Jedro

Trditve o zavajanju oziroma prevari (če bi bile resnične/izkazane) bi bile lahko podlaga za sodno izpodbijanje v njeni posledici sklenjene pogodbe (49. v zvezi s 94. in 95. členom OZ). Ker do tega ni prišlo, upravičenega razloga za zavračanje plačila iz takšne pogodbe izvirajoče in zapadle obveznosti ni.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se odločba z dne 4. 12. 2018 in dopolnilni sklep z dne 27. 3. 2019 potrdita.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 14. 2. 2018: - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75528/2017 z dne 28. 8. 2017 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo (1. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati znesek 72,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2017 dalje do plačila (2. točka izreka), - ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke v znesku 591,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2017 (3. točka izreka), - zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (4. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 411,65 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje do plačila (5. točka izreka).

2. Z dopolnilnim sklepom z dne 27. 3. 2019 je isto sodišče odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni od prejema sklepa povrniti izvršilne stroške v višini 49,28 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje do plačila.

3. Zoper odločbo z dne 4. 12. 2018 in dopolnilni sklep se pritožuje toženec.

4. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava se toženec pritožuje zoper 1., 2., 3. in 5. točko izreka odločbe z dne 4. 12. 2018 in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo. Navaja, da sta pravdni stranki dne 15. 7. 2014 sklenili naročniško pogodbo za paket „Mobilni internet ...“, kot tudi, kaj se je dogajalo v nadaljevanju. Sledil je tožničinemu nasvetu in dne 22. 2. 2016 s sklenitvijo Naročniške pogodbe za telefonsko številko ... opravil spremembo paketa za paket „Hitri internet ...“. Kljub spremembi, ki je zanj predstavljala znatno višji strošek, storitev mobilnega interneta na lokaciji njegovega bivališča po spremembi praktično ni več delovala, s tem pa je uporaba telefona v domačem kraju zanj postala nemogoča. Tožnica ga je grobo zavajala ter ga na podlagi laži napeljala k sklenitvi Aneksa, po katerem je za nič prejete storitve slednji plačeval še več kot prej. Tožnica ni izpolnila svoje obveznosti iz 32. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), saj mu je dala povsem napačne informacije o storitvah, ki jih ponuja, ravno te pa so bile celo odločilen razlog, da se je odločil za spremembo naročniškega paketa. Pojasnjuje, kaj se je dogajalo v nadaljevanju, in poudarja, da tožničino postopanje kaže na očiten primer nepoštene poslovne prakse in arogantnega odnosa do potrošnika. Dejstvo, da je v januarju 2017 porabil zakupljeno količino prenosov podatkov, v ničemer ne vpliva na ugotovitev, da internetnih storitev ni mogel uporabljati na lokaciji, kjer je prebival, kar je bil izključen razlog za sklenitev naročniškega paketa. Prav tako se ne strinja z dosojeno obveznostjo plačila zneska v višini 42,60 EUR + DDV, ki predstavlja znesek povračila dane ugodnosti, saj je narava popusta takšna, da morebiten odstop od pogodbe na njegov obstoj ne more vplivati. Prav tako ni bil sklenjen noben dogovor o morebitni pogodbeni kazni za primer predčasne razveze, zaradi česar sodišče ni imelo nikakršne podlage za tovrstno odločitev. Z izjavo z dne 17. 1. 2017 je skladno s 109. členom OZ odstopil od pogodbo, njegovo naročniško razmerje pa je s tem prenehalo z dnem 31. 1. 2017. V kolikor bi sodišče ugotovilo obstoj tožničine terjatve, na podlagi drugega odstavka 111. člena OZ iz previdnosti uveljavlja v pobot terjatev v višini 591,59 EUR (ki predstavlja znesek računov, ki jih je plačal za storitev po paketu Hitri internet ... za obdobje od 22. 2. 2016 do 31. 12. 2016) skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2017 do plačila. V nadaljevanju omenja vsebino 9. točke Naročniške pogodbe z dne 15. 7. 2014, 5. točke Aneksa (k omenjeni pogodbi) z dne 22. 2. 2016 kot tudi 23. in 24. člena ZVPot ter navaja, da sta prej omenjeni pogodbeni določbi (pogodbeni pogoji) nepošteni. Določba „tožena stranka potrjuje, da je seznanjena s pokritostjo področja Republike Slovenije s X. omrežjem“ ni poštena, saj je v konkretnem primeru povzročila, da je bila izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je sam utemeljeno pričakoval, prav tako je nepoštena do širšega kroga potrošnikov (kar vse obširno pojasnjuje). Hkrati omenjena določba nasprotuje načelu poštenja in vestnosti, saj ne toženec ne kateri koli drug povprečen potrošnik ni strokovnjak za področje telekomunikacijskih storitev, ne pozna stanja pokritosti omrežja ter pomena te okoliščine za nemoteno delovanje mobilnega interneta. Tožnica pri oblikovanju te določbe ni ravnala lojalno, ampak je izkoristila svojo premoč nad potrošniki. V nasprotju z omenjenim načelom je ravnala tudi, ko je sklenila pogodbo za hitrejši internet z vedenjem, da te ne bo mogla izpolnjevati, saj področja, kjer je toženec bival, njen signal ni pokrival. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj naj bi bil nepošten ter posledično ničen pogodbeni pogoj iz 5. točke Aneksa, da „od sklenitve te Dopolnite dalje naročniška pogodba velja in pogodbeni stranki zavezuje ob upoštevanju te Dopolnitve“. Navedena določba predstavlja zgolj pavšalno sklicevanje na Naročniško pogodbo, ki je že prima facie premalo določno. Vsakršno tožničino sklicevanje na pogodbene pogoje naj pritožbeno sodišče šteje za nerelevantno, saj so ti iz opisanih razlogov nepošteni ter v posledici nični. Tudi po splošnem obligacijsko-pravnem pravilu in dubio contra proferentem je potrebno nejasna določila pogodbe, sklenjene po vnaprej natisnjeni pogodbi ter predlagane zgolj s strani ene pogodbene stranke, razlagati v korist druge stranke. V zvezi z določbo 5. točke Aneksa dodaja, da jo je potrebno skladno s predstavljenim načelom iz OZ razlagati v smislu, da ni dovolj konkretizirana, da bi bilo od njega moč pričakovati, da s tem priznava svoje seznanjenost z omrežno pokritostjo tožnice. Iz navedenih dejstev in dokazov v spisu izhaja, da je utemeljeno odstopil od pogodbe.

