. Zahteval je povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da je fitosanitarni inšpektor na podlagi 77. člena ZZVR-1 izdal odločbe št. U06191-604/2018-3 z dne 2. 8. 2018, št. U06191-629/2018-3 z dne 2. 8. 2018, št. U06191-630/2018-3 z dne 2. 8. 2018, št. U06191-631/2018-4 z dne 3. 8. 2018, št. U06191-632/2018-4 z dne 3. 8. 2018, št. U06191-769/2018-3 z dne 3. 8. 2018, št. U06191-605/2018-4 z dne 8. 8. 2018 in št. U06191-603/2018-4 z dne 24. 8. 2018, s katerimi je tožniku odredil uničenje okuženih rastlin in druge ukrepe, ki so predpisani v Odločbi 2015. Tožnik odrejenih ukrepov iz naštetih odločb ni izpodbijal, zaradi česar so odločbe postale pravnomočne.

18.Tožena stranka je poudarila, da v konkretni zadevi ne gre za vprašanje, ali je tožnik izpolnil obveznosti iz Odločbe 2015, temveč za vprašanje, ali je tožnik izpolnil odrejene ukrepe s strani fitosanitarnega inšpektorja, kar iz izpodbijane odločbe jasno izhaja. Po navedenem je trditev, da Odločba 2015 ne določa roka za izvedbo ukrepov, irelevantna. Z navedenimi odločbami je bil odrejen način odstranitve določenih rastlin hmelja in rok, v katerem mora imetnik rastlin izvršiti odrejene ukrepe. Bistvena sestavina ukrepa odstranitve in uničenja okuženih rastlin, ki so bili odrejeni z odločbo fitosanitarnega inšpektorja, je tudi rok, v katerem je treba okužene rastline odstraniti.

19.Tožena stranka je zanikala tožbene navedbe, da je tožnik ves čas sledil odrejenim ukrepom, saj so bili tožniku zaradi neizvršitve odrejenih ukrepov izdani sklepi o dovolitvi izvršbe. Tožnik je šele po izdanih sklepih o dovolitvi izvršbe v celoti izvršil odrejene ukrepe. Eden od pogojev za upravičenost do odškodnine po ZZVR-1 je izvršitev vseh predpisanih in odrejenih ukrepov za zdravstveno varstvo rastlin. Iz namena 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZZVR-1 izhaja, da se s pogojevanjem upravičenosti do odškodnine z izvedbo vseh odrejenih ukrepov za zdravstveno varstvo rastlin, doseže čim večje izvajanje ukrepov s strani imetnikov v odrejenih rokih, ki so postavljeni zato, da so ukrepi sploh učinkoviti. Uničenja okuženih rastlin v postopku izvršbe ni mogoče šteti za izvršitev odrejenega ukrepa v smislu 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZZVR-1.

20.Tožena stranka je navajala, da četudi je pristojni fitosanitarni inšpektor od leta 2012 redno pregledoval hmeljišča tožnika, to dejstvo imetnika rastlin ne odvezuje od njegove obveznosti, določene v 6. členu ZZVR-1. Prav imetnikom je v prvi vrsti naloženo, da sami kot dobri gospodarji pregledujejo svoja zemljišča in že ob sumu na pojav škodljivega organizma obvestijo pristojne osebe. Pregledovanje inšpekcijskega organa je usmerjeno v izrekanje ukrepov ob odkriti okužbi s CBCVd v hmeljiščih ter nadzoru nad izvršitvijo odrejenih ukrepov, javljanje suma na okužbo s CBCVd pa je obveznost imetnika rastlin. Imetnik rastlin ne more sam presojati, kaj je inšpektorju znano in kaj ne ter se na podlagi tega odločati, ali bo javil sum na okužbo s škodljivim organizmom ali ne. Tožnikova navedba, da obveščanje v tej zadevi ni smiselno, je v izrecnem nasprotju 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZZVR-1. Tožena stranka je v zvezi s tožnikovimi navedbami, da ni skrival okužbe, opozorila na ugotovitve IHPS, da je tožnik veliko število nadzemnih delov simptomatičnih rastlin že predhodno sam odstranjeval iz hmeljišč, a ni obvestil uradne osebe o sumu okužbe s CBCVd. Navedbe, da je tožnik izpolnil prvega od dveh pogojev za upravičenost do odškodnine, so zato neutemeljene.

21.Glede sklicevanja tožnika na sodbo Okrajnega sodišča v Celju je tožena stranka navajala, da je bil tožnik s sodbo spoznan za krivega, spremenjena pa je bila sankcija, tako da je bil namesto globe izrečen opomin. Poleg tega je sodišče tam odločalo o pravilnosti in zakonitosti izvedenega prekrškovnega postopka in o zakonitosti odločbe o prekršku.

