Jedro

Pri sporih v zvezi s študijem je treba določbo 71. člena ZVis razlagati v povezavi z ZUS-1, saj ni mogoče voditi upravnega spora o tistih odločitvah organov visokošolskih zavodov (torej tudi univerz), ki ne ustrezajo pojmu upravnega akta iz 2. člena ZUS-1.

Sodno varstvo študentom oziroma drugim upravičenim osebam po 71. členu ZVis je zagotovljeno v upravnem sporu v tistih primerih, ko bodisi visokošolski zavodi na podlagi izrecnega javnega pooblastila izdajajo upravne odločbe o pravicah ali obveznostih študentov, bodisi ko zakon določa, da visokošolski zavodi odločajo o pravicah ali obveznostih študentov z enostranskimi, oblastvenimi akti, izdanimi v okviru upravne funkcije visokošolskega zavoda.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Novi Gorici (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, vloženo zoper odločbo Disciplinske komisije Univerze na Primorskem, Fakultete za management, št. UPFM-01155-611-23/2019-1 z dne 2. 12. 2019, delno spremenjeno z odločbo Disciplinske komisije Univerze na Primorskem, št. 0885-1/20 z dne 12. 2. 2020, s katero je toženka ugotovila, da je tožnik disciplinsko odgovoren za kršitev 5. točke 7. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti študentov Univerze na Primorskem (v nadaljevanju Pravilnik) in mu na podlagi 2. točke 8. člena v povezavi z 10. členom Pravilnika izrekla disciplinski ukrep ukor.

2.V obrazložitvi je navedlo, da tožba ni dovoljena, ker izpodbijani odločbi nista akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu, saj nista izdani v okviru izvajanja javno upravne funkcije univerze, pač pa v okviru njenega internega delovanja, ki ga univerza izvaja v okviru svoje avtonomije. Navedlo je, da področje sankcioniranja študentov v disciplinskih postopkih spada v okvir ustavnega načela avtonomije državne univerze, razen v primerih, ko ravnanje univerze trči ob katero drugo pravico študenta, varovano z ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva. Ugotovitev disciplinske odgovornosti študenta in izrek disciplinske sankcije ukora študentu pa sama po sebi ne vplivata na pravico študenta do enakega dostopa do izobraževanja na visokošolskem zavodu in ne predstavljata odločitve toženke o pridobitvi ali prenehanju tožnikovega študentskega statusa, prav tako ne predstavljata niti druge odločitve v zvezi s samim študijem tožnika (71. člen Zakona o visokem šolstvu, v nadaljevanju ZVis). Tožniku izrečen ukrep zato ne seže izven področja toženkine avtonomije in njenega internega delovanja in izpodbijani odločbi nista bili izdani v okviru upravne funkcije univerze.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej navaja, da izpodbijana odločitev Upravnega sodišča o zavrženju tožbe pomeni kršitev njegove pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je treba upoštevati, da je sporni interni akt napotoval prav na upravni spor, sam pa je ravnal s skladu s temi procesnimi pravili. Če bi ravnal drugače, bi tvegal očitek, da tožbe ni vložil pravilno in pravočasno pred pristojnim sodiščem, pri čemer dveh tožb hkrati na različni sodišči zaradi litispendence ne bi bilo niti pravilno niti razumno in ekonomično vložiti. Zato mu okoliščina, da je pri uveljavljanju pravnih sredstev ravnal v skladu s toženkinimi navodili, ne sme iti v škodo. Upravnemu sodišču očita, da pred sprejetjem odločitve o zavrženju tožbe ni preverjalo tudi morebitne pristojnosti civilnega sodišča in možnosti odstopa tožbe navedenemu sodišču, na podlagi česar bi mu bila zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva. Poleg tega dolgotrajnost odločanja o (ne)pristojnosti upravnega sodišča in (ne)odstopu tožbe civilnemu sodišču ob hkratnem neupoštevanju pravil o litispendenci vodi do procesnega položaja, v katerem se bo toženka v pravdi, začeti po pravnomočnosti odločitve upravnega sodišča, sklicevala na potek 30-dnevnega prekluzivnega roka oziroma 5-letnega zastaralnega roka, s čimer bo prikrajšan za učinkovito sodno varstvo. Očita tudi, da kasnejšega preklica naroka za glavno obravnavo sodišče ni obrazložilo, preklic pa je opravilo brez predhodne zagotovitve možnosti učinkovitega izjavljanja. Navaja še, da za vložitev predmetne tožbe izkazuje pravni interes. Vrhovnemu sodišču primarno predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo odločanje, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo odstopi v reševanje krajevno pristojnemu okrajnemu sodišču.

