Jedro

Vknjižen solastni delež spornih nepremičnin je pravni prednik tožnikov pridobil z dedovanjem – tu dobrovernosti ni oziroma ni pomembna.

Dokaz, da posestnik ni vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik, ima lahko za posledico zgolj to, da je posestnik potisnjen v položaj, ko mora dokazovati svojo dobrovernost, ali povedano drugače; glede na neizpodbitno domnevo, da je vedel, da je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan nekdo drug mora pojasniti in dokazati, da je (bil) kljub tej neizpodbitno domnevani vednosti vendarle dobroveren (domneva, da je tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi, tudi lastnik nepremičnine, je namreč relativna).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov za ugotovitev, da so (kot skupnost dedičev po pokojnem J. Z.) skupni lastniki parcel št. 1129/2 in 1130/2, obe k.o. X (s posledično vknjižbo skupne lastnine pri solastninskem deležu toženke do 4/10), tožnikom pa zato naložilo, da toženki povrnejo njene pravdne stroške v znesku 410,16 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da so tožniki (pravni nasledniki pokojnega tožnika) oziroma njihovi pravni predniki res sicer več kot 20 let nemoteno uživali posest spornih nepremičnin, vendar pa ves potrebni čas niso bili v dobri veri, da so te nepremičnine v celoti njihova last, zato do priposestvovanja nepremičnin in s tem pridobitve lastninske pravice na originaren način ni moglo priti. Zunajknjižno priposestvovanje lastninske pravice je namreč mogoče samo v izjemnih primerih, kadar obstajajo neke posebne okoliščine, ki posestnika utrjujejo v opravičljivem zmotnem prepričanju, da je lastnik, v obravnavani zadevi pa v primeru tožnikov sodišče meni, da takšne okoliščine niso bile podane. Po vpogledu v zapuščinski spis sodišča prve stopnje opr. št. O 279/52 po pokojnem očetu pokojnega tožnika F. Z. je namreč ugotovilo, da je del zapuščine predstavljala tudi polovica sedaj spornih parcel; pravni prednik tožnikov je sklep prejel 03. 12. 1952, zemljiškoknjižni sklep Dn 1587/53 pa 22. 10. 1953, kar pomeni, da pravni prednik tožnikov od prejema sklepa o dedovanju ni bil več v dobri veri, da je lastnik celotnih spornih nepremičnin, saj je bil že takrat seznanjen, da je le solastnik teh nepremičnin. Da je bilo pravnemu predniku tožnikov znano, da ni lastnik celotnih spornih nepremičnin, pa izhaja nadalje tudi iz zapuščinskega spisa sodišča prve stopnje opr. št. 78/78 po pokojni materi pravnega prednika tožnikov, po kateri je v zapuščino spadala 1/8 spornih nepremičnin. Na podlagi teh podatkov sodišče ni moglo pokloniti vere tožniku (sedaj njegovim pravnim naslednikom), da je bila njegova posest dobroverna oziroma poštena po pravnih pravilih Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) celotni čas potrebne dobe za priposestvovanje, to je 20 let. Sodišče verjame, da so bili v dobri veri predniki prvotnega tožnika, ko so v letu 1939 skupaj s predniki toženke razmejili solastne nepremičnine (parcele 1129/1, 1129/2, 1130/1 in 1130/2, vse k.o. X) in da so verjeli, da so s tem te nepremičnine ne le v njihovi uporabi, ampak tudi njihova last, vendar pravni prednik tožnikov do začetka leta 1959, ko bi navedene nepremičnine po tedanjih predpisih priposestvoval, ni bil dobroveren.

2. Zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopkovnih določb v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava se zoper sodbo pritožujejo tožniki s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Grajajo zaključek sodišča prve stopnje, da pravni prednik tožnikov ni bil celotno obdobje potrebno za priposestvovanje v dobri veri, da so nepremičnine, ki jih je imel v posesti, v celoti njegova last. Tak zaključek sodišča je nepravilen in nima opore v izvedenem dokaznem postopku. Izveden dokazni postopek izkazuje dejstvo, da sta pravni prednici pravdnih strank I. Z. in K. B. na podlagi prisojilne listine z dne 21. 11. 1910 pridobili v last vsaka polovico (med drugim) parcel 1129 in 1130, na podlagi prijavnega lista št. 15/39 in mapne kopije z dne 05. 02. 1940 pa je poočitana delitev navedenih parcel v parceli 1129/1 in 1129/2 ter 1130/1 in 3130/2 (DN št. 2075/40). Iz detajlne skice o razdelitvi nepremičnin iz leta 1939 (list. št. 62 spisa) izhaja, da so si pravni predniki strank navedeni parceli dejansko razdelili oziroma potegnili mejo tako, da so pravni predniki tožnika uživali celotni parceli 1129/2 in 1130/2, pravni predniki toženke pa 1129/1 in 1130/1, zemljiškoknjižno zadeve pa niso uredili. Toženka niti v ugovoru na tožbo niti v navedbah na narokih ni izrecno oporekala dobrovernosti posesti prvotnega tožnika. Navajala je le, da se je vseskozi zavedal, da je ona lastnica nepremičnin in da sta se vsako leto sproti dogovorila, kateri del zemljišča bo kdo pokosil. Slednje pa se je izkazalo za neresnično. Celo toženka zemljišče, ki je predmet pravde, imenuje „P. polje“, kar zgovorno kaže na to, čigavo je dejansko to polje. Napačna je ugotovitev, da je pravni prednik tožnikov dobro vero izgubil s tem, ko je v letu 1952 prejel sklep o dedovanju, na podlagi katerega je postal solastnik (ne pa izključni lastnik) spornih nepremičnin. Ob domnevni dobrovernosti posesti in dejstvu, da toženka očitka nedobrovernosti prvotnemu tožniku sploh ni izrazila, je povsem nesprejemljivo, da je sodišče nedobrovernost štelo za dokazano na podlagi vpogleda v spis o dedovanju opr. št. O 279/52. Taka razlaga (ne)dobrovernosti je tudi v nasprotju z določbami ODZ, na katere se sicer sodba sklicuje, kot tudi z uveljavljeno sodno prakso. Nenazadnje pa je skrajno formalistična, neživljenjska in nepravična. Pravni prednik tožnikov je posest predmetnih parcel izvrševal delno kot solastnik, v preostalem delu pa na podlagi nesporno ugotovljene razdružitve solastnine, ki so jo dogovorili in dejansko (ne pa tudi zemljiškoknjižno) izvršili pravni predniki strank v letu 1939. Posest je bila torej zakonita, dobroverna oziroma poštena in tudi pristna. V luči opisanega je pravni prednik tožnikov s pogodbo o razdružitvi solastnega premoženja z dne 20. 01. 2009 dovolil vpis lastninske pravice pri svojem polovičnem deležu za M. B., slednji pa dovoli vpis njegove lastninske pravice pri 1/10 parcel 1129/2 in 1130/2 na pravnega prednika tožnikov. Toženka pa njenega formalnega deleža ni hotela prostovoljno „prepisati“ na pravnega prednika tožnikov. Zato tožniki menijo, da toženka ne ravna pošteno. Zato je nesprejemljivo vprašanje dobrovernosti posesti zreducirati zgolj na vprašanje, ali je priposestvovalec vedel za zemljiškoknjižne vpise pri posameznih parcelah. Temu nasprotno stališče je v posmeh vrednosti poštenosti, saj bi bila nagrajena toženka, ki je bila do leta 1998 prepričana, da sta sporni parceli izključno „P.“. Sodišče je očitno prezrlo, da je posest tožnikov pristna in zakonita, kar že samo po sebi v veliki meri kaže na dobrovernost. Pri tem pa je zelo pomembno, da gre v danem primeru za posest solastninskega deleža, pri čemer je formalni lastnik le-tega sočasno posedoval in užival ekvivalenten formalni delež pri drugih priposestvovalcih. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo sodno prakso, po kateri je za presojo (ne)dobrovernosti odločilen odgovor na vprašanje, na kakšni podlagi temelji nastop posesti določene nepremičnine ter da zgolj dejstvo, da posestnik ve, da stanje v zemljiški knjigi ni urejeno, ne more biti odločilno, pač pa so odločilna materialnopravna izhodišča. 3. Na pritožbo je odgovorila toženka, ki v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Opozarja, da v obravnavani zadevi pravni prednik tožnikov dokazano na noben način ni mogel biti dobroverni posestnik, saj se je ves čas zavedal, da sporne nepremičnine niso njegova last in jih zato ni mogel priposestvovati. Okoliščine, ki bi ga utrjevale v prepričljivem zmotnem prepričanju, da je izključni lastnik, nedvomno niso obstajale. To je sodišče prve stopnje prepričljivo in dokazno podprto ugotovilo in obrazložilo. Posest, kakršno zatrjujejo tožniki, ne izpolnjuje vseh pogojev dobroverne posesti oziroma poštene in tudi pristne posesti. Pogodbo o razdružitvi solastnega premoženja z dne 20. 01. 2009 je pravni prednik tožnikov z M. B. očitno sklenil iz drugih razlogov, zavedajoč se neurejenega zemljiškoknjižnega stanja in solastništva spornih nepremičnin. Prav ta pogodba dokazuje, da pravni prednik tožnikov ni bil v dobri veri, da so sporne nepremičnine v celoti njegova last, posledično pa solastninskega deleža ni mogel priposestvovati, kot skuša s tožbo neutemeljeno dokazati.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje zaključek o nedobrovernosti pravnega prednika tožnikov utemeljuje z (v bistvu) ugotovitvijo njegove dobrovernosti glede vknjiženega solastninskega deleža (ta - solastninski delež - ni (bil) sporen) oziroma poznavanjem zemljiškoknjižnega stanja (kar v obravnavani zadevi sploh ni bilo sporno), in iz tega sklepa (zaključuje), da pravni prednik tožnikov v času pridobitve solastninskega deleža (z dedovanjem) posledično ni bil dobroveren pri pridobitvi nevknjiženega solastninskega deleža. A to (dobrovernost pri dedovanju) upoštevajoč vstop v pravice zapustnika (pravnega prednika pravnega prednika tožnikov) z dedovanjem ex lege s trenutkom smrti ni (in ne more biti) pravno pomembno – vknjižen solastni delež spornih nepremičnin je pravni prednik tožnikov pridobil z dedovanjem – tu dobrovernosti ni oziroma ni pomembna.

6. Glede nevknjiženega solastnega deleža pravnega prednika tožnikov pa je (materialnopravno izhodišče) potrebno upoštevati, da je na eni strani šlo za vstop pravnega prednika tožnikov v pravice zapustnika, s čimer je na podlagi pravnih pravil ODZ in na njih temelječi sodni praksi (kar je bilo pozneje uzakonjeno v petem odstavku 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR) postal dobroverni posestnik (upoštevajoč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil pravni prednik pravnega prednika tožnikov dobroverni posestnik). Na drugi strani pa tudi podatki o zemljiškoknjižnem lastništvu nimajo nujno za posledico ovrženje domneve dobrovernosti, saj bi bilo sicer priposestvovanje v nasprotju z zemljiškoknjižnimi podatki (protiknjižno oziroma kot navaja sodišče zunajknjižno) contradictio in adiecto. Zaradi možnosti protiknjižnega priposestvovanja je namreč nujno priznati status dobrovernega (lastniškega) posestnika tudi osebi, ki še ni vpisana v zemljiško knjigo, zlasti v povezavi s pravno poslovnimi pridobitvami. Dokaz, da posestnik ni vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik, ima lahko za posledico zgolj to, da je posestnik potisnjen v položaj, ko mora dokazovati svojo dobrovernost, ali povedano drugače; glede na neizpodbitno domnevo, da je vedel, da je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan nekdo drug (v obravnavanem primeru pravni predniki toženke) mora pojasniti in dokazati, da je (bil) kljub tej neizpodbitno domnevani vednosti vendarle dobroveren (domneva, da je tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi, tudi lastnik nepremičnine, je namreč relativna). To pa lahko stori z dokazom, da svojo posest izvaja na podlagi primernega pravnega temelja (pravica do posesti). Praviloma je to pravni posel, sklenjen z zemljiškoknjižnim lastnikom ali njegovim pravnim naslednikom (univerzalnim) ali singularnim.

7. Izhajajoč iz domnevne dobrovernosti tožnikov (njihovega pravnega prednika) ter možnosti dokazovanja dobrovernosti se v obravnavani zadevi, v kateri je v bistvu sporno, ali je bila delitev (katastrska) spornih nepremičnin (v letu 1939) posledica dogovora o razdelitvi solastnih nepremičnin ali dogovora o razdelitvi njihove uporabe (zgolj enega od upravičenj (so)lastninske pravice), in to v smislu „pravične oziroma pristne posesti“ oziroma (v smislu Stvarnopravnega zakonika - SPZ) dobroverne lastniške posesti. K navedenemu pa je še potrebno upoštevati, kot ugotavlja samo sodišče prve stopnje, da v času, ko naj bi prišlo do zatrjevanega priposestvovanja solastniških deležev navedenih nepremičnin, zemljiška knjiga ni imela takega pomena, kot ga ima danes (z uveljavitvijo Zakona o zemljiški knjigi leta 1995 in še posebej SPZ leta 2003). Pa tudi morebitna pravica do posesti ni zanemarljiva, upoštevajoč da gre v obravnavani zadevi za razmerje med odsvojiteljem in pridobiteljem (varovanje dobrovernih tretjih ni potrebno) in bi se v primeru lastninske tožbe (revindikacije) tožniki toženkini zahtevi za izročitev spornih nepremičnin v (so)posest lahko utemeljeno uprli z zatrjevano pravico do posesti (prim. 93. člen SPZ). In nenazadnje ni zanemarljivo niti dejstvo, da bi bilo nepravično, da bi bilo z ene strani razmerje med strankami urejeno tako, kot naj bi bilo dogovorjeno „ob delitvi“, z druge strani pa ne.

8. Utemeljeni se zato pokažejo pritožbeni očitki tožeče stranke, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (upoštevajoč kot že navedeno domnevno dobrovernost pravnega prednika tožnikov in trditve o dobroverni (pravični oziroma pristni) posesti, ki ni bila nedobroverna, kot tudi ostale navedene okoliščine). Posledično je zato pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka v nakazani smeri in odpraviti navedene pomanjkljivosti (poleg tega bi s spremembo izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče toženki nedopustno odvzelo pravico do pritožbe), zaradi česar je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje obseženi v gornji obrazložitvi in bo sodišče prve stopnje moralo na eni strani izhajati iz domnevne dobrovernosti ter tudi možnosti dokazovanja dobrovernosti na podlagi sklenjenega pravnega posla pravnih prednikov pravdnih strank v letu 1939, ocene pomena zemljiškoknjižnega stanja ter nenazadnje tudi pravice do posesti in pravične rešitve spornih vprašanj.

9. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.