22.Namen odškodnine je, da se z njo nadomesti izpad pridelka, vendar pod pogoji, ki so določeni v zakonu, saj je le tako mogoče izkoreniniti in omejiti širjenje škodljivega organizma. Če imetnik rastlin po svoji presoji in lastni volji ravna v nasprotju z odločbo pristojnega fitosanitarnega inšpektorja in ne izvrši vseh odrejenih ukrepov, ne more biti upravičen do izplačila odškodnine, saj nedosledno izvajanje ukrepov pomeni tveganje za prenos in širjenje okužbe s CBCVd na še neokužena hmeljišča. Tožena stranka je navajala, da tožnik ni ravnal v skladu s predpisanimi pogoji, zato je sodišču predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

23.Tožnik je v pripravljalnih vlogah dodatno navajal, da je do odškodnine upravičen, saj je nesporno odstranil vse bolne rastline, četudi v postopku izvršbe. Skliceval se je na sodbo Okrajnega sodišča v Celju v zadevi opr. št. ZSV 445/2018-0314 z dne 17. 5. 2019, ki se sicer nanaša na odločbo, ki ni predmet tega spora, a je sodišče v 13. točki navedlo, da "ni nobenega dvoma, da je storilec uresničil dejanski stan očitanega mu prekrška", čeprav je rastline odstranil "kasneje, kot mu je bilo naloženo in na nekoliko drugačen način". Navajal je, da rastlin do prvega roka ni odstranil, ker je vedel, da bo s pomladno odločbo v letu 2019 ukrep bistveno strožji in bo potrebno preorati cele njive ter uničiti vse rastline hmelja. S tem se je tožnik izognil posamičnim preoravanjem hmeljišč, zaradi tega pa ni nastala nobena škoda.

24.Tožnik je zavračal očitek, da je imel namen prikrivati okužbo. Navajal je, da kljub rednim pregledom ni posumil na okužbo. Okužba s prostim očesom ni bila vidna. Zanikal je navedbe, da je bila rast internodijev zbita, skorja razpokana, vrhovi rastlin pa odviti. Tudi inšpektor na terenu ni takoj vedel, ali gre za viroid, temveč se je to odkrilo šele po laboratorijski analizi, kar pomeni, da ni bila očitna. Navajal je, da je absurdno pogojevanje upravičenja do odškodnine s tem, da pridelovalec rastlin obvesti inšpekcijski organ o okužbi, ne pa tudi za primer, ko inšpekcijski organ okužbo odkrije sam.

25.Trdil je, da podobne znake, kot jih navaja tožena stranka, kaže rastlina tudi, ko jo napade peronospora. Za hmeljarja je težko ugotoviti, ali je prisotna okužba z viroidom ali pa gre morda za okužbo s peronosporo ali podobno boleznijo, kot je pepelovka.

26.Tožnik je ugovarjal ugotovitvam upravnega organa in navedbam tožene stranke, da je vedel za okužbo z viroidom, zaradi česar je sam odstranjeval simptomatične nadzemne dele hmelja. Skliceval se je na strojno obdelavo hmeljišč, ko lahko stroj odtrga rastlino. Do tega lahko pride tudi v primeru močnega vetra. Navedeno je tožnik zatrjeval kot razloge za odstranitev rastlin v konkretni zadevi.

27.Trdil je, da je izpolnjeval obveznosti iz 6. člena ZZVR-1, saj je hmeljišča redno pregledoval in obveščal po elektronski pošti, pri čemer se je skliceval na e-sporočilo z dne 6. 8. 2018, na katerega se je skliceval že v postopku pred upravnim organom. Priznal je, da se je pri obveščanju inšpektorice zmotil v e-naslovu.

28.Tožena stranka je v pripravljalnih vlogah še poudarila, da je obveščanje o okužbi ali sumu na okužbo zakonska obveznost imetnika hmeljišča in pogoj za odškodnino, ne pa stvar presoje imetnika hmeljišča o smiselnosti tega ukrepa. Izvrševanje zakonskih pooblastil inšpektorja, ki zajema tudi preglede hmeljišč, ne more nadomestiti obveznosti imetnika hmeljišča. Za izrek ukrepa ni pomembno, kako se je inšpektor seznanil z okužbo oziroma sumom nanjo, za priznanje odškodnine pa je pogoj, da pridelovalec rastlin, ki sumi na okužbo, o tem obvesti uradno osebo. Tožena stranka je opozarjala, da odškodnina ni pogojena s tem, da bi moral imetnik hmeljišča sam odkriti vse okužene rastline, temveč s tem, da sporoči okužbo, če jo zazna, oziroma sporoči sum nanjo.

29.Ob pregledu so pregledniki ugotovili znake okužbe hmelja, kot so zastoj rastlin v rasti, zbita rast internodijev, razpokana skorja, odviti vrhovi rastlin, kar izhaja iz zapisnikov IHPS, v katerih so natančno opisani vidni znaki okužb. Pri tem je bila glavnina nadzemnih delov simptomatičnih rastlin že odstranjena. Tožena stranka je trdila, da iz navedenega izhaja, da je tožnik na okužbo lahko najmanj sumil, če ni zanjo kar vedel, a jo je hotel prikriti.

30.Tožena stranka je navajala, da pri izkušenem hmeljarju ne pride zlahka do zamenjave okužbe s CBCVd s peronosporo. Pri tožniku je viroidna zakrnelost hmelja prisotna že od leta 2012, zato je tožnik moral in mogel prepoznati znake okužbe s to boleznijo. Kljub temu za obveznost obveščanja uradnega organa zadostuje že zgolj sum na bolezen, kar pomeni, da bi tožnik moral obvestiti organ o sumu na bolezen, četudi bi se kasneje izkazalo, da gre za drugo bolezen. Tega pa tožnik ni storil, pri tem pa je nedvomno odstranjeval rastline, ki so kazale bolezenske znake.