5. Zoper dopolnilni sklep z dne 27. 3. 2019 se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo. Sklep vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. V njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih za sprejeto odločitev oziroma so ti razlogi nejasni. Sodišče naj bi posplošeno zaključilo, da je tožnica predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških vložila znotraj 15-dnevnega roka od prejema sodbe, zaradi česar ji je priznalo izvršilne stroške v skupnem znesku 49,28 EUR. Pri tem ni pojasnilo, kdaj (če sploh) je bila obravnavana sodba tožeči stranki vročena ter katerega dne naj bi slednja vložila predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. Tožencu tako ni znano, ali je omenjeno sodišče navedene okoliščine sploh ugotavljalo ter na podlagi katerih dejstev je zavzelo stališče, da je dolžan povrniti stroške stroške. Obrazložitev sodne odločbe je ključna zaradi zagotovitve pravice strank postopka do pravnega sredstva in pravice do obravnavanja pred sodiščem. Pravice lahko strank izvršijo le v primeru, če je moč iz sodne odločbe razbrati, na podlagi katerih dejstev je sodišče sprejelo svojo odločitev. Izpodbijani sklep ne vsebuje praktično nobenega dejstva glede okoliščin, ki so relevantne za preizkus, ali so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 325. člena ZPP ter ali je tožnica upravičena do povrnitve izvršilnih stroškov.

6. Tožnica na pritožbi ni odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo zoper sodbo in sklep z dne 4. 12. 2018

8. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP1). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.2 Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve izpodbijane odločbe3 pojasnilo, zakaj ni sledilo toženčevim (neustrezno substanciranim) trditvam o tem, da ga je tožnica pri sklepanju naročniške pogodbe z dne 15. 7. 2014 oziroma (natančneje) njene dopolnitve (aneksa) z dne 22. 2. 2016 zavedla (zavajala). Toženec tem dejanskim zaključkom oziroma dokazni oceni sodišča prve stopnje4 (s pojasnjevanjem, kako naj bi ga zavedla) nasprotuje, kar vse pa predstavlja izpodbijanje dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dopustno. Tudi sicer bi bile trditve o zavajanju5 oziroma prevari6 (če bi bile resnične/izkazane) lahko podlaga za sodno izpodbijanje v njeni posledici sklenjene pogodbe (49. v zvezi s 94. in 95. členom OZ7). Ker do tega ni prišlo, upravičenega razloga za zavračanje plačila iz takšne pogodbe izvirajoče in zapadle obveznosti ni.