4.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pritožnikovo tožbo zoper odločbi toženke zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

7.V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitostih drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

8.Upravno sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo, da izpodbijani odločbi teh lastnosti upravnega akta, ki jih določa drugi odstavek 2. člena ZUS-1, nimata, saj nista bili izdani v okviru javno upravne funkcije univerze, pač pa v okviru njenega internega delovanja, ki ga univerza izvaja v okviru svoje avtonomije.

9.Tem ugotovitvam pritožnik v pritožbi konkretizirano ne nasprotuje, pač pa Upravnemu sodišču očita, da je, s tem, ko ni preverjalo tudi morebitne pristojnosti civilnega sodišča in možnosti odstopa zadeve navedenemu sodišču in z dolgotrajnim odločanjem o nepristojnosti, toženki omogočilo, da se bo v pravdi, ki se bo začela po pravnomočno končanem upravnem sporu lahko sklicevala na potek prekluzivnega roka in zastaranje. Pritožnika je s tem prikrajšalo za učinkovito sodno varstvo, ki mu ga zagotavlja 23. člen Ustave. Pritožbeni očitki se torej usmerjeni predvsem v vprašanje pristojnosti in kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva ter obstoja pravnega interesa.

10.S temi pritožbenimi navedbami pritožnik ne more izpodbiti nosilnega stališča v izpodbijanem sklepu, da izpodbijani odločbi nista akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu, torej (ne)izpolnjevanja procesne predpostavke za tožbo po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Prav tako je v zvezi s tem neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbe toženkinega podzakonskega akta, izdanega na podlagi Statuta Univerze na Primorskem ter ZVis. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da je treba pri sporih v zvezi s študijem določbo 71. člena ZVis razlagati v povezavi z ZUS-1, saj ni mogoče voditi upravnega spora o tistih odločitvah organov visokošolskih zavodov (torej tudi univerz), ki ne ustrezajo pojmu upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Visokošolski zavodi namreč kot svojo temeljno dejavnost izvajajo visokošolsko dejavnost (1. člen ZVis), ki pomeni posredovanje znanja v okviru izvajanja visokošolskih programov, ki sodi v okvir njihove ustavno in zakonsko zagotovljene avtonomije (6. člen ZVis). Navedene visokošolske dejavnosti sodišče v upravnem sporu ni pristojno nadzirati, temveč le v tistih primerih, ko gre za izvajanje upravne funkcije v povezavi z njo. To pomeni, da je sodno varstvo študentom oziroma drugim upravičenim osebam po 71. členu ZVis zagotovljeno v upravnem sporu v tistih primerih, ko bodisi visokošolski zavodi na podlagi izrecnega javnega pooblastila izdajajo upravne odločbe o pravicah ali obveznostih študentov, bodisi ko zakon določa, da visokošolski zavodi odločajo o pravicah ali obveznostih študentov z enostranskimi, oblastvenimi akti, izdanimi v okviru upravne funkcije visokošolskega zavoda (2. člen ZUS-1 v povezavi s 4. členom ZUP). Glede na izrecno določbo 71. člena ZVis pa bi bilo sodno varstvo v upravnem sporu zoper ukrep, izrečen v disciplinskem postopku, zagotovljeno zgolj v primeru, če bi bil izrečen disciplinski ukrep izključitve z univerze.

Op. št. (1)Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 123/2017 z dne 10. 1. 2018.

Op. št. (2)Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 123/2017 z dne 10. 1. 2018.

11.Vrhovno sodišče še dodaja, da je že Ustavno sodišče sprejelo stališče, da pravica do sodnega varstva kot pravica do meritorne odločitve ni neomejena in da zakon lahko določi procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči.

12.Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, poleg tega pa niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

13.Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

Op. št. (1)Glej sklep VSRS I Up 201/2017 z dne 4. 10. 2017.

Op. št. (2)Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-505/19 z dne 9. 5. 2024.

Op. št. (3)Odločba Ustavnega sodišča št. Up-341/99-10 z dne 4. 10. 2001.