31.Tožena stranka je navajala, da je malo verjetno, da bi pri vseh odstranjenih rastlinah, ki so jih evidentirali pregledniki IHPS, prišlo do nenamerne odstranitve zaradi obdelave z mehanizacijo ali močnega vetra. Opozarjala je, da so bile rastline odstranjene ravno v vrstah v hmeljišču, kjer se je tudi sicer našlo največ okuženih rastlin, pri čemer iz zapisnikov preglednikov izhaja, da je tožnik v hmeljiščih C., G. in D. odstranil že glavnino nadzemnih delov vseh rastlin v hmeljiščih. Poleg tega se tožnik na te razloge ni skliceval niti v pritožbi v upravnem postopku niti v tožbi, temveč šele v tretji pripravljalni vlogi. Tožnik tedaj ni navedel ničesar glede zapisniško ugotovljenih dejstev o odstranitvi nadzemnih delov rastlin hmelja v hmeljiščih, čeprav je s pritožbo izpodbijal odločbo, ki mu je očitala, da je vedel za okužbo, saj je odstranjeval rastline, pa le-te ni javil. Trdila je, da gre za poskus tožnika, da bi sodišče prepričal, da ni vedel ali ni mogel vedeti, da ima v hmeljiščih okužene rastline. Opozorila je še na dokaze, ki jih je vlagal tožnik in niso obstajali v času inšpekcijskih postopkov.

32.Pri tem je tožena stranka glede SMS sporočila navajala, da gre za tožbeno novoto, poleg tega datum sporočila, to je 6. 8. 2018, kaže, da je bilo posredovano po opravljenih pregledih hmeljišč in po izdanih odločbah o odstranitvi okuženih hmeljišč. Poleg tega je bilo sporočilo posredovano na napačen e-naslov ime.priimek@, medtem ko je pravilen e-naslov fitosanitarne inšpektorice ime.priimek@gov.si.

Dokazni sklep

33.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa in listinske dokaze strank v prilogah od A2 do vključno A7, A19 in B1. Nadalje je sodišče v dokazne namene zaslišalo tožnika.

34.Procesno izhodišče za obravnavanje dejanskega stanja v upravnem sporu je določeno v tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Način in natančnejši pogoji za uveljavljanje tožbenih novot so določeni v 52. členu ZUS-1. Ta določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

35.Sodišče je ugotovilo, da je tožnik šele v upravnem sporu v dokazne namene predložil članek o vplivu vremena na rast hmelja (priloga A8) in dokaze o vremenu v letu 2018 (priloge A9 do vključno A17). Ti dokazi so povezani z navedbami, da je zastajanje hmelja v rasti lahko tudi posledica vremena in ne le okužbe s CBCVd, in z navedbami, da je razlog za odstranjevanje posameznih nadzemnih delov rastlin hmelja iz hmeljišč v poškodbah, ki jih je povzročil močan veter. Sodišče ni sledilo pojasnilom tožnika na naroku 27. 2. 2024, da so dokazi predloženi šele v upravnem sporu iz razloga, ker v upravnem postopku ni šlo za sporna oziroma prerekana dejstva. Sodišče je ugotovilo, da izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da je bilo ob pregledu preglednikov IHPS ugotovljeno, da posamezne rastline kažejo zunanje znake okužbe z viroidom, med drugim zastajanje rastlin v rasti, in da so bili že pred pregledom odstranjeni posamezni simptomatični nadzemni deli rastlin hmelja, na čemer je upravni organ utemeljeval svoj dejanski zaključek o obstoju pravno pomembnega dejstva. Tožnik ne v pritožbi in ne v pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2020, ki jo je vložil po pozivu tožene stranke z dne 11. 6. 2020, da se izjavi o ugotovljena dejstvih v upravnem postopku, teh dejanskih ugotovitev upravnega organa ni prerekal, zlasti pa ni navajal dejstev, da v izpodbijani odločbi našteti zunanji znaki okužbe z viroidom niso obstajali in da razlog za odstranjevanje posameznih nadzemnih delov rastlin ni v tem, da jih je tožnik prepoznal kot okužene. Iz tega vidika gre nedvomno za nova dejstva v upravnem sporu, ki jih citirana določila ZUS-1 ne dopuščajo, saj so posledica tožnikove pasivnosti v upravnem postopku. Gre za nedovoljene novote v upravnem sporu, zato so nedovoljeni tudi dokazi, ki niso bili predloženi v upravnem postopku in s katerimi se take novote dokazujejo. Sodišče zato navedenih dokazov A8 - A17 kot novot v postopku ni upoštevalo, skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1.

