Jedro

Tudi, če bi se štelo, da je bila kupoprodajna pogodba za sporno vozilo sklenjena, pa tožnica lastninske pravice ni pridobila, ker ji sporno vozilo ni bilo izročeno v posest (manjka razpolagalni pravni posel).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo, da davčna izvršba na osebno vozilo BMW 530 Touring ni dopustna in s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je lastnica osebnega vozila BMW 530 Touring. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožnica toženki plačati stroške postopka v višini 807,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je njena hči potrdila, da ji je izročila kupnino za vozilo, kot tudi, da je bilo njeno premoženjsko stanje ugodno. Povedala je, katere nepremičnine je podedovala in prodala. Neposlovanja preko bančnih računov ji ni mogoče šteti v breme. Sklep sodišča prve stopnje, ki ne verjame, da je izročila kupnino za vozilo hčeri, je arbitraren in v nasprotju z listinami v spisu. Obstoj računa, blagajniški prejemek, njena izjava ter izjava priče, ki je kupnino prejela, ne omogočata dokazne ocene, da kupnina ni bila plačana. Res je, da vozila ni prav veliko uporabljala, kar pa ne pomeni, da ni bila njegova lastnica. Neutemeljen je očitek, da se je sporno vozilo oglaševalo na internetu že pred sklenitvijo komisijske pogodbe z dne 15.1.2010. Za tak sklep sodišče ni izvedlo nobenih prepričljivih dokazov, razen da je primerjalo oglasna sporočila po besedilu. Oglas ne vsebuje nobene identifikacijske številke, ki bi bila lastna izključno spornemu vozilu, ponudb rabljenih vozil pa je iz dneva v dan več. Zaključek sodišča, da je bila le podaljšana roka družbe A. (v nadaljevanju A. d.o.o.), z namenom, da se zaradi davčne izvršbe onemogoči rubež nepremičnin v lasti davčnega zavezanca (A., d.o.o.), je v nasprotju s podatki spisa in izvedenimi dokazi. Ugotovitve sodišča o premoženjskem stanju so napačne ali vsaj pomanjkljive, saj ne upoštevajo dejstva, da je v zadnjih letih prodala več nepremičnin v skupni vrednosti okoli 500.000,00 EUR. Prodajna pogodba ni bila navidezna, saj sta pogodbeni stranki sodišču predstavili svojo pravo pogodbeno voljo in razloge, zakaj je vozilo dlje časa ostalo v posesti družbe, ki se ukvarja s prodajo rabljenih vozil. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo tezi tožene stranke, da je tožnica le navidezen kupec, dejanski lastnik vozila pa naj bi bila družba A., d.o.o., ki naj bi preko fiktivne komisijske pogodbe z družbo AK., d.o.o. (v nadaljevanju AK, d.o.o.), prikrila pravni posel klasične prodaje in nakupa, da bi se izognila plačilu davka. Po stališču sodne prakse je prodajna pogodba, ki jo je sklenil navidezen kupec veljavna in privede do pridobitve lastninske pravice tudi v korist navideznega kupca. Toženka zato s pavšalnimi navedbami, da je tožnica le fiktivni kupec, ne bi smela uspeti. Izpolnitev pogodbenih obveznosti na veljavnost pravnega posla ne vpliva, zato ni pravno odločilno, ali je kupnino plačala ali ne. Sporni avto je bil prodan, izdan je bil račun, ki je bil plačan, posest na vozilu je pridobila, saj je lahko z avtomobilom prosto razpolagala po svoji volji. Morebitno nepravilno ali nedosledno poslovanje družbe A., d.o.o., pa na sklenitev konkretnega pravnega posla nima vpliva.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica se zoper zavrženje tožbe na nedopustnost izvršbe (sklep) ne pritožuje, zato je bila predmet pritožbenega preizkusa le odločitev o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev, da je tožnica lastnica osebnega vozila BMW 530 Touring (v nadaljevanju sporno vozilo).

