Jedro

Tožnica ima kot zavarovalnica pravico vtoževano glavnico terjati na podlagi zakonite subrogacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7595/2014 z dne 22. 1. 2014 pustilo v veljavi tudi v prvem in tretjem odstavku, in sicer za plačilo glavnice v znesku 3.317,09 EUR in izvršilnih stroškov v višini 44 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožencu je na račun tožnice naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 166 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztraja na stališču, da s tožnico nikoli ni bil v pravnem razmerju, zato slednja ni upravičena terjati vtoževanih zneskov. Meni, da tožnici ni uspelo dokazati, da ga je obvestila o zamenjavi upnika (cesiji), saj podpis na predloženi povratnici ni njegov. Zanikanje kakršnega koli razmerja z zavarovalnico izhaja tudi iz njegova zaslišanja in iz podanih izjav matere in sestre. Slednji sta potrdili, da sta banki (in ne tožnici) mesečno nakazovali dolgovane zneske in v celoti odplačali glavnico. Dodaja, da z zavarovalnico nikoli ni komuniciral, niti je ni zaprosil za odlog plačila.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru ugotovilo, da je toženec na podlagi pogodbe o izredni prekoračitvi sredstev na transakcijskem računu od banke pridobil odobren limit v znesku 3.400,00 EUR (v nadaljevanju pogodba, priloga A1), ki ga v predvidenem času enega leta ni vrnil. Banki je škodo, ki ji je zaradi tega nastala, povrnila tožnica, nato pa na podlagi zakonite subrogacije in cesije (priloga A7) vstopila v položaj prvotne upnice. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bilo v postopku na prvi stopnji v celoti in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje in za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tako tožencu ni uspelo dokazati, da s spremembo upnika ni bil seznanjen. Zavarovanje limita pri zavarovalnici nenazadnje izhaja iz 3. člena pogodbe, da je bil o spremembi upnika obveščen pa je sodišče ugotovilo tudi na podlagi obvestila in pripadajoče poštne povratnice, ki se nahajata v spisu (priloga A9). Trditve, da podpis na povratnici ni njegov, toženec podaja šele v pritožbi, zato ga pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. V pritožbi sme pritožnik namreč navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti prej, česar pa pritožnik ne trdi (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je toženec obvestilo o novem upniku tudi dejansko prejel. Da je bila tožencu zamenjava upnika tudi sicer znana, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dvakratnega zaprosila za odlog plačila, naslovljenega na tožnico (prilogi A11 in A13), kateremu toženec na zaslišanju ni izrecno nasprotoval. Ob tem velja dodati, da privolitev dolžnika za sklenitev cesijske pogodbe ni potrebna (prvi odstavek 419. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), zavarovančeve pravice pa na zavarovalnico preidejo po samem zakonu v trenutku izplačila odškodnine iz zavarovanja (prvi odstavek 963. člena OZ).

6. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve glede poplačila dolga. Po ugotovitvah sodišča je določena mesečna plačila tožnica prejela in jih je tudi ustrezno upoštevala. Navedeno je sodišče ugotovilo na podlagi izračuna vtoževane glavnice (priloga A26) in izpovedb prič S. in J. H., ki sta obe izjavili, da sta tožnici izplačevali določene mesečne obroke v višini 50 EUR. Ker izplačano ni v celoti pokrilo toženčevega dolga, je sodišče pravilno štelo, da je tožbeni zahtevek utemeljen tudi v višini.

7. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).