Jedro

Tudi za gradnjo in rekonstrukcijo priključkov na državno cesto, ki so bili zgrajeni pred uveljavitvijo ZJC (7.6.1997) je potrebno soglasje Direkcije za ceste.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prometnega inšpektorata Republike Slovenije z dne 13.9.1999. V obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje za navedeno odločbo tožniku naložil ukinitev priključka z makadamskega parkirišča za tovorna vozila na glavno cesto A. - B., na odseku C. - D., da mora biti ukinitev priključka izvedena v roku 60 dni po prejemu odločbe tako, da bo onemogočen promet vozil in da bo preprečen odtok vode ter prenašanje gramoza, peska in blata na državno cesto. Odločeno je tudi bilo, da mora tožnik v roku 3 dni po izteku odrejenega mu roka, o izvršitvi v odločbi določenih del obvestiti Prometni inšpektorat Republike Slovenije. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje v konkretnem primeru odločil na podlagi določb prvega odstavka 56. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 - ZJC), po katerem lahko inšpektor za ceste zahteva ustrezno ureditev priključka na državno cesto, odredi prepoved uporabe priključka ali njegovo ukinitev, če ta ni vzdrževan v skladu s pogoji iz soglasja iz 54. člena ZJC ali je zgrajen brez soglasja ali če ta ni urejen v skladu z določbo iz 55. člena ZJC. Na podlagi podatkov v spisih tožena stranka ugotavlja, da je tožnik makadamski priključek na glavno cesto zgradil brez soglasja, ki bi si ga moral po 2. odstavku 54. člena ZJC predhodno pridobiti od Direkcije Republike Slovenije za ceste. V navedenem soglasju se določijo tehnični in drugi pogoji graditve in vzdrževanja priključka ter njegova opremljenost s prometno signalizacijo. Ker si tožnik pred izvedbo priključka ni pridobil nobenega dovoljenja, je odločitev organa prve stopnje, ki je skladna s 1. odstavkom 56. člena ZJC in po kateri mora tožnik ta priključek ukiniti, tudi po presoji tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Tožnikovim navedbam, da na terenu nima urejenega nobenega drugega priključka na državno cesto in da ima kot lastnik ob cesti ležečega zemljišča, možen dostop do tega zemljišča le z državne ceste, tožena stranka ni sledila. Iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu namreč izhaja, da je na zemljišču zgrajen priključek z neurejenega parkirišča na glavno cesto. Ker se je s to ugotovitvijo tožnik strinjal, njegovih navedb tožena stranka ne more upoštevati. Po presoji tožene stranke bi si moral tožnik, ki zatrjuje, da je priključek le zasilen, ker je bilo pred priključkom na tem mestu avtobusno postajališče, tudi za tak poseg pridobiti soglasje DRSC (2. odstavek 54. člena ZJC). Tožnik bi moral za tak priključek pridobiti navedeno soglasje tudi, če je priključek uporabljal že 20 let. Tožena stranka tudi ni upoštevala tožnikovih navedb, da že zaradi same lege zemljišča na cesto ne more prihajati pesek in gramoz in da je del svojega zemljišča odstopil za ureditev križišča magistralne ceste z lokalno cesto ob vhodu v E. Po presoji tožene stranke te navedbe ne opravičujejo tožnika, da uporablja priključek s parkirišča na glavno cesto brez predpisanega soglasja.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, ker temelji na ugotovitvah prvostopne odločbe, v kateri pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je zato napravljen napačen sklep o dejanskih okoliščinah ter nepravilno uporabljeno materialno pravo. Navaja , da ima kot lastnik ob cesti ležečega zemljišča, ki s cesto ni razmejeno in od nje ločeno z robnikom ali zidom, edini dostop do tega zemljišča lahko le z državne ceste. Dostop do tega zemljišča z javne ceste uporablja tožnik s pravnimi predniki že več kot 50 let. Če se ta dostop v pravnem in tehničnem smislu šteje za priključek z zemljišča vsakokratnih lastnikov in tožnika na glavno cesto, bi moralo biti to izrecno in nedvoumno ugotovljeno. Uporaba obravnavanega dostopa na javno cesto ni bila doslej za nikogar sporna, saj je za asfaltiranje priključka s tega zemljišča na javno cesto pred leti poskrbelo Cestno podjetje F., ki je upravljalec državnih cest. Ker ima tožnik kot vsak lastnik pravico dostopa do svojega zemljišča, meni, da ima zato to originalno pravico tudi sam, da pa to še ne pomeni, da gre za priključek, ki je naveden v ZJC. Ugotovitev organa prve stopnje, ki temelji na inšpekcijskem ogledu z dne 8.9.1999, je po tožnikovem mnenju nepopolna, saj sam spornega priključka, ki je obstajal že desetletja preden je sam postal lastnik tega zemljišča, ni zgradil in niti rekonstruiral. Zato v določbah 56. in 2. odstavka 54. člena ZJC tudi ni podlage za sklep, da bi si moral tožnik za uporabo priključka pridobiti soglasje Direkcije RS za ceste. Ker v ZJC ni določeno, da je za že obstoječe priključke potrebno kakršnokoli soglasje, je brez pravne podlage tudi sklep tožene stranke, da bi si moral tožnik, ki je priključek že