6. Tožnica je v tožbi trdila, da je sporno vozilo kupila 30.9.2009 z gotovino, ki jo je dala svoji hčerki M. S., ki je zanjo uredila vse potrebno v zvezi z nakupom vozila. Lastništvo je dokazovala s komisijsko pogodbo in računom A., d.o.o., z dne 30.9.2009. 7. Tožnica, ki je po ugotovitvi sodišča prve stopnje vozilo pridobila od prenosnika, ki vozilo daje v promet v okviru svoje dejavnosti, bi pridobila lastninsko pravico na podlagi 64. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), če bi dokazala, da je sklenila odplačni pravni posel in da je bila v trenutku izročitve vozila v dobri veri, da ima prenosnik razpolagalno sposobnost za prenos lastninske pravice.

8. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožničin pravni prednik B. K. na spornem vozilu ni pridobil lastninske pravice (ni imel razpolagalne sposobnosti za prenos lastninske pravice, 40. člen SPZ, 60. člen SPZ). Tožnica pa tudi ni dokazala pogojev iz 64. člena SPZ, saj ni dokazala, da ji je bilo sporno vozilo izročeno v neposredno posest in tudi ne, da je bil med njo in družbo A., d.o.o., kot komisionarko, sklenjen odplačen pravni posel (kupoprodajna pogodba).

Odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje so: - da je bilo sporno vozilo registrirano v Nemčiji 21.3.2006; - da je bilo 25.9.2009 za ceno 10.000,00 EUR prodano B. K.; - da B. K. ni plačal kupnine, ni videl vozila, ni prejel ključev in tudi ne dokumentacije za vozilo in je le „posodil svoje ime“; - da je bilo sporno vozilo registrirano na B. K. 30.9.2009 (od 18.34 do 18.39 ure); - da je bilo sporno vozilo 30.9.2009 dano v komisijsko prodajo (pogodbo je podpisal B.K.) A., d.o.o., za ceno 22.320,00 EUR; - da je A., d.o.o., 30.9.2009 s komisijsko pogodbo sporno vozilo prodal tožnici; - da je s ključi in dokumentacijo spornega vozila razpolagala M. S. (tožničina hči); - da je bilo sporno vozilo ves čas na naslovu D. (registrski naslov družbe Ak, d.o.o., in poslovni naslov družbe A., d.o.o.), kjer je bilo 2.2.2010 zarubljeno; - da je bilo sporno vozilo registrirano na tožnico 28.1.2010 (za 4 minute); - da ga je tožnica 15.1.2010 (še pred registracijo) dala v komisijsko prodajo AK, d.o.o.; - da je bilo sporno vozilo še pred oddajo v komisijsko prodajo Ak, d.o.o., v komisijski prodaji pri A., d.o.o. (12.1.2010); - da je tožnica mati M. S., ki je zakonita zastopnica družbe A., d.o.o., pri Ak, d.o.o., pa je bila pooblaščena za gotovinsko poslovanje in podpisovanje plačilnih nalogov, zunajzakonski partner M.S. pa je bil prokurist A., d.o.o; - da je bila 16.9.2009 izdana družbi A., d.o.o., odločba za plačilo 640.000,00 EUR neplačanih davčnih obveznosti, 12.1.2010 pa je bil izdan sklep o začetku davčne izvršbe na družbino premoženje, ki je bil vročen 13.1.2010 B. D.; - da je A., d.o.o., po ugotovitvah davčnega organa poslovala tako, da je prek fizičnih oseb, ki so vozila za kratek čas registrirala na svoje ime, oddajala v komisijsko prodajo avtomobile pretežno višjega cenovnega razreda; - da je po ugotovitvah davčnega organa tožnica v času od decembra 2008 do decembra 2009 v komisijsko prodajo družbi A., d.o.o., dala kar štiri vozila višjega cenovnega razreda.

