Jedro

Javni uslužbenec, ki mu je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi razveljavitve pogodbe o zaposlitvi na podlagi člena 74 ZJU nima posebnega varstva iz člena 116/3 ZDR glede prenehanje delovnega razmerja za čas bolniškega staleža.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za čas od 31. 8. 2011 do 30. 9. 2011 priznati vse pravice iz delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 8. 6. 2010, vključno z obračunom zaostalih bruto mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom razlike – neto mesečnih plač, povečanih za zakonske zamudne obresti od vsakega 6. v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila na račun tožnice ter tožnico za to obdobje prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanja in vsa druga zavarovanja (I. točka izreka). V II. točka izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 284,19 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožnice (pravilno tožbo) zavrže oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožnici pa naloži v plačilo pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je tožnica s tožbenim zahtevkom v tem individualnem delovnem sporu uspela, saj ji je dolžna tožena stranka za čas od 31. 8. 2011 do 30. 9. 2011 priznati vse pravice iz delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 8. 6. 2010, vključno z obračunom in izplačilom pripadajočih plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov v primeru zamude in vključno s prijavo v vsa zavarovanja. Med strankama je nesporno, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 13. 4. 2011, ki je pogodbo o zaposlitvi tožnice razveljavila z učinkom od 19. 4. 2011. Nesporno je tudi, da je bila tožnica ves čas do 31. 8. 2011 neprekinjeno nezmožna za delo (bolniška odsotnost) in da je tožena stranka po razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi postopala po členu 116/3 ZDR. Nesporno je tudi, da med strankama že teče spor pred istim sodiščem opr. št. Pd 286/2011 o nezakonitosti razveljavitve pogodbe o zaposlitvi, kjer zahteva tožnica poleg odprave oziroma razveljavitve sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 13. 4. 2011 zoper toženko tudi vrnitev na delovno mesto ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih bruto plač, plačilom davkov in prispevkov za to obdobje do vrnitve. To pa pomeni, da je tožničin zahtevek, ki ga vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, vsebovan že v zahtevku, ki ga uveljavlja v individualnem delovnem sporu, ki se vodi pod opr. št. Pd 286/2011. Glede na to bi lahko prišlo do situacije, ko bi bile tožnici iste pravice priznane kar dvakrat, zato bi bila neupravičeno obogatena. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka tožnice zares ni takoj po razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi odjavila iz obveznega zavarovanja, vendar tega odločitev komisije za pritožbe ni zahtevala. Ker je bila tožnica do razveljavitve pogodbe o zaposlitvi v bolniškem staležu, je tožena stranka z upoštevanjem člena 116/3 ZDR ravnala v tožničino korist, čeprav noben predpis ne določa, da se tudi v primeru razveljavitve pogodbe o zaposlitvi po ZJU uporablja člen 116/3 ZDR. Do tega vprašanja se ne opredeli niti sodišče prve stopnje. Uporaba člena 116/3 ZDR za tožnico je bila zgolj toženkina „dobra volja“. Če toženka te določbe ZDR ni bila dolžna upoštevati, potem ni podlage za ugoditev tožničinemu tožbenemu zahtevku. Tožena stranka je po prejemu izpodbijane sodbe ugotovila, da je bila tožnica tudi v času od 1. 9. 2011 do 30. 9. 2011 (torej v vtoževanem obdobju) prijavljena v zavarovanje po členu 34/2 Zakona o zdravstvenem zavarovanju in je v tem času prejemala nadomestilo plače, plačane pa so ji bile tudi obveznosti iz naslova prispevkov. Ker tega dejstva tožnica ni navedla pravočasno, ga sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, izpolnitev pa bi pomenila za tožnico neupravičeno obogatitev, saj je v vtoževanem obdobju prejela tako nadomestilo plače kot plačane prispevke. Tožena stranka pritožbi prilaga dopis ZZZ, OE ... z dne 13. 3. 2012. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala, da ji je dolžna tožena stranka za obdobje od 31. 8. 2011 do 30. 9. 2011 priznati vse pravice iz delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 8. 6. 2010, vključno z obračunom zaostalih bruto mesečnih plač, povečanih za zakonske zamudne obresti od vsake neto mesečne plače, in sicer od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec ter tožnico prijaviti v pokojninsko, invalidsko in drugo zavarovanje.

Iz podatkov iz spisa je razbrati, da je tožena stranka razveljavila tožničino pogodbo o zaposlitvi na podlagi 74. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002) tako, da naj bi ta prenehala veljati 19. 4. 2011. Ker je bila tožnica od 11. 4. 2011 do 31. 8. 2012 nepretrgoma v bolniškem staležu za 8 ur (od 1. 9. 2011 naj bi bila zmožna za delo po 4 ure dnevno), ji je tožena stranka na podlagi člena 116/3 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) delovno razmerje zaključila z 31. 8. 2011. Zoper odločbo ZZZS, s katero je bil tožnici bolniški stalež zaključen z 31. 8. 2011, je tožnica vložila pravno sredstvo in bila pri tem uspešna, saj je bil tožnici tudi za obdobje od 1. 9. 2011 do 30. 9. 2011 priznan bolniški stalež zaradi njene popolne nezmožnosti za delo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka že tekom postopka ugovarjala litispendenco tega individualnega delovnega spora v povezavi z individualnim delovnim sporom, ki se pred sodiščem prve stopnje vodi pod opr. št. Pd 286/2011. V zvezi s tem je predlagala tudi vpogled v ta spis, vendar pa iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje v ta spis vpogledalo in ugotovilo, če je dejansko podana zatrjevana litispendenca med obema individualnima delovnima sporoma. Iz navedb tožene stranke (katerim tožnica niti ne oporeka) namreč izhaja, da se tudi v zadevi opr. št. Pd 286/2011 vodi spor v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti razveljavitve pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka sklenila s tožnico, da tožnica vtožuje med drugim tudi priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa vse do vrnitve ter obračun oziroma izplačilo pripadajočih plač. Ker iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje v ta spis vpogledalo, ker se med spisovnimi podatki prav tako ne nahaja tožba, ki jo je v omenjenem individualnem delovnem sporu vložila tožnica in na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, ali je v tem primeru dejansko podana litispendenca ali ne in ker med strankama tudi ni bilo kot nesporno ugotovljeno, kako je oblikovan tožničin tožbeni zahtevek v zadevi opr. št. Pd 286/2011, je pritožbeno sodišče že iz tega razloga moralo pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbenem postopku namreč ni mogoče preveriti, če je dejansko podana visečnost pravde, kot jo v pritožbi zatrjuje tožena stranka. Ker izpodbijane sodbe v zvezi z navedenim ni mogoče preizkusiti (na bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pazi sicer pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti), je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP, 1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z dokaznim predlogom tožene stranke, podanim v odgovoru na tožbo, vpogledati v spis opr. št. Pd 286/2011, ugotoviti, kako je v citirani zadevi tožnica oblikovala tožbeni zahtevek in nato odločiti o ugovoru litispendence, ki je bil podan s strani tožene stranke.

Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje tudi do navedbe tožene stranke o uporabi določbe 116/3 člena ZDR v primeru, ko je pogodba o zaposlitvi razveljavljena na podlagi določbo 74. člena ZJU. Člen 116/3 ZDR določa, da delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem, ko se delavec vrne na delo (oziroma, ko bi se moral vrniti na delo), najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka. Namen te določbe je odložitev učinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, torej podaljšanje priznanja pravic iz delovnega razmerja tudi za določeno obdobje po izteku odpovednega roka. S to določbo je želel zakonodajalec zaščititi delavce, ki jim je bila dana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz zgoraj navedenih razlogov, ki svojega dela ne morejo opravljati zaradi bolezni ali poškodbe, torej, ki so zaradi zdravstvenih težav v težjem položaju kot ostali delavci. Ti delavci si zaradi zdravstvenih omejitev nove zaposlitve (pri drugem delodajalcu) praktično ne bi mogli zagotoviti. To pa bi pripeljalo do tega, da bi v primeru neupoštevanja člena 116/3 ZDR ostali brezposelni, prav temu pa se je zakonodajalec z omenjeno določbo ZDR želel izogniti. Razlog za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi po 74. členu ZJU je tudi neizpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta, za katero je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, kar je bilo tudi v primeru tožnice. Ta razlog je podoben razlogu, ki ga kot podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti opredeljuje 2. alinea člena 88/1 ZDR. ZJU v 159. členu opredeljuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, pri čemer kot nesposobnost določa nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov. Ta člen glede definicije nesposobnosti izrecno izključuje uporabo določb ZDR in napotuje na definicijo nesposobnosti iz ZJU. Tudi javni uslužbenec, ki mu je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (torej, če ne dosega pričakovanih rezultatov dela), ima pravice iz člena 116/3 ZDR, saj niti ZJU niti drug poseben zakon glede tega varstva ne določata drugače (člen 5 ZJU). Ob tem je potrebno opozoriti še na člen 162 ZJU, ki kot dodaten razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ureja primer, ko javni uslužbenec ne izpolnjuje več pogojev za delovno mesto.

Do navidez podobne situacije, kot jo opredeljujeta 162. člen ZJU in 2. alinea člena 88/1 ZDR, pride tudi v primeru, ko je pogodba o zaposlitvi razveljavljena po členu 74 ZJU, ker javni uslužbenec ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Kljub temu pa je med obema načinoma prenehanja pogodbe o zaposlitvi bistvena razlika. Razveljavitev pogodbe o zaposlitvi po členu 74. ZJU je sankcija za nezakonito sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na načine, kot jih ureja ZJU v členih 153 do 162 (XXI. poglavje) pa pride zaradi določenih okoliščin (razlogov), ki so nastali tekom trajanja veljavne pogodbe o zaposlitvi. ZJU je torej z določbami členov od 74. do 77. a na poseben način uredil razloge in postopek za razveljavitev nezakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi (oziroma aneksov). Ker se ta ureditev ne more primerjati s postopki odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki jih ureja ZJU v členih 153 do 162, na podlagi člena 5/1 ZJU in 154/3 ZJU pa tudi ZDR (člen 80 ZDR in nadalj.), po stališču pritožbenega sodišča javni uslužbenec, ki mu je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi razveljavitve na podlagi člena 74 ZJU nima posebnega varstva iz člena 116/3 ZDR. Pogoj za posebno varstvo po členu 116/3 ZDR je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, glede na sodno prakso (sodna odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 292/2011 z dne 5. 6. 2012 v zvezi z odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 521/2011 z dne 6. 9. 2011) pa tudi zaradi invalidnosti, ti pogoji pa v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Glede na to, je po stališču pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek tožnice v tem individualnem delovnem sporu sicer neutemeljen.

Sodišče prve stopnje pa se bo moralo v nadaljevanju opredeliti tudi do navedb tožene stranke v pritožbi v zvezi z prijavo tožnice v zavarovanje za obdobje od 1. 9. 2011 do 30. 9. 2011 in glede dokaza, ki ga je tožena stranka v zvezi s tem vložila v spis. Presoditi bo moralo, če je tožena stranka s temi navedbami in dokazom prekludirana in v odvisnosti od te ugotovitve odločiti tudi o utemeljenosti tega zatrjevanega dejstva, nadalje pa tudi o pravdnih stroških obeh strank.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, pridrži odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo.