Jedro

Tožena stranka je tožniku po dokončni odločbi o ugotovljeni invalidnosti III. kategorije podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in mu hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, pri katerem so upoštevane omejitve iz invalidske odločbe. Za novo delovno mesto mu je določila tudi plačo, to plačo mu je v spornem obdobju izplačevala, tožbeni zahtevek za plačilo razlike do višje plače pa ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrneta tožbena zahtevka, ki se glasita, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati prikrajšanje pri plači v skupni višini 487,90 EUR bruto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posamezne mesečne plače v mesecu za pretekli mesec in sicer za obdobje od aprila 2010 do novembra 2010, in od bruto zneskov odvesti prispevke in davke pristojnim državnim institucijam, in mu obračunati in izplačati tudi nadaljnje pripadajoče plače, dokler tolikšno prikrajšanje traja, vse na transakcijski račun sindikata O. št. ..., sklic ..., pri ... banki, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (I./1. točka). Prav tako je sodišče zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati prikrajšanje pri plači v skupni višini 487,90 EUR bruto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posamezne mesečne plače v mesecu za pretekli mesec in sicer za obdobje od aprila 2010 do novembra 2010, in od bruto zneskov odvesti prispevke in davke pristojnim državnim institucijam, in mu obračunati in izplačati tudi nadaljnje pripadajoče plače, dokler tolikšno prikrajšanje traja, vse na transakcijski račun sindikata O. št. ..., sklic ..., pri ... banki, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (I./2. točka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 114,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ali da samo odloči o zadevi. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožena stranka pravilno uporabila veljavne pravne predpise, tako avtonomne, kot heteronomne. Tožnik je bil razporejen v 14. plačilni razred z relativnim razmerjem 1,46, iz izvedenih dokazov pa izhaja, da je direktor upošteval omejitve, določene v odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. V sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, saj se sodišče ni opredelilo do navedb tožnika v tožbi in pripravljalnih vlogah, da bi morala tožena stranka sprejeti metodo za vrednotenje delovnih mest, ki je obvezna, v kolikor obstaja za isto delovno mesto več plačilnih razredov. Na podlagi metodologije bi lahko tožena stranka v okviru delovnega mesta določila vrednost plačilnega razreda. Tožena stranka ni sprejela metode vrednotenja kriterijev za razporeditev posameznega delovnega mesta v točno določen plačilni razred, kot so npr. metoda rangiranja, metoda kategorizacije, metoda primerjanja faktorjev, točkovna metoda, ali katera izmed kombiniranih metod, k čemur jo zavezuje tudi 5. odstavek 8. člena Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti. Tožnik je prepričan, da v kolikor dva delavca, ki opravljata popolnoma enako delo na istem delovnem mestu in sta razvrščena v različne plačilne razrede, je to v nasprotju s Kolektivno pogodbo komunalnih dejavnosti in 6. členom Zakona o delovnih razmerjih, ki določa prepoved diskriminacije na delovnem mestu. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik M.B. opravljata enako delo, ne more pa se strinjati z ugotovitvijo sodišča, da toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije. Razlogi sodbe so nejasni tudi v delu, ko sodišče izpostavlja izpovedbo M.K., ki je navedla, da velja pri določanju plače za vse invalide enak postopek, upoštevaje odločbo ZPIZ. Nejasne in med seboj v nasprotju so tudi navedbe sodišča v zvezi s podrejenim zahtevkom tožene stranke. Tožnik na tem mestu le popravlja besedilo v podrednem zahtevku, pri katerem je prišlo do napake, saj je pomotoma naveden skupni znesek 487,90 EUR, kar je enako kot v primarnem zahtevku, iz priloženega obračuna strokovne službe pa izhaja, da pravilni znesek glasi 269,95 EUR bruto tako, da tožnik v podrednem zahtevku zahteva le znesek v skupni višini 269,95 EUR z zapadlostjo posameznih mesečnih zneskov v plačilo do plačila.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter izpodbijano sodbo v celoti potrdi. Tožnik enako kot v tožbi izpostavlja, da bi morala tožena stranka za uporabo kriterijev iz 2. odstavka 8. člena Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti sprejeti merila za vrednotenje teh kriterijev, saj je v nasprotnem primeru razvrščanje delavca nujno pridržani oceni delodajalca. V skladu s Pravilnikom o organizaciji v družbi in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke je delovno mesto „vzdrževalec komunalne opreme“ razvrščeno v 4. tarifni razred in z relativnim razmerjem 1,46 do 1,68 relativnega razmerja (ta razpon obsega sedem plačilnih razredov). Tožniku so bile kot invalidu III. kategorije z odločbo ZPIZ z dne 24. 11. 2009 zaradi posledic bolezni priznane nove pravice, in sicer mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tožnik dejansko opravlja le omejen oziroma njegovim omejitvam prilagojen obseg del in nalog delovnega mesta „vzdrževalec komunalne opreme“. Tožnik zaradi z odločbo ZPIZ postavljenih omejitev določenih del in nalog delovnega mesta „vzdrževalec komunalne opreme“ sploh ne opravlja v celoti, dela in naloge, ki jih opravlja, pa izvaja le v omejenem in omejitvam prilagojenem obsegu. Glede diskriminacije tožena stranka poudarja, da diskriminacije ni bilo, ker se je zaposlil na obravnavano delovno mesto tožnik v manj ugodnem času, kot je bil na to delovno mesto razporejen M.B.. Primera delavca M.B. v konkretnem primeru ni mogoče primerjati s primerom tožnika, saj se bistveno razlikujeta. Zaslišana priča M.K. je tudi izpovedala, da za vse invalide velja enak postopek razporejanja in da se jim prizna enak plačilni razred kot ostalim delavcem na tem delovnem mestu, če opravljajo delo tega delovnega mesta v celoti, če pa dela zaradi omejitev ne morejo opravljati v celoti, se jim ta količnik zniža. Določilo 82. člena podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke, s katero se delavcu ob novi razporeditvi ne sme znižati plača, ne velja za invalide, saj je potrebno upoštevati odločbo ZPIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene navedbe pa navaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Kot že navedeno, ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju prič M.K., M.B. in M.K., je sodišče zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek, za katera sicer sodišče ugotavlja, da sta postavljena v višini in sicer v znesku 487,90 EUR bruto, v enaki višini torej primarni ter podredni tožbeni zahtevek, pri čemer pa dejansko iz seštevka posameznih postavk izhaja, da seštevek ni pravilen in da gre za vsoto 269,95 EUR bruto, kar sicer navaja tudi pritožba. Navedeno pa za odločitev niti ni pomembno, saj sodišče je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek in pri tem odločalo glede na tožbene zahtevke, ki jih je postavil tožnik.

Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je bila tožniku dne 17. 3. 2010 iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti pogodba o zaposlitvi odpovedana ter je nato tožnik tudi podpisal novo pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 3. 2010, pri čemer iz pogodbe izhaja, da je delovno mesto „vzdrževalec komunalne opreme“ razvrščeno v 4. tarifni razred in plača za krajši delovni čas od polnega štiri ure dnevno, znaša 449,29 EUR, pri čemer je sestavni del osnovne plače tudi eskalacija. V postopku je sodišče tudi ugotovilo, da tožnik po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 24. 11. 2009 kot invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni in s priznanjem pravice na drugem delovnem mestu z omejitvami, za delo „operater zbirnega centra“ ni več zmožen. Iz odločbe ZPIZ tudi izhaja, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo.

Tožena stranka je bila dolžna realizirati odločbo ZPIZ in tako je tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbo o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 3. 2010 in je tožniku ponudila delovno mesto „vzdrževalec komunalne opreme“. Tožnik je nato podpisal pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 3. 2010, kot to dejansko izhaja iz pogodbe in sicer 24. 3. 2010. Tako je tožena stranka tožniku pravilno izplačevala plačo na podlagi podpisane pogodbe o zaposlitvi za 4. tarifni razred na podlagi Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 94/2004 s sprem.) in upoštevaje podjetniško kolektivno pogodbo tožene stranke (80. člen) tožniku določila kot izhodiščno plačo za 4. tarifni razred 898,59 EUR. Kot že navedeno pa bo o tožnikovi pravici in višini delne invalidske odločbe odločeno s posebno odločbo. Sodišče je jasno in natančno obrazložilo, zakaj je odločilo tako kot izhaja iz izreka in pritožbeno sodišče zato razlogov iz sodbe ne ponavlja, ker se z njimi strinja.

Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe tožnika pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje moralo odločati o postavljenem podrednem tožbenem zahtevku, zaradi česar se tožnik ne more uspešno v pritožbi sklicevati na to, da je seštevek v podrednem tožbenem zahtevku nižji in sicer v skupni višini 269,95 EUR, kar izhaja iz izračuna iz priloženega obračuna strokovne službe sindikata O.. Sodišče je pri odločanju vezano na postavljeni tožbeni zahtevek in tako je sodišče pravilno zavrnilo tožnikov podredni tožbeni zahtevek v višini 487,90 EUR in ni smelo upoštevati izračuna strokovne službe sindikata, ki ga je predložil kot dokaz, kot si to zmotno tolmači. V zvezi z obširnimi pritožbenimi ugovori glede navedb, da tožena stranka ni spoštovala branžne kolektivne pogodbe, je ugotoviti, da gre v tem delu lahko za le kolektivni spor in tožnik ne more uspešno izpodbijati splošnega akta v individualnem delovnem sporu. Splošni akt tožene stranke velja in zato je sodišče nanj vezano, tako da njegova zakonitost ne more biti predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu in sodišče mora pri svojem odločanju splošni akt delodajalca upoštevati.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 101/2007 – ZDR) v 6. členu ureja prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov, pri čemer določa, da delodajalec delavca ne sme v času trajanja delovnega razmerja postavljati v neenakopraven položaj zaradi spola, rase, barve kože, staroste, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikatu, nacionalnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali zaradi drugih osebnih okoliščin. Drugi odstavek 6. člena ZDR pa določa, da je enako varstvo delavcu zagotovljeno pri zaposlovanju, napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikacijah, plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnosti z dela, delovnih razmerjih, delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede obstoja diskriminacije je sodišče tudi izvedlo natančen dokazni postopek in pri tem primerjalo delavce M.B. in M.K., pri čemer je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ni diskriminirala tožnika do ostalih delavcev in so bile določitve plač v pogodbi o zaposlitvi posledica dejstev, da je M.B. postal invalid v času, ko še ni bil sprejet sedaj veljavni pravilnik in kolektivna pogodba, ki omogoča razporejanje invalidov. Oba delavca sta imela podpisano pogodbo o zaposlitvi glede na veljavne splošne akte tožene stranke in panožno kolektivno pogodbo in tožena stranka je dokazala, da tožnik ni bil diskriminiran oziroma postavljen v neenakopraven položaj, saj tožena stranka kot je izpovedala zaslišana priča M.K. z vsemi invalidi ravna po enakem postopku.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.