uporabljal, pridobiti soglasje Direkcije RS za ceste. Tožnik meni, da sam ni odgovoren za dejanja oz. opustitve pravnih dejanj predhodnih lastnikov zemljišča, ki leži ob glavni cesti. Brez ugotovitve časa nastanka oz. izgradnje spornega priključka pa tudi ni mogoče sklepati, da je tudi v zakonih, ki so takrat veljali, bilo predpisano za izgradnjo priključka kakšno soglasje. Ker tožena stranka pred izdajo odločbe dejanskega stanja v tem delu ni natančno in nedvoumno ugotovila, je njena odločitev, ki nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju, preuranjena. Tožnik na podlagi navedenega meni, da mu je bil ukrep ukinitve priključka oz. dostopa do lastnega zemljišča, s katerim se mu povzroča škoda, izrečen nezakonito. Tožena stranka je po zatrjevanju tožnika, brez dokazov in brez podlage v spisih, zavrnila njegove trditve, da vzrok zamakanja magistralne ceste ne more biti njegovo zemljišče, ki leži od 10 - 15 cm pod nivojem cestišča. Če bi tožnik res onesnaževal cestišče z zemljo in peskom, bi mu lahko inšpektor preprečil sam način uporabe dostopa do javne poti ali takšno ravnanje drugače sankcioniral, nikakor pa ne z ukrepom, ki mu je bil izrečen z odločbo prve stopnje. Tožnik sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka, ki je sodišču predložila spise, odgovora na tožbo ni podala.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi ugotovitev izpodbijane odločbe, ki temelji na podatkih iz posredovanih upravnih spisov, je po presoji sodišča tožena stranka na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialni zakon in je pravilno odgovorila na vse pritožbene ugovore, ki jih tožnik uveljavlja tudi v tožbi. Sodišče zato sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popr. in 70/00 - ZUS). V zvezi s tožbo pa še dodaja: V obravnavani zadevi ni sporno, da Direkcija za ceste soglasja za obravnavani priključek iz parkirišča za tovorna vozila, ki je na tožnikovem zemljišču, na državno cesto ni izdala. Z Zakonom o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 - ZJC), ki je stopil v veljavo 7.6.1997 so v V. poglavju pod 1. Varstvo državnih cest določeni pogoji, ki jih morajo izpolnjevati priključki na državno cesto. Eden od v 54. členu ZJC določenih pogojev je tudi soglasje Direkcije za ceste, na podlagi katerega se lahko gradijo in rekonstruirajo priključki občinskih cest in nekategoriziranih cest na glavne in regionalne ceste. Dovozne ceste in pristopi do objektov in zemljišč pa morajo biti praviloma navezani na občinsko cesto in z njo na glavno ali regionalno cesto. Iz določb, s katerimi je urejeno varstvo državnih cest, pa ne izhaja, da za priključke na državno cesto, ki so bili zgrajeni pred 7.6.1997, soglasje iz 2. odstavka 54. člena ni potrebno, niti da tako soglasje ni potrebno, če dovozne ceste in pristopi do objektov in zemljišč niso navezani na občinsko cesto in z njo na glavno ali regionalno cesto. Zato je po presoji sodišča brez podlage tožnikov očitek, da z ZJC pristopi do objektov in zemljišč niso obravnavani kot priključki na državno cesto, saj so prav takšni pristopi po 4. odstavku 54. člena ZJC posebej obravnavani kot priključek na državno cesto. Ker iz določb ZJC ne izhaja, da za rekonstrukcijo priključka soglasje ni potrebno, če dela opravi podjetje, ki je pooblaščeno za upravljanje in vzdrževanje cest, za odločanje o izreku ukrepa po 56. členu ZJC sploh ni pomembna okoliščina, na katero se sklicuje tožnik, ko trdi, da je sporni priključek pred leti asfaltiralo Cestno podjetje. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi moral organ prve stopnje oziroma po vloženi pritožbi tožena stranka ugotavljati kdaj je bil priključek zgrajen, saj iz podatkov v upravnih spisih ne izhaja, da je tožnik ob inšpekcijskem pregledu ali v pritožbi zatrjeval, da je bil priključek zgrajen na podlagi po investitorju pridobljenega predpisanega dovoljenja. Po 81. členu ZJC so namreč morali investitorji in njihovi pravni nasledniki, če je bil priključek nekategorizirane ceste na državno cesto zgrajen brez predpisanega dovoljenja ali soglasja pristojnega organa, najkasneje v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona vložiti vlogo za pridobitev tega soglasja pri Direkciji za ceste. Po poteku roka za legalizacijo priključkov pa so se tudi za že zgrajene priključke uveljavili ukrepi iz 56. člena ZJC.

Ker tožnik v tožbi ne navaja niti investitorja, niti ne zanika, da sam kot lastnik zemljišča s katerega je urejen pristop na državno cesto, ni investitorjev pravni naslednik in tudi ne trdi, da je investitor imel predpisano dovoljenje ali da je on sam kot pravni naslednik investitorja vložil do 7.6.1998 vlogo za pridobitev soglasja, v tem upravnem sporu s trditvami, ki za odločanje po navedenih določilih ZJC niso pomembne, ne more uspeti.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče ugotovilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena ZUS.