Jedro

Če je bil predmet odločanja zahtevek, drugačen od prvotno vloženega, bi ga toženka morala obravnavati po pravilih ZUP o spremembi zahtevka, ni pa imela ne dejanske in ne pravne podlage, da šteje, da je bil s spremembo zahtevka začet nov postopek.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostave Šiška, št. 351-188/2011-4 z dne 11. 3. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v ponovnem postopku, po tem, ko je drugostopenjski upravni organ odpravil njeno odločbo z dne 12. 11. 2010, zavrnila zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjskega objekta na zemljiščih parc. št. ..., obe k.o. ... Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da predmetni zemljišči ležita v enoti urejanja prostora ŠG-365. Ker v času odločanju veljavni Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju OPN) predvidene gradnje na obravnavanih zemljiščih ne dovoljuje, niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po 66. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Pri tem se je toženka postavila na stališče, da v zadevi ne gre za ponovno odločanje o zahtevi tožnikov z dne 2. 8. 2010, ampak za odločanje o novi zahtevi tožnikov, ki je bila podana v pritožbenem postopku dne 24. 11. 2010. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo. Pritrjuje stališču prvostopenjskega upravnega organa, da sta tožnika z vlogo z dne 25. 11. 2010 podala nov zahtevek, saj bi prvotno postavljenega po 133. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) lahko spremenila le do izdaje odločbe prve stopnje, torej ne v pritožbenem postopku. Prvostopenjski organ je tako njun zahtevek pravilno obravnaval na podlagi prostorskega akta, veljavnega v času odločanja, brez upoštevanja njegove prehodne določbe, in sicer 101. člena, ki določa, da se postopki za izdajo gradbenega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega odloka, končajo po določbah prostorskih izvedbenih aktov MOL, veljavnih v času vložitve popolne vloge za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi med drugim navajata, da prvostopenjski organ v odločbi z dne 12. 11. 2010 ni navedel, zakaj je štel, da uveljavljani razlogi za podaljšanje roka niso utemeljeni. Navedena odločba je zato nezakonita, ker nima ustrezne obrazložitve. Ne strinjata se z ugotovitvijo upravnih organov, da je vložitev soglasja Elektra ... oziroma dopolnitev prvotne vloge v pritožbenem postopku treba šteti za umik prvotne in vložitev nove zahteve. Takšna ugotovitev nima podlage ne v dejstvih, ne v določbah upravnega postopka. S postopanjem upravnih organov sta bila onemogočena pri uveljavitvi njune pravice, da na podlagi ZGO-1 in Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š7 – Tacen – Šmartno, predvsem pa na podlagi strokovnega in pravno ustreznega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, pridobita gradbeno dovoljenje. Prvostopenjski upravni organ bi moral v ponovljenem postopku ponovno odločiti tudi o njuni prošnji za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, česar pa ni storil, zakaj tega ni storil, pa ne izhaja niti iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Ugoditev tožbenemu zahtevku in izdajo gradbenega dovoljenja pa narekuje tudi življenjski in bivanjski položaj tožnikov in njune družine. Predmetna gradnja je za tožnika eksistenčnega pomena, saj hišo potrebujeta za lastno bivanje. Zaradi projekta sta tudi finančno obremenjena. Zadeva je še posebej banalna, ker je v obravnavni zadevi dejanski razlog zavrnitve gradbenega dovoljenja le v tem, da naj bi tožnikoma manjkalo soglasje za priklop na elektro omarico, kar dejansko pomeni, da bi bilo potrebno prekopati en meter sosedovega zemljišča. Predlagata, da naslovno sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži, da jima povrne stroške postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja, ker predvidena gradnja po določilih v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnega OPN na obravnavanih zemljiščih ni dovoljena.

Tožnika ne ugovarjata ključni ugotovitvi upravnih organov, na kateri izpodbijana odločitev temelji, to je, da predlagana gradnja ni skladna z OPN. Kot izhaja iz obrazložitve odločb upravnih organov, se predvidena gradnja nahaja v enoti urejanja prostora EUP ŠG-365, za katero je predvidena izdelava OPPN 231, do sprejema pa velja 95. člen OPN, ki določa posege, ki so do izdelave OPPN 231 tu dopustni, med katerimi pa ni gradnje stanovanjskega objekta.

