Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se 10. člen Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji v konkretnem primeru ne more uporabiti, ker med strankama ni bil sklenjen dogovor za uporabo lastnega avtomobila tožnika v službene namene in ker ni dokazano, da bi tožnik za pot na izobraževanje prejel potne naloge. Med strankama je bila namreč sklenjena pogodba o izobraževanju, s katero je bil tožnik napoten na izobraževanje, uporaba avtomobila in s tem povrnitev kilometrine za prevoz na izobraževanje in z izobraževanja pa je bila tožniku odobrena z dokumentom, v katerem je komandirja policijske postaje kot tožnikov nadrejeni navedel, da tožniku pripada kilometrina na celotni relaciji od bivališča do kraja izobraževanja, ker tožnik zaradi šolskega urnika nima možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva. Tožena stranka je tožniku kilometrino izplačevala v višini 8 % cene neosvinčenega motornega 95-oktanskega bencina za prevoženi kilometer, kar pa ni pravilno, saj ne gre gre za povračilo stroškov za prevoz na delo v smislu 2. odstavka 5. člena Aneksa in zato tožniku pripadala kilometrina v višini 18 % cene neosvinčenega motornega 95-oktanskega bencina. Ker je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (II. in III. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.
II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati premalo plačane potne stroške v znesku 41,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2014 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za plačilo razlike med prisojenim zneskom 41,60 EUR in vtoževanim zneskom 1.617,11 EUR) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 221,12 EUR (III. točka izreka).
2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe (II. točka izreka) ter odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del) spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo do bistvenih tožbenih navedb in dokazov. Tožnik je bil napoten na izobraževanje, ki je bilo v interesu delodajalca, zato mu pripada kilometrina za uporabo lastnega avtomobila v službene namene v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina za prevoženi kilometer. Tožnik ni imel možnosti javnega prevoza, uporabo lastnega vozila za prevoz na predavanja pa je kot utemeljeno ugotovil nadrejeni tožniku v dokumentu z dne 2. 12. 2013. Sodišče pa se z vprašanjem, ali je bil tožnik napoten na izobraževanje s strani tožene stranke in ali se ga je bil dolžan udeležiti, ni ukvarjalo. Da gre za službeno pot, govori tudi dejstvo, da se je za naslednjo generacijo študentov zagotovil organizirani prevoz na izobraževanje s službenimi vozili. Pravica do kilometrine za uporabo lastnega vozila v službene namene je odvisna od tega, ali je napotitev na izobraževanje šteti kot službeno pot oz. obveznost, do česar se sodišče ni opredelilo. Sodišče je neutemeljeno uporabilo Navodilo o izobraževanju in usposabljanju, saj v tem dokumentu ni določena višina kilometrine za uporabo lastnega vozila za potovanje.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo, tako da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče preveri v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.
5. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu med drugim zahteva povrnitev razlike v stroških prevoza na izobraževanje in iz izobraževanja med izplačanimi potnimi stroški v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina-95 oktanov za prevoženi kilometer ter med potnimi stroški v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina-95 oktanov za prevoženi kilometer, za katere tožnik trdi, da mu pripadajo. Sodišče prve stopnje je celoten tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je sprejeta odločitev v izpodbijanem delu nepravilna.
6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da sta stranki postopka sklenili Pogodbo o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe Policist (v nadaljevanju: Pogodbo), za čas od 25. 11. 2013 do 30. 9. 2014; - da je bila v 3. alineji 3. člena navedene Pogodbe določena obveznost tožene stranke kot delodajalca, da bo izplačal stroške prevoza na izobraževanje in iz izobraževanja skladno z Aneksom h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/12; Aneks); - da je tožnik prejel izplačane potne stroške v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina-95 oktanov za prevoženi kilometer.
7. Aneks, na katerega se sklicuje Pogodba, v 2. odstavku 5. člena določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, če pa javni uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov.
8. V 10. členu Aneksa pa je nadalje določeno, da je uporaba lastnega avtomobila v službene namene izjemoma mogoča samo na podlagi dogovora med delodajalcem in javnim uslužbencem, če drugače ni možno opraviti službene poti. V primeru, da je javnemu uslužbencu v službene namene odobrena uporaba lastnega avtomobila, se mu povrnejo stroški za občasno uporabo avtomobila v obliki kilometrine na podlagi potnega naloga. Kilometrina za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene znaša 18 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za prevoženi kilometer.
9. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da se 10. člen Aneksa v konkretnem primeru ne more uporabiti, ker med strankama ni bil sklenjen dogovor za uporabo lastnega avtomobila tožnika v službene namene, in ker ni dokazano, da bi tožnik za pot na izobraževanje prejel potne naloge. Med strankama je bila namreč sklenjena pogodba o izobraževanju, s katero je bil tožnik napoten na izobraževanje, uporaba avtomobila in s tem povrnitev kilometrine za prevoz na izobraževanje in z izobraževanja pa je bila tožniku odobrena z dokumentom v prilogi A4 s strani komandirja policijske postaje A.A.. V tem dokumentu je slednji kot tožnikov nadrejeni navedel, da tožniku pripada kilometrina na celotni relaciji od bivališča do kraja izobraževanja, ker tožnik zaradi šolskega urnika nima možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva. Da je tožniku pripadala kilometrina, med strankama niti ne more biti sporno, saj mu jo je tožena stranka izplačevala, in sicer v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina-95 oktanov za prevoženi kilometer. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča tožniku pripadala kilometrina v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina-95 oktanov za prevoženi kilometer, ne pa le v višini 8 %, saj ne gre za povračilo stroškov za prevoz na delo v smislu 2. odstavka 5. člena Aneksa. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da tožnik ni dokazal, da je razpolagal s potnimi nalogi - izdaja potnega naloga je namreč obveznost tožene stranke kot delodajalca. Če tožena stranka tožniku za pot na izobraževanje ni izdajala potnih nalogov (ker je štela, da za to ni potrebe oziroma pravne podlage), tega ne moremo šteti tožniku v škodo.
10. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti (saj dokazni postopek, zlasti v zvezi z višino tožbenega zahtevka, pred sodiščem prve stopnje ni bil izveden). V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev odločitve glede pravdnih stroškov tožeče stranke v III. točki izreka sodbe je posledica razveljavitve II. točke izreka.
11. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek, predvsem v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Nato naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.