36.Sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke za pribavo spisa Okrajnega sodišča v Celju opr. št. ZSV 445/2018 in branje listin navedenega spisa. Iz tožnikovih navedb izhaja, da je bil tožnik tudi v navedeni prekrškovni zadevi stranka postopka. Prvi odstavek 226. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 določa, da mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Le če je listina pri državnem organu ali pri osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, pa sama stranka ne more doseči izročitve listine, si jo sodišče v skladu z drugim odstavkom 226. člena ZPP priskrbi po uradni dolžnosti. Ker tožnik ni izkazal, da gre za situacijo iz citiranega 226. člena ZPP, je sodišče ocenilo, da ne obstajajo zakonski pogoji, da bi sodišče listine pridobilo po uradni dolžnosti. Po navedenem je sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 226. člena ZPP in prvega odstavka 286.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožnika z dopisom z dne 5. 2. 2024 pozvalo, da v določenem roku sam predloži listine iz navedenega sodnega spisa, pri čemer naj za posamezno listino navede, katero v tožbi navedeno sporno dejstvo z listino dokazuje. Tožnik se je odzval s pripravljalno vlogo z dne 13. 2. 2024, ki ji je med drugim priložil zapisnik Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, št. U06191-593/2017-45 z dne 15. 6. 2018 (priloga A18), in odločbo Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, št. U06191-598/2017-60 z dne 30. 8. 2018 (priloga A20). Zaradi ugotavljanja, ali sta listini del spisa Okrajnega sodišča v Celju opr. št. ZSV 445/2018 in tako pravočasno predlagan dokaz (vpogled v spis je bil predlagan že v upravnem postopku) je sodišče naveden spis pribavilo in po pregledu ugotovilo, da se listini ne nahajata v njem kot del listinske dokumentacije ali dokaznega gradiva. Ker hkrati ne gre za listini, predloženi v upravnem postopku, in ker tožnik svoje pasivnosti v upravnem postopku kljub izrecnemu pozivu na naroku 27. 2. 2014 ni konkretizirano pojasnil, je sodišče dokaza A18 in A20 štelo kot nedovoljena v smislu tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1. Sodišče ni prezrlo, da se je tožnik zavrnitvi dokaza z branjem navedenih listin upiral z navedbami, da je listini izdala tožena stranka, kar pomeni, da je bila z listinami v postopku seznanjena. Te navedbe so zmotne, saj obravnavanega zapisnika in odločbe nista izdala ne upravni organ in ne tožena stranka, temveč fitosanitarna inšpektorica. Poleg tega upravni organ obravnavanih listin, ki se nanašata na hmeljišče z domačim imenom J., ki ni predmet zahtevka za odškodnino, ni pridobil in uporabil v dokazne namene v okviru preiskovalnega pooblastila iz 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

37.Iz vidika določb tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1 je prepozen tudi tožnikov dokazni predlog za pregled in branje listin upravnega spisa tukajšnjega sodišča opr. št. IV U 39/2021. Tožnik sicer ni konkretizirano pojasnil, čemu tega dokaznega predloga ni podal v upravnem postopku, a iz njegovih navedb izhaja, da je podan v zvezi z dokazovanjem pristranskosti priče Eme Pavlič Nikolič. Sodišče pojasnjuje, da se z dokazi dokazujejo sporna dejstva, ki so pomembna za odločitev o zahtevku (164. člen ZUP) in tako niso namenjeni dokazovanju verodostojnosti drugih dokazov. Oceno verodostojnosti posameznega dokaza sodišče opravi v okviru metodološkega napotka iz 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Poleg tega sodišče dokazu za zaslišanje navedene priče, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, ni sledilo, kar odkazuje tudi na nerelevantnost obravnavanega dokaza.

38.Tožena stranka je v upravnem sporu predložila dokaza, na katera se v upravnem postopku ni opirala. Gre za članek o vplivu vremena na pridelek hmelja v prilogi B2 in za sodbo Okrajnega sodišča v Celju opr. št. ZSV 601/2018 z dne 24. 2. 2020 v prilogi B3. Tožena stranka je nadalje šele v sodnem postopku predlagala zaslišanje prič K. K., L., L., M. M. in N. N. V sodnem postopku tožena stranka ni podala pojasnil, čemu teh dokazov ni pribavila oziroma izvedla v upravnem postopku v okviru preiskovalnega načela, saj v sodnem postopku tudi za toženo stranko velja prepoved navajanja novot in predlaganja novih dokazov iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Sodišče je po navedenem štelo, da gre za nedovoljen dokaze, zato je njihovo izvedbo zavrnilo.

K I. točki izreka

39.Tožba ni utemeljena.

40.V obravnavani zadevi tožnik s tožbo izpodbija odločitev upravnega organa o zavrnitvi njegovega odškodninskega zahtevka za škodo, ki je posledica odločb, naštetih v 2. točki obrazložitve te sodbe, s katerimi je bilo tožniku odrejeno uničenje posameznih rastlin hmelja, okuženih s CBCVd, v hmeljiščih z domačimi imeni C., F., G., E., D., H., B. in I. Materialnopravno izhodišče za odločanje o tovrstnem odškodninskem zahtevku je 59. člen ZZVR-1. Ta v prvem odstavku določa, da ima imetnik, ki se ukvarja s pridelavo oziroma predelavo rastlin, rastlinskih proizvodov in nadzorovanih predmetov, pravico do odškodnine za uničene rastline, rastlinske proizvode in nadzorovane predmete, za katere je pristojni inšpektor na podlagi 14. člena tega zakona odredil ukrepe izkoreninjenja, preprečevanja ali zatiranja škodljivih organizmov in za katere je pristojni inšpektor odredil ukrepe zaradi škodljivih organizmov, ki na podlagi ocene tveganja iz 6. točke 76. člena tega zakona pomenijo nevarnost za zdravstveno varstvo semenskega materiala rastlin. Drugi odstavek navedenega določila pa določa, da je imetnik iz prejšnjega odstavka do odškodnine upravičen, če: (-) obvesti pristojnega inšpektorja ali drugo uradno osebo po tem zakonu takoj, ko ugotovi pojav škodljivega organizma ali sumi o njem, in (-) je izvedel vse predpisane in odrejene ukrepe za zdravstveno varstvo rastlin. Pogoja morata biti tako izpolnjena kumulativno; že izostanek enega od pogojev utemeljuje zavrnitev zahtevka.