Tožnika pa se ne strinjata s stališčem upravnih organov, da sta v pritožbenem postopku zoper kasneje odpravljeno odločbo prvostopenjskega organa z dne 12. 11. 2010 prvotni zahtevek umaknila in vložila novega. Menita, da zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, ki sta jo vložila dne 2. 8. 2010, nista nikoli umaknila, zato bi morala toženka odločati na podlagi predpisov, veljavnih v času vložitve zahteve. Takrat pa OPN, na katerega se sklicuje toženka, še ni veljal. Katere so obvezne sestavine zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, izhaja iz drugega odstavka 54. člen ZGO-1. Ker je upravni organ prve stopnje zahtevo tožnikov z dne 2. 8. 2010 obravnaval po vsebini, saj jo je z odločbo z dne 12. 11. 2010 zavrnil in je ni zavrgel kot nepopolne, jo je očitno štel za popolno. S tem dnem se je torej začel postopek za izdajo gradbenega dovoljenja (1. odstavek 125. člena ZUP).

Po prvem odstavku 135. člena ZUP lahko stranka, če je bil postopek začet na njeno zahtevo, umakne svojo zahtevo, organ pa o tem izda sklep. Drugi odstavek navedenega člena določa, da če je stranka svojo zahtevo umaknila med potekom pritožbenega roka ali po vložitvi pritožbe, se s sklepom o ustavitvi postopka odpravi odločba prve stopnje, s katero je bilo njenemu zahtevku v celoti ali deloma ugodeno. Iz citirane določbe izhaja, da stranka svojo zahtevo umakne z izrecno izjavo, organ pa mora o tem izdati sklep, zoper katerega je mogoče pritožba (peti odstavek 135. člena ZUP). Če torej organ o ustavitvi postopka ne izda sklepa, postopek ni ustavljen in se nadaljuje do izdaje odločbe.

V obravnavanem primeru postopek, začet z vlogo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 2. 8. 2010, ni bil ustavljen, pač pa je bila s sklepom drugostopenjskega upravnega organa z dne 10. 1. 2011 odločba prvostopenjskega upravnega organa z dne 12. 11. 2010 odpravljena. Z odpravo odločbe se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). S tem, ko je drugostopenjski organ z odločbo z dne 10. 1. 2011 odpravil odločbo prvostopenjskega organa, je torej nastopila situacija, ko o zahtevku tožnikov z dne 2. 8. 2010 sploh še ni bilo odločeno. Postopek, ki se je (kot je bilo obrazloženo) začel 2. 8. 2010, torej ni mogel biti končan, temveč se je lahko le nadaljeval. Stališče toženke, da je bila izpodbijana odločba izdana v novem postopku, ki se je pričel z vložitvijo pritožbe zoper odločbo toženke z dne 12. 11. 2010, torej dne 24. 11. 2010, je torej napačno. Postopek, pričet dne 2. 8. 2010 namreč glede na povedano še ni bil zaključen, saj v njem še ni bilo odločeno o zahtevku tožnikov. Če je bil predmet odločanja zahtevek, drugačen od prvotno vloženega, bi ga toženka morala obravnavati po pravilih ZUP o spremembi zahtevka, ni pa imela ne dejanske in ne pravne podlage, da šteje, da je bil s spremembo zahtevka začet nov postopek. S tem je toženka kršila pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na odločitev, saj je od tega, kdaj je postopek za izdajo gradbenega dovoljenja začet, odvisna uporaba določb prostorskih izvedbenih aktov, kar je pojasnjeno v nadaljevanju.

Po ustaljeni upravnosodni praksi upravni organ odloča o upravni stvari po predpisih, ki so veljavnih v času odločanja na prvi stopnji, ne pa v času vložitve vloge na upravni organ (sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 707/2004, I Up 1469/2006, I Up 707/2004). To pomeni, da je za odločitev bistveno, kateri predpisi so veljavni v času odločitve in ne, kateri predpisi so bili veljavni v času vložitve zahteve. Glede na navedeno mora toženka v ponovnem postopku upoštevati v času izdaje odločbe veljavne predpise. Vendar pa sodišče opozarja na 101. člen OPN, ki določa, da se postopki za izdajo gradbenega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega odloka, končajo po določbah prostorskih izvedbenih aktov MOL, veljavnih v času vložitve popolne vloge za izdajo gradbenega dovoljenja.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, sta tožnika v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se jima priznajo stroški v višini 350,00 EUR, povečanih za 20% DDV (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). jano odločbo izdal dne 11. 3. 2011, v času veljavnosti OPN.