Jedro

Tatvina 2 m3 drv za kurjavo ni dejanje majhnega pomena. Socialni razlogi, na katere sta se obdolženca sklicevala, niti sami zase, niti v zvezi z ostalimi okoliščinami ne opravičujejo ocene, da gre za dejanje majhnega pomena.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se 1. obd. I.P. in 2. obd. R.R. s t a k r i v a , da sta skupaj z namenom, da bi si tuje premične stvari, katerih vrednost ne presega 5.000,00 SIT in jima je tudi šlo za to, da si prilastita stvari takšne vrednosti protipravno prilastila, vzela dne 10.12.1991 v popoldanskih urah iz zemljišča na južnem delu R.J. 2 m3 mešanih drv s tem pa oškodovala Ljubljanske mlekarne za 2.000,00 SIT, dejanje pa sta storila tako, da sta se na omenjen kraj pripeljala s tovornim avtomobilom reg.št. LJ X, drevesa razžagala z motorno žago na manjše kose in jih naložila na tovorni avtomobil, vendar sta bila s strani policistov zaustavljena ter sta ta drva zapeljala na dvorišče lastnika podjetja L. ter jih zložila na mesto, kamor so ga določili.

S tem sta storila kaznivo dejanje tatvine v sostorilstvu po čl. 165/II KZ RS v zvezi s čl. 22 KZ SFRJ.

Po čl. 52 KZ SFRJ se obdolžencema I.P. in R.R. izreče pogojna obsodba, v kateri se jima po čl. 165/II KZ RS določi kazen 15 /petnajst/ dni zapora, ki pa se ne bo izvršila, če v preizkusni dobi enega leta ne storita novega kaznivega dejanja.

Obdolženca se oprostita plačila stroškov kazenskega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obd. I.P. in R.R. iz razlogov 1. tč. 350. čl. ZKP v zvezi z II. odst. 8. čl. KZ SFRJ oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje tatvine po čl. 165/II KZ RS in hkrati izreklo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. II. odst. 95. čl. ZKP proračun.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil javni tožilec, zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obd. I. P. in R. R. spozna za kriva kaznivega dejanja tatvine v sostorilstvu po čl. 165/II KZ RS, v zvezi s čl. 22 KZ SFRJ in jima izreče primerni kazenski sankciji.

Pritožba javnega tožilca je utemeljena.

Ko sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da so podani v obravnavani zadevi vsi elementi kaznivega dejanja tatvine v sostorilstvu po čl. 165/II KZ RS, zaključuje, da gre v danem primeru za okoliščine, ki upravičujejo uporabo inštituta neznatne družbene nevarnosti in sicer, da sta oba obdolženca mlada, ob storitvi dejanja sta bila stara 31 let, oba sta poročena, v kritičnem času sta bila brez zaposlitve in sta ju preživljali ženi kot tudi njune nedl. otroke; tudi ni razvidno, če sta bila doslej že kaznovana; drva sta vzela zato, ker si jih nista mogla kupiti, plačujeta visoko mesečno najemnino, poleg katere morata plačevati še vse ostale storitve, sicer pa sta bila ob dejanju prijeta in sta drva odpeljala lastniku, kjer sta jih zložila. Končno ugotavlja prvostopno sodišče, da obdolženca družbeno nista problematična in sta oba dobila slovensko državljanstvo, zaradi česar ju je oprostilo obtožbe.

Javni tožilec v pritožbi navaja, da dejanje, ki sta ga storila obdolženca ne predstavlja neznatne nevarnosti, ker ni majhnega pomena, pri čemer škodljive posledice niso nastale zato, ker sta bila zalotena pri dejanju po policistih. Sicer pa tudi stiska glede na to, da sta bila brez zaposlitve, ne opravičuje njunega ravnanja, vrednost drv pa tudi ni tako majhna, da bi narekovala uporabo inštituta neznatne družbene nevarnosti.

Pritrditi je pritožbenim izvajanjem javnega tožilca, da v obravnavanem primeru ni na mestu uporaba inštituta neznatne družbene nevarnosti že iz razloga, da ugotovljenega dejanja kot je razvidno iz izpodbijane sodbe ni mogoče šteti kot dejanje majhnega pomena. Res je, da škodljive posledice niso nastale, ker sta bila obdolženca zalotena in sta ukradena drva dostavila oškodovancu na odrejen prostor. Količina ukradenih drv in način storitve ob uporabi sodobnih tehničnih sredstev tako za pripravo kot za prevoz, ne kaže, ne oziraje se na socialne razloge, ki jih navaja prvostopno sodišče, na majhen pomen dejanja. Prav tako socialne razmere, ob ostalih okoliščinah, ne opravičujejo ocene, da gre za dejanje majhnega pomena, zato je pritožbeno sodišče na utemeljeno pritožbo javnega tožilca izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je oba obdolženca spoznalo za kriva po obtožbi ob modifikaciji opisa kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi. Obdolženca sta ravnala pri odvzemu drv z naklepom, da si jih prilastita, pri tem je šlo za tuja drva, pri čemer glede protipravnosti odvzema ni nobenega dvoma. Glede na povedano so podani v ravnanju obdolžencev vsi znaki kaznivega dejanja tatvine, storjene v sostorilstvu glede na vrednost ob času sojenja po čl. 165/II KZ RS.

Za navedeno kaznivo dejanje je zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta. Glede na v prvi stopni sodbi ugotovljene okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno in osebnost obeh obdolžencev je pritožbeno sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo obdolžencema kazen zapora in sicer najnižjo zagroženo mero 15 dni s preizkusno dobo enega leta, ker meni, da bo tudi s sankcijo opominjevalne narave moč doseči tako generalno kot tudi specialno preventivni namen kaznovanja.

Izrek o oprostitvi stroškov temelji na IV. odst. 98. čl. v zvezi s 101. čl. ZKP, glede na to, da obdolženca prejemata le nizko nadomestilo za čas brezposelnosti oziroma nizek osebni dohodek ob dejstvu, da sta vendarle dolžna skrbeti za nedoletne otroke, ki bi utegnili biti z obremenitvijo obdolžencev s plačilom stroškov kazenskega postopka ogroženi.