Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je javnemu uslužbencu mogoče upoštevati pot z uporabo avtoceste le v primeru, če gre hkrati za najkrajšo (varno) pot, pri čemer je pravilna tudi presoja, da je najkrajša varna pot tista, ki je najkrajša po razdalji in ne "najkrajša" po času. Javnim uslužbencem tako pripada kilometrina le za takšno pot, kar je izrecno določeno v prvem odstavku 5. člena Aneksa h KPND.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 153,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev Sklepa Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policija št. ... z dne 9. 12. 2021 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 26. 1. 2022. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške prevoza na in z dela v skupni višini 114,96 EUR za mesece od junija 2021 do februarja 2022, v posamičnih zneskih, kot izhajajo iz izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povračilo stroškov predpravdnega in tega postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 348,84 EUR stroškov tega postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Vztraja pri stališču, da je bil namen 13. c) točke Stavkovnega sporazuma med Vlado RS in MNZ, Policijo in Policijskim sindikatom Slovenije, ki je bila v celoti prenesena v 5. člen Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, v tem, da se javnemu uslužbencu v primeru možnosti prevoza po avtocesti določi razdalja, upoštevajoč pot čez avtocesto, s čimer je javnim uslužbencem podeljena možnost izbire, da bo njegova (četudi daljša) pot na in z dela potekala po avtocesti. Če se javni uslužbenec za takšno pot odloči, je delodajalec to izbiro dolžan upoštevati pri izplačilu stroškov prevoza na delo, četudi je to povezano z dodatnimi stroški. Iz tega razloga je tožena stranka tožniku tudi vse do 1. 6. 2021 tudi izplačevala stroške prevoza na delo in mu izplačevala kilometrino za prihod na delo v izmeri 69,6 km oziroma odhod z dela v izmeri 69,1 km. Pot z uporabo avtoceste je za tožnika časovno hitrejša in mu omogoča lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v kateri nasprotuje pritožbenim navedbam. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zaposlen pri toženi stranki kot višji policist na PU A., v tem sporu uveljavlja plačilo razlike v povračilu stroškov prevoza ne delo in z dela v obdobju od junija 2021 do februarja 2022. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožniku do 1. 6. 2021 dalje priznavala kilometrina za prihod na delo v izmeri 69,6 km oziroma za odhod z dela v izmeri 69,1 km, z dnem 1. 6. 2021 pa je tožena stranka pričela drugače obračunavati kilometrino in sicer mu je za prihod na delo in odhod z dela obračunavala kilometrino v izmeri 65,1 km v vsako smer. Tožnik se je zavzemal, da bi mu tožena stranka morala priznati kilometrino za pot, ki vključuje avtocesto. Sodišče prve stopnje je ob pravilni razlagi določb Stavkovnega sporazuma med Vlado RS, Ministrstvom za notranje zadeve, Policijo in Policijskim sindikatom Slovenije (Uradni list RS, št. 67/2013) in uporabi Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 88/2021, Aneks h KPND) tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka tožniku stroške za prevoz na delo in z dela pravilno povrnila za najkrajšo varno pot. 7. Pritožba zmotno vztraja na stališču, da bi tožena stranka morala glede na določbe Sporazuma in Aneksa k KPND tožniku, ki je imel možnost prevoza po avtocesti, pot določiti z upoštevanjem avtoceste in mu za to pot tudi priznati povračilo stroškov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je javnemu uslužbencu mogoče upoštevati pot z uporabo avtoceste le v primeru, če gre hkrati za najkrajšo (varno) pot, pri čemer je pravilna tudi presoja, da je najkrajša varna pot tista, ki je najkrajša po razdalji in ne "najkrajša" po času, saj je trajanje posamezne vožnje zaradi razmer na cesti ali načina vožnje na isti relaciji lahko vsakokrat različno. Javnim uslužbencem tako pripada kilometrina le za takšno pot, kar je izrecno določeno v prvem odstavku 5. člena Aneksa h KPND (Ur. l. RS, št. 88/2021 in nasl.). Enako stališče je zavzeto tudi v sodni praksi pritožbenega sodišča (Pdp 68/2020, Pdp 25/2020, Pdp 48/2022).

8. Namen 13. c) točke Stavkovnega sporazuma, ki je bil nato povzet v šestem odstavku 5. člena Aneksa h KPND, je bil glede na prvotna navodila, ki so prepovedovala določitev poti ob upoštevanju avtoceste zgolj v tem, da se javnim uslužbencem omogoči določitev poti tudi ob upoštevanju uporabe avtoceste. Vendar pa to ne pomeni, da se javnemu uslužbencu lahko prizna kilometrina za kakšno drugo pot, kot najkrajšo (varno) pot. Ob jezikovni razlagi Sporazuma in novih navodil, pregledu prej in sedaj veljavnih predpisov o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela javnih uslužbencev, namenu, zaradi katerega je prišlo do sprejetja Stavkovnega sporazuma, ter načelu, da je treba v javnem sektorju javna sredstva uporabljati gospodarno in učinkovito, ni mogoč zaključek, da so Stavkovni sporazum in nova navodila vplivala na načelno pravilo o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela le za najkrajšo varno pot. Tudi sicer pa je sklicevanje tožnika na Stavkovni sporazum za čas od 4. 6. 2021 dalje, to je za čas od uveljavitve Aneksa h KPND (Ur. l. RS, št. 88/2021) povsem irelevantno.

9. Določbe Aneksa (niti zapis v šestem odstavku 5. člena) javnim uslužbencem ne dajejo diskrecijske pravice, kot jo zatrjuje tožnik, oziroma v njih ni podlage za priznavanje kilometrine za kakšno drugo pot, kot najkrajšo varno pot, kar je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. V kolikor bi tožena stranka postopala na način, za katerega se zavzema tožnik, to je, da bi upoštevala želje javnih uslužbencev (v konkretnem primeru, pot po avtocesti) in ne bi uporabila merila najkrajše varne poti, bi to predstavljalo kršitev Aneksa h KPND pa tudi 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.

10. Ne vzdrži niti pritožbeni argument, da je delodajalec tožniku dolžan povrniti stroške poti po avtocesti zato, ker je ta pot časovno hitrejša in mu s tem omogoča lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Za ugotavljanje razdalje, ki je podlaga za izplačilo stroškov prevoza, ni bistven podatek, katero pot tožnik dejansko uporablja za pot na delo in z dela oziroma katera pot je časovno najkrajša, temveč je, glede na to, da gre za merilo, ki ga je potrebno uporabiti, bistveno zgolj to, katera izmed poti je najkrajša varna pot. 11. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžan povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo (250 točk) in 2 % materialnih stroškov (5 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 153,00 EUR.