- da je tožnica, ki je v davčnem postopku uveljavljala lastništvo spornega vozila, vložila ugovor tretjega, ki ga je davčni organ zavrnil s sklepom 26.3.2010;

10. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dovolj pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pritožbene trditve pa v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da že tožničin pravni prednik B. K.. na spornem vozilu ni pridobil lastninske pravice, tožnica v pritožbi obrazloženo ne nasprotuje, nasprotuje pa dokazni oceni sodišča prve stopnje, da za sporno vozilo ni plačala kupnine. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logična in prepričljiva in se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Prejem kupnine je res tožničina hči potrdila, vendar je sodišče prve stopnje jasno in izčrpno obrazložilo (20. točka obrazložitve), zakaj tožnici ne verjame, da jo je plačala (bistveno razhajanje glede višine v gotovini izročene kupnine; neizkazano premoženjsko stanje tožnice; neresnična tožničina izpovedba, da z bankami ne posluje...). Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni navedla in ne izpovedala, s kakšnimi sredstvi je v času domnevnega plačila kupnine razpolagala. Trditve v pritožbi, da naj bi „v zadnjih letih prodala več nepremičnin v skupni vrednosti okoli 500.000,00 EUR“, podaja pritožnica v pritožbi prvič, ne da bi izkazala, da brez svoje krivde tega ni mogla storiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Gre torej za pritožbeno novoto, ki je na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP, pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da primerjava oglasov (družbe A., d.o.o., z dne 12.1.2010 in družbe Ak, d.o.o., z dne 1.2.2010) iz spletne strani www.avto.net, nudi zadostno podlago za ugotovitev, da sta obe družbi oglaševali isto (sporno) vozilo. S sklicevanjem, da oglas ne vsebuje nobene identifikacijske številke, ki bi bila lastna izključno spornemu vozilu, pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da nobeno drugo od 1.2.2010 oglaševanih vozil pri družbi Ak, d.o.o., ni prav glede vseh lastnosti sovpadalo s spornim (glede leta prve registracije, prevoženih kilometrov, tipa motorja, barve, opreme...), ne more uspešno izpodbiti. Drugim ugotovljenim odločilnim okoliščinam pa tožnica obrazloženo niti ne nasprotuje.

11. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, čeprav je materialnopravno zmotno stališče, da ker tožnica ni dokazala da je plačala kupnino, ni dokazala odplačnosti pravnega posla. Ocena odplačnosti oziroma neodplačnosti pri kupoprodajni pogodbi ni odvisna od dejstva, ali je bila kupnina plačana. Tudi, če bi se štelo, da je bila kupoprodajna pogodba za sporno vozilo sklenjena, pa tožnica lastninske pravice ni pridobila, ker ji sporno vozilo ni bilo izročeno v posest (manjka razpolagalni pravni posel). Tožnica ugotovitvam sodišča prve stopnje, da ni razpolagala s ključi avtomobila in drugimi dokumenti ter da je vozilo pustila na dvorišču pri družbi A., d.o.o., ne nasprotuje. Pogostost uporabe (pritožbena trditev, da spornega vozila ni pogosto uporabljala in njeno pojasnjevanje, zakaj ne) pa na vprašanje pridobitve lastninske pravice nima vpliva. Dejstvo neplačila kupnine in druge odločilne okoliščine, ki jih je sodišče druge stopnje že povzelo (9. točka), nudijo podlago za ugotovitev, da tožnica ob sklepanju pogodbe za sporni avtomobil ni bila v dobri veri. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na ugotovitve davčnega postopka in v njem predloženo listinsko dokumentacijo, na katero se je sklicevala tožena stranka, zato je neutemeljen očitek pritožnice, da je nekritično sledilo ugovorom toženke. Način poslovanja A., d.o.o.; povezava z družbo Ak, d.o.o.; sorodstvena povezava tožnice z zakonito zastopnico A., d.o.o.; zlasti pa datumsko zaporedje dogodkov (sklep o davčni izvršbi nad družbo A., d.o.o., 12.1.2010, komisijska pogodba tožnice z družbo AK, d.o.o., 15.1.2010, registracija tožničinega vozila 28.1.2010 za 4 minute...), potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Drugačno materialnopravno naziranje pritožnice v ugotovitvah sodišča prve stopnje nima opore.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.