41.V konkretni zadevi ni sporno, da je tožnik oseba iz prvega odstavka 59. člena ZZVR-1, sporno med strankama pa je, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev odškodnine, določene v drugem odstavku 59. člena ZZVR-1. Izpodbijana odločba temelji na zaključku upravnega organa, da tožnik ne izpolnjuje nobenega izmed kumulativno določenih pogojev iz drugega odstavka 59. člena ZZVR-1. Temu stališču je v pritožbenem postopku pritrdila tudi tožena stranka.

42.Tožnik izpodbija ugotovitev upravnega organa, da je že pred pregledi preglednikov IHPS vedel za okužbo s CBCVd v hmeljiščih z domačimi imeni C., F., G., E., D., H., B. in I. ter da je opustil dolžnost obveščanja pristojne uradne osebe takoj, ko je ugotovil pojav te okužbe. Sodišče soglaša z razlago tožene stranke, da 1. alineja drugega odstavka 59. člena ZZVR-1 kot pogoja za pridobitev odškodnine za uničen hmelj ne določa, da mora imetnik predhodno sam ugotoviti pojav škodljivega organizma ali sum nanj in o tem obvestiti pristojnega inšpektorja oziroma drugo uradno osebo, sicer do odškodnine ni upravičen. Navedeno določilo zgolj v primeru, da imetnik dejansko sam zazna pojav škodljivega organizma ali če sumi, da se je škodljiv organizem pojavil, kot pogoj za pridobitev odškodnine zahteva, da imetnik o tem obvesti pristojnega inšpektorja ali drugo uradno osebo. Zakon tako ob vedenju imetnika ali ob njegovem sumu na pojav škodljivega organizma, izhajajoč iz namena zakona (2. člen ZZVR-1), imetniku nalaga aktivno ravnanje v smeri obveščanja pristojnih organov. Po navedenem sodišče pritrjuje tožniku, da (zgolj) okoliščina, da imetnik za pojav škodljivega organizma ni vedel oziroma nanj ni sumil in iz tega razloga obveščanja ni opravil, ne more biti razlog za zavrnitev odškodnine.

43.Sodišče ugotavlja, da iz vidika subsumpcije pod materialno pravno določbo 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZZVR-1 iz izpodbijane odločbe izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva: (-) pregledniki IHPS so 21. 6. 2018, 5. 7. 2018, 6. 7. 2018, 7. 7. 2018 in 9. 7. 2018 opravili pregled tožnikovih hmeljišč z domačimi imeni C., F., G., E., D., H., B. in I.; (-) ob pregledu so pregledniki v vseh naštetih hmeljiščih ugotovili sumljiva znamenja, ki kažejo na okužbo s CBCVd, kot so zastajanje rastlin v rasti, zbita rast internodijev, razpokana skorja, popokane trte in odviti vrhovi rastlin; (-) pregledniki so v vsakem od naštetih hmeljišč odvzeli vzorce sumljivih hmeljnih rastlin: (-) laboratorijske preiskave odvzetih vzorcev iz vseh naštetih hmeljišč so potrdile okužbo s CBCVd; (-) tožnik uradnih oseb ni obveščal o sumu na CBCVd; (-) v vsakem od obravnavnih hmeljišč je bilo veliko število nadzemnih delov simptomatičnih rastlin že odstranjenih iz hmeljišč (ponekod glavnina); (-) na hmeljiščih v lasti tožnika je bila prva okužba z viroidno zakrnelostjo hmelja potrjena leta 2012; (-) od leta 2011 so s strani različnih organov potekala izobraževanja imetnikov hmeljišč v zvezi z viroidno zakrnelostjo hmelja, hmeljarjem so bila po pošti posredovana obvestila, članki, letaki v zvezi z viroidno zakrnelostjo hmelja in Priročnik o hudi viroidni zakrnelosti hmelja, tožnik pa je bil v letih od 2012 do 2018 s strani fitosanitarnih inšpektorjev deležen strokovne razlage o prepoznavanju bolezenskih znamenj, ob katerih se sumi na okužbo hmelja s HSVd in CBCVd, in o zakonskih obveznostih imetnikov rastlin. Upravni organ je na podlagi navedenih dejstev napravil dejanske zaključke, da so bila tožniku znana bolezenska znamenja, ob katerih se sumi na okužbo hmelja s HSVd in CBCVd, da je vedel za konkretno okužbo z navedenim viroidom v obravnavanih hmeljiščih, na kar kaže dejstvo, da je iz vseh hmeljišč predhodno odstranjeval nadzemne dele simptomatičnih rastlin in da je opustil obveščanje pristojnih organov o okužbi hmelja s CBCVd.

44.Iz upravnega spisa izhaja, da tožniku do izdaje izpodbijane odločbe ni bila dana možnost sodelovanja v upravnem postopku. Po pritožbi tožnika zoper odločbo upravnega organa je tožena stranka to opustitev sanirala. Tožena stranka je namreč pred odločitvijo o tožnikovi pritožbi tožnika z dopisom z dne 11. 6. 2020 seznanila z uspehom dokazovanja in mu dala možnost, da se o tem izjavi (146. člen ZUP v zvezi s prvim odstavkom 251. člena ZUP). V omenjeni seznanitvi s stanjem postopka je tožena stranka za postopek v zvezi z vsakim posameznim hmeljiščem celo podčrtala ugotovitve, ki izhajajo iz zgoraj naštetih zapisnikov IHPS o zdravstvenem pregledu rastlin, da so bili v vsakem od obravnavnih hmeljišč posamezni nadzemni deli simptomatičnih rastlin (ponekod večje število oziroma glavnina) že odstranjeni, pri čemer imetnik ni obvestil ne preglednikov IHPS in ne upravnega organa o sumu na okužbo, katere se je očitno zavedal, saj je odstranjeval okužene rastline. Tožnik je v dopisu z dne 11. 6. 2020 nadalje pozvan, da se izjavi o seznanitvi z dejstvi in dokazi, kar je storil. Odzval se je s pripravljalno vlogo z dne 29. 6. 2020.