10. Zakaj je dolžan toženec (upoštevaje določbe Pogodbe o zagotovitvi posebne ugodnosti z dne 22. 2. 20168) tožnici povrniti ustrezen del/vrednost pridobljene ugodnosti (konkretno znesek 42,60 EUR s pripadajočim DDV oziroma skupaj 51,97 EUR), je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. Toženec zgolj z nestrinjanjem in nejasnim omenjanjem narave popusta (na katero morebiten odstop po njegovem mnenju ne more vplivati), v pravilnost odločitve (tudi) v tem delu ne poraja nobenega pomisleka. Sodišče prve stopnje je nadalje (v 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijane odločbe) ugotovilo, da je tožnica svoje obveznosti po sklenjenih pogodbah izpolnila9 (vse to pa tudi prepričljivo obrazložilo), zaradi česar napram tožencu (ki je iz tega razloga v pobot postavil terjatev v višini 591,59 EUR) ni bila neupravičeno obogatena, hkrati pa je upravičena tudi do plačila mesečne naročnine v višini 17,20 EUR s pripadajočim DDV (oziroma do skupnega zneska 20,98 EUR) iz naslova naročnine za januar 2017. Tudi v tem oziru pa pritožnikovo vztrajanje, da slednja svojih pogodbenih storitev ni izvršila, predstavlja nedopustno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Toženec v nadaljevanju obširno pojasnjuje, zakaj naj bi bila vsebina 9. točke naročniške pogodbe z dne 15. 7. 2014,10 ki določa, da s sklenitvijo pogodbe naročnik potrjuje, da je seznanjen s pokritostjo področja Republike Slovenije s X. omrežjem, v smislu 23. in 24. člena ZVPot11 nepoštena in posledično nična. Že sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve izpodbijane odločbe upravičeno ugotovilo, da so bile toženčeve trditve v zvezi s sklicevanjem na 24. člen ZVPot pavšalne in nedoločne.12 Glede prej omenjene določbe 9. točke naročniške pogodbe z dne 15. 7. 2014 pa je celo moč ugotoviti, da ničesar od tega, kar pojasnjuje sedaj v pritožbi, ni navajal, niti ni razvidno, da bi omenjeno določbo kot sporno ustrezno (konkretno) sploh izpostavljal,13 zaradi česar gre za nedopustne in posledično neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Čeprav gre za uveljavljanje ničnosti pogodbenih določil, pa je potrebno tudi v takšnem primeru ustrezno (pravočasno) podati konkretne trditve o dejstvih, ki takšen (pravni) zaključek utemeljujejo.14 Vse predhodno v celoti velja tudi za (s predhodno navedenim povezano) pritožbeno uveljavljanje ničnosti določbe 5. točke aneksa, ki predvideva, da od sklenitve omenjene dopolnite dalje naročniška pogodba velja in pogodbeni stranki zavezuje ob upoštevanju same dopolnitve. Glede nje je moč prav tako ugotoviti ne le, da je toženec v postopku na prvi stopnji ni ustrezno izpostavljal (kot sporne) in se skliceval na njeno ničnost, ampak tudi da ni podal nobenih (dejanskih/konkretnih) trditev (kot jih npr. podaja sedaj v pritožbi), ki bi narekovale (omogočale) presojo njene nepoštenosti in posledične ničnosti. Iz tega razloga je brezpredmetno tudi pritožbeno sklicevanje na kogentno naravo določb o varovanju potrošnika kot šibkejše stranke v tovrstnih razmerjih. Vse omenjene ugotovitve glede pritožbenih novot pa veljajo za (obenem tudi sicer neprepričljivo15) izpostavljanje nejasnosti oziroma nekonkretiziranosti obeh omenjenih pogodbenih določb in pojasnjevanje, da je potrebno nejasna določila pogodbe, sklenjene po vnaprej natisnjeni vsebini ter predlagani zgolj s strani ene pogodbene stranke, razlagati v korist druge stranke (83. člen OZ).

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni (upoštevni) in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, odločbo sodišča prve stopnje z dne 4. 12. 2018 pa potrdilo (353. člen ZPP).

V zvezi s pritožbo zoper dopolnilni sklep z dne 27. 3. 2019

13. Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v skladu s prvim odstavkom 325. člena ZPP v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. V obravnavani zadevi je tožnica, ki je odločbo z dne 4. 12. 2018 prejela 3. 1. 2019, dne 8. 1. 2019 (priporočeno) podala predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, ker naj bi sodišče prve stopnje v omenjeni odločbi pozabilo odločiti o njenih že pred začetkom predmetne pravde nastalih stroških izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem dopolnilnem sklepu z dne 27. 3. 2019, s katerim je tožencu naložilo povrnitev tudi teh stroškov, pravilno pojasnilo, da je tožnica svoj predlog vložila 8. 1. 2019 in da je to storila pravočasno oziroma znotraj 15-dnevnega roka od prejema sodbe, prav tako je pojasnilo pravni temelj za izdajo takšnega sklepa kot tudi katere stroške izvršilnega postopka je tožnici priznalo in na kateri (pravni) podlagi. Zgolj dejstvo, da v obrazložitvi ni izrecno navedlo, kdaj naj bi tožnica odločbo z dne 4. 12. 2018 prejela (kdaj ji je bila vročena),16 ne pomeni, da vsebuje izpodbijani dopolnilni sklep takšne pomanjkljivosti (oziroma da nima razlogov o odločilnih dejstvih), da ga zato ne bi bilo moč preizkusiti in da sta bili posledično kršeni ustavno varovani pravici do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva, kot to neutemeljeno očita pritožnik. Okoliščina, kdaj je pravdna stranka (v konkretnem primeru tožnica) prejela odločbo, je namreč razvidna iz samega spisa in jo je moč (kar velja tudi za pravdno stranko) vedno ugotoviti (preveriti) z vpogledom vanj.17

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani dopolnilni sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker z njima ni uspel, toženec sam nosi svoje z vložitvijo obeh pritožb nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Na kar je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijane odločbe pravdni stranki tudi opozorilo. 3 Glej tudi 17. točko obrazložitve izpodbijane odločbe. 4 Ki je v 15. točki obrazložitve izpodbijane odločbe izpostavilo tudi dejstvo, da je v toženčevi izjavi (z dne 17. 1. 2017 v prilogi A11) kot razlog za odstop omenjena zgolj menjava (sklenitev) novega paketa in ne kakšen drug razlog (oziroma nič od tega, kar je navajal v tem postopku). 5 Pritožnik govori (npr.) o tem, da ga je tožnica z navajanjem neresničnih dejstev napeljala k sklenitvi aneksa. 6 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 250/2016 z dne 31. 5. 2018. 7 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 8 Priloga A6. 9 In da svojih storitev ni previsoko zaračunavala. 10 Priloga A4. 11 Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 20/98, s kasnejšimi spremembami. 12 Glej npr. njegovo prvo pripravljalno vlogo z dne 6. 4. 2018. 13 V prvi pripravljalni vlogi z dne 6. 4. 2018 je navajal zgolj, da je potrebno vse splošne pogoje, na katere se je sklicevala tožnica, skladno s 24. členom ZVPot šteti za nične. Podobno nekonkretizirano (nedoločno) je bilo tudi njegovo v tem oziru podano zatrjevanje v drugi pripravljalni vlogi z dne 26. 6. 2018 in na naroku za glavno obravnavo dne 12. 10. 2018. 14 Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 243/2016 z dne 7. 9. 2017 in II Ips 938/2008 z dne 19. 11. 2009. 15 Vsebini obeh določb sta namreč (sami za sebe) povsem jasni. 16 Sama pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, kdaj je tožnica predlog za izdajo dopolnilnega sklepa vložila, pa tudi sicer ne drži (glej 1. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). 17 Podobno velja npr. za odgovor na tožbo, ko v primeru njegove pravočasne vložitve, sodišče prve stopnje v obrazložiti sodbe ni dolžno posebej pojasnjevati (pisati), katerega dne je toženec prejel tožbo (niti kdaj točno je nanjo vložil odgovor).