45.Sodišče ugotavlja, da tožnik ne v pritožbi in ne v navedeni pripravljalni vlogi ni zanikal nobenega od zgoraj izpostavljenih dejstev, na katerih je upravni organ gradil dejanske zaključke v zadevi. Tožnik tako ni oporekal temu, da je imel ustrezno znanje, da prepozna bolezenske simptome okužbe hmelja s CBCVd (ali HSVd), da so ob pregledih določene rastline hmelja kazale sumljive znake okužbe s CBCVd in da je tožnik vedel, da se v hmeljiščih nahajajo rastline hmelja z navedeno okužbo in da je ravno zato že pred pregledom hmeljišč s strani preglednikov IHPS iz hmeljišč odstranjeval nadzemne dele simptomatičnih rastlin. Tožnik tako ni izpodbijal ugotovitve, na kateri med drugim temelji odločitev o zavrnitvi zahteve za odškodnino, da je za okužbo vedel in da o tem ni obvestil pristojnih organov. Tožnik je v pritožbi in omenjeni vlogi zgolj trdil, da je bil upravni organ spričo pogostega nadzora tožnikovih hmeljišč seznanjen s stanjem v hmeljiščih. Sodišče soglaša s toženo stranko, da so na vedenje pristojnega inšpektorja vezani ukrepi v zvezi s pojavom, preprečevanjem vnosa in širjenja ter zatiranja škodljivih organizmov na rastlinah, ki jih lahko izreče inšpektor, odškodnina po 59. členu ZZVR-1 pa ni pogojena z vedenjem inšpektorja o okužbi s HSVd ali CBCVd, temveč je (med drugim) pogojena z obveščanjem imetnika o pojavu škodljivega organizma ali o sumu na tak pojav takoj, ko zazna tak pojav v določenem hmeljišču ali sumi nanj. Glede na tožbene navedbe sodišče pojasnjuje, da zakonski pogoj, na katerega je vezano upravičenje do odškodnine, ni redno pregledovanje hmeljišč in hmelja, ki sicer sodi med obveznosti imetnikov (6. člen ZZVR-1), temveč obveščanje pristojnih oseb o pojavu škodljivega organizma ali suma na tak pojav.

46.Tožnik je v upravnem postopku imel možnost nasprotovanja navedenim ugotovitvam upravnega organa in navajanja navedb glede dejstev, ki so pravno pomembna, pa tega ni storil. Sodišče ugotavlja, da tožnik teh pomembnih ugotovitev ni konkretizirano izpodbijal niti v tožbi, temveč je šele v pripravljalnih vlogah, ki so sledile odgovoru na tožbo, zanikal ugotovitve, da so rastline hmelja zastajale v rasti, da je bila rast internodijev zbita, skorja razpokana in vrhovi rastlin odviti. Podajal je navedbe o tem, da kljub pregledom hmeljišč ni odkril ničesar sumljivega in da mu okužba ni bila znana, da tudi inšpektor ni takoj vedel, da gre za viroid, temveč je bilo to ugotovljeno šele z analizo v laboratoriju, navajal pa je še, da je obravnavano okužbo zlahka zamenjati s katero drugo od okužb hmelja. Nadalje je podal navedbe, da rastline hmelja niso bile odstranjene spričo okužbe z viroidom, temveč zaradi poškodb ob strojni obdelavi hmeljišč ali zaradi vpliva vetra. Sodišče ugotavlja, da gre za nova dejstva, saj je bila tožniku v okviru upravnega postopka na drugi stopnji dana pravica do izjave (9. člen ZUP), pa tožnik v izjavi navedenih trditev ni podal. Sodišče je na naroku 27. 2. 2024 tožnika soočilo z novimi dejstvi in ga pozvalo, da pojasni, čemu jih je navajal šele v upravnem sporu. Tožnik je navajal, da gre za dejstva (in dokaze), ki v upravnem postopku niso bila sporna oziroma med strankama niso bila prerekana. To drži, vendar ravno zaradi pasivnosti tožnika v upravnem postopku, ko kljub dani možnosti ni nasprotoval predstavljenim dokazom in ugotovitvam upravnega organa, na katerih je utemeljeval izpodbijano odločitev, zgoraj povzete navedbe z vidika tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1 predstavljajo nedovoljene tožbene novote. Tožnikova opustitev navajanja obravnavanih dejstev v upravnem postopku je posledica njegove neskrbnosti, zato sodišče šteje, da povzete novote niso upošteven tožbeni razlog. Te novote zato ne vplivajo na obseg preizkusa zakonitosti izpodbijane odločbe. Enako stališče velja za dokaze, ki jih je tožnik navajal za dokazovanje teh novot, kar je sodišče že pojasnilo. Dokazi so namenjeni ugotavljanju resničnosti pravočasno zatrjevanih dejstev, ne pa širitvi manjkajoče trditvene podlage. Sodišče posebej pojasnjuje, da navedeno velja tudi za tožnikovo izpovedbo v delu, v katerem se ta nanaša na nedovoljene tožbene novote.

47.Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da tudi inšpektor ne ve, kdaj je okužba resnično podana. Upravičenja do odškodnine ZZVR-1 ne pogojuje s tem, da bi moral imetnik rastline obveščanje opraviti, ko je pojav škodljivega organizma z gotovostjo potrjen. Imetnik rastlin je zavezan k obveščanju že ob obstoju suma na pojav škodljivega organizma. Tak sum se vselej, ne glede na to, kdo ga ugotovi, v skladu z določbo 10. člena ZZVR-1 potrdi ali ovrže z odvzemom uradnega vzorca in opravo diagnostičnih preiskav v laboratoriju. Na tak način so tudi v konkretni zadevi ravnali pregledniki IHPS, ki so odvzeli uradne vzorce rastlin hmelja, pri katerih se je pojavil sum na okužbo hmelja s HSVd in CBCVd, in jih posredovali v nadaljnje laboratorijske preiskave. S sprotnim obveščanjem o pojavu simptomov oziroma sumu nanje si imetnik zagotovi pravico do odškodnine, če je bolezen kasneje laboratorijsko potrjena in če pride do ukrepa iz prvega odstavka 59. člena ZZVR-1. Sodišče na tem mestu dodaja, da so zmotna naziranja tožnika, da je obravnavnemu zakonskemu pogoju zadostil na način, da je inšpektorico z elektronskim sporočilom z dne 6. 8. 2018 obvestil, da je na določenih hmeljiščih našel okužbo z viroidom. Ni odločilno sicer nesporno dejstvo med strankama, da je tožnik za posredovanje sporočila uporabil nepravilen e-naslov, temveč dejstvo, da je tožnik obveščanje opravil po pregledu obravnavanih hmeljišč s strani IHPS, po opravljenih laboratorijskih preiskavah in celo po tem, ko je fitosanitarna inšpektorica že izdala večino odločb o uničenju okuženih rastlin hmelja (kasneje sta bili izdani le odločbi za hmeljišči H. in I.). Ker sodišče kot pravilno sprejema presojo upravnega organa, da je tožnik za okužbo vedel, še preden je prišlo do pregledov s strani preglednikov, se obvestilo z dne 6. 8. 2018 ne more šteti kot izpolnitev obveznosti obveščanja, ki je pogoj za prisojo odškodnine za uničen hmelj.

48.Tožnik se te svoje obveznosti, od katere je odvisna pravica do odškodnine, ne more razbremeniti z navedbami, da je inšpektorica ves čas hodila po njegovih hmeljiščih in je za okužbo vedela, zato je bilo obveščanje z njegove strani nesmiselno. Iz skladnih navedb strank izhaja, da se je (huda) viroidna zakrnelost hmelja v tožnikovih hmeljiščih pojavljala od leta 2012 dalje. Tudi iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je bila viroidna zakrnelost hmelja v tožnikovih hmeljiščih prvič potrjena leta 2012, čemur so nato vsako leto redno sledile nadaljnje okužbe. Tožnik, ki je izpovedal, da je imel ob odkritju te bolezni okoli 35 ha hmeljišč, ni podal konkretiziranih in dokazno podprtih trditev, da je inšpektorica vedela za obstoj bolezni v obravnavanih hmeljiščih leta 2018. Pravkar navedenega stališča sodišča ne more omajati tožnikovo sklicevanje na prekrškovni postopek Okrajnega sodišča v Celju opr. št. ZSV 445/2018. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. ZSV 445/2018-0314 z dne 17. 5. 2019, je razvidno, da je bila predmet sodne presoje odločba o prekršku upravnega organa z dne 26. 2. 2018, s katero je bil tožnik spoznan za odgovornega prekrška, ki ga je storil s tem, da ni spoštoval z odločbo fitosanitarne inšpektorice odrejenega ukrepa, da do 25. 8. 2016 v hmeljišču ... uniči nadzemne dele rastlin. Poleg tega, da omenjena sodba sodišča ne dokazuje niti tega, da je bila inšpektorica seznanjena tudi z okužbami, ki so se poleti 2018 pojavile v hmeljiščih C., F., G., E., D., H., B. in I., sodišče poudarja, da je glede na pravno pravilo 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZZVR-1 osrednje vprašanje, ali je tožnik za okužbo v navedenih hmeljiščih leta 2018 vedel oziroma sumil nanjo in če je, ali je o tem obvestil pristojni uradni organ. Dejstvo, da je bila inšpektorica seznanjena z okužbami na njegovem posestvu v prejšnjih letih ali v drugih njegovih hmeljiščih, namreč tožnika ne odvezuje zakonske obveznosti obveščanja o pojavu škodljivega organizma ali suma na njegov obstoj vsakič, ko tak pojav znova prepozna oziroma sumi nanj. Obveščanje tako ni stvar subjektivne presoje imetnika hmeljišča o smiselnosti tega ravnanja, temveč gre za zakonsko obveznost.

49.Glede na navedena materialno pravna izhodišča sodišče ocenjuje, da je upravni organ pravilno presodil dokaze. Upravni organ je na podlagi zbranih dokazov opravil logično in prepričljivo sklepanje o obstoju pravno pomembnih dejstev, ki so povzeta v 43. točki obrazložitve te sodbe, in na podlagi ugotovljenih dejstev napravil pravilen sklep o dejanskem stanju, ki ga je nadalje pravilno subsumiral pod pravno normo 1. alineje drugega odstavka 59. člena.

50.Tožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem tožnik izpodbija pravilnost in zakonitost odločbe upravnega organa glede izpolnjevanja 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZZVR-1. Sodišče ugotavlja, da je fitosanitarna inšpektorica v zvezi s potrjeno okužbo s CBCVd v hmeljiščih C., F., G., E., D., H., B. in I. izdala odločbe, naštete v 2. točki obrazložitve te sodbe. Z njimi so izrečeni ukrepi za preprečevanje vnosa in širjenja viroidne zakrnelosti hmelja tako, da se tožniku nalagajo določene obveznosti in prepovedi. Iz navedenih odločb izhaja, da odrejeni ukrepi temeljijo na materialno pravnih pravilih ZZVR-1 in ob izdaji odločb veljavne Odločbe 2015, vendar izpodbijana odločba na tožnika ne naslavlja očitka, da ni izvršil predpisanih ukrepov, temveč ukrepov, odrejenih z omenjenimi inšpekcijskimi odločbami. Trditve tožnika, da roki za izvršitev ukrepov v predpisih niso določeni, zato ni relevantna, saj je upravni organ presojal izvrševanje ukrepov, odrejenih z omenjenimi odločbami, ki za posamezni naložen ukrep določajo tudi rok za izpolnitev.

51.Sodišče pritrjuje upravnemu organu, da tožnik odrejenih ukrepov ni izpolnil v rokih, določenih s posamezno inšpekcijsko odločbo. To nenazadnje potrjujejo navedbe tožnika v upravnem sporu (prva pripravljalna vloga z dne 23. 8. 2021), ko zatrjuje, da je tožnik odstranil vse bolne rastline, čeprav v postopku izvršbe. Ni sporno, da je inšpekcijski organ v zvezi z vsemi izdanimi odločbami zaradi neizpolnitve odrejenih ukrepov izdal sklepe o dovolitvi izvršbe (3/6. točka obrazložitve te sodbe). Navedeno dejstvo je potrdil tudi tožnik, ki je izpovedal, da mu je inšpektorica ustno zamaknila rok za izvedbo ukrepov, nakar so bili izdani sklepi o izvršbi. Pri tem sodišče ugotavlja, čeprav je tožnik zamudo po eni strani poskušal opravičiti z vremenom, da si tožnik ni prizadeval za pravilno izpolnitev inšpekcijskih odločb. Izpovedal je, da mu je bilo zaradi čustvene navezanosti na hmelj tako hudo, da sam ni hotel odstranjevati hmelja, zato je angažiral delavce iz Romunije, poleg tega pa je izpovedal, da je razlog za neizpolnitev odrejenih ukrepov v rokih bil tudi ta, da se je nadejal, da bo potrebno leta 2019 iz hmeljišč odstraniti ves hmelj, zato se mu delno uničevanje in odstranjevanje hmelja ni zdelo smiselno. Ne glede na navedeno je imetnik hmeljišča tisti, ki si mora glede na obseg okuženega območja delo organizirati tako, da bo ukrep lahko pravilno in pravočasno izvršen. Izdaja sklepov o dovolitvi izvršbe pomeni, da je rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti neuspešno potekel. Namen (cilj) izvršbe je v tem, da se doseže prisilna izterjava terjatve oziroma obveznosti, kadar zavezanec tega ne stori prostovoljno. Tako izdaja sklepa o izvršbi potrjuje ugotovitve upravnega organa, da tožnik z odločbami naloženih obveznosti ni izvršil v rokih in na način, kot mu je bilo naloženo v izvršilnem naslovu. Sodišče soglaša z upravnim organom, da izvršitev z inšpekcijsko odločbo odrejenega ukrepa v postopku izvršbe ne pomeni izvedbe predpisanih in odrejenih ukrepov v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZZVR-1.

52.Tožnik s tožbo ni uspel omajati razlogov, na katerih je upravni organ utemeljeval odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

53.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora, zato je sodišče v skladu s citiranim določilom odločilo, da jih trpi sam.

-------------------------------

1Uradni list Republike Slovenije, št. 21/15 in 16/19.

234. točka 3. člena ZZVR-1 uradno osebo opredeljuje kot osebo, ki je zaposlena v odgovornem uradnem organu, ki izvaja naloge na podlagi javnega pooblastila v skladu z ZZVR-1. V skladu s prvim odstavkom 68. člena ZZVR-1 podeli Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin javno pooblastilo pravnim osebam javnega in zasebnega prava, ki izpolnjujejo pogoje glede strokovne, prostorske in tehnične usposobljenosti za izvajanje nalog po ZZVR-1.

3Dokaz z zaslišanjem tožnika je bil sicer predlagan pravočasno, a za dokazovanje navedb, ki jih je tožnik navajal v upravnem postopku.

4Naveden dokaz je tožnik v dokazne namene predložil že k pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2020, ko se je imel prvič možnost izjaviti v upravnem postopku, zato sodišče ne soglaša z navedbami tožene stranke, da gre za nedovoljen dokaz v upravnem sporu.

5Sodišče s sodbo ni posegalo v ugotovljeno odgovornost za storitev prekrška, temveč je le spremenilo vrste sankcije.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o zdravstvenem varstvu rastlin (2001) - ZZVR-1 - člen 59, 59/1, 59/2 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 20, 20/3, 52

Pridruženi dokumenti:*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.