Jedro

1. Zahteve za izreden preizkus pravnomočne odločbe ni mogoče vložiti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP.

2. Pri kaznivem dejanju nasilniškega obnašanja motiv storitve ni znak kaznivega dejanja, zato ne gre za kršitev določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku, če sodišče 2. stopnje ni presodilo navedb pritožbe, ki se niso nanašale na odločilno dejstvo.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo sta bila spoznana za kriva obs. V.A. in D.G. pod točko 1) izreka kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po členu 222/I KZ RS v zvezi s členom 22 KZ SFRJ, obs. D.G. pa še pod točko 2) izreka kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po členu 170/I KZ RS, obs. V. A. pa pod točko 3) izreka kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju odvzema motornega vozila po členu 170/I KZ RS v zvezi s členom 23 KZ SFRJ. Obs. V.A. in D. G. sta bili za kaznivo dejanje pod točko 1) izreka določeni kazni vsakemu po 3 mesece zapora, za kaznivi dejanji pod tč. 2 in 3 izreka sodbe pa vsakemu po en mesec zapora in nato obema izrečeni enotni kazni.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe zagovornik obs. V. A., v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 365. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, hkrati pa odloži izvršitev pravnomočne sodbe.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Iz navedb v obrazložitvi zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe, da iz opisa dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po členu 222/I KZ RS, izhaja, da zagovornik uveljavlja, da je bil v zvezi s tem kaznivim dejanjem na škodo obsojenca kršen kazenski zakon na način, ki je predviden v 1. točki 365. člena ZKP. Ob tem, ko se sklicuje na navedbe svoje pritožbe, da iz opisa dejanja v izreku pod točko 1) jasno izhaja, da ne drži navedba, da naj bi istočasno eden od storilcev tepel oškodovanca, drugi pa ga pri tem držal in trdi, da je nasprotno stališče sodišča druge stopnje neprepričljivo, zagovornik kršitev kazenskega zakona izvaja iz drugačnih dejanskih ugotovitev, ki ugotovitvam pravnomočne sodbe nasprotujejo. S tem pa zagovornik izpodbija pravilnost v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. To velja tudi za trditve, da pri obsojencu ni šlo za izživljanje z nasiljem, temveč za "sveto jezo". Iz tega razloga pa v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe, glede na določbe 427. člena ZKP, sodbe ni mogoče preizkušati.

Zagovornik nadalje meni, da so bile v pritožbenem postopku kršene določbe kazenskega postopka, ker sodba sodišča druge stopnje glede kaznivega dejanja po členu 222/I KZ RS nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne navaja motiva, zakaj je obsojenec sploh tepel oškodovanca. Teh navedb zahteve vrhovno sodišče ni moglo upoštevati, ker bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 364. člena ZKP, ki jo s tem uveljavlja zagovornik, glede na določbo 2. točke 427. člena ZKP ne predstavlja podlago za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Sicer pa motiv ni zakonski znak kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja, zato pa tudi ne gre za kršitev določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku, če sodišče druge stopnje ni presodilo navedb pritožbe, ki se niso nanašale na odločilna dejstva.

Kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 365. člena ZKP naj bi bila po stališču zagovornika podana tudi glede drugega kaznivega dejanja, to je napeljevanje h kaznivemu dejanju odvzema motornega vozila po členu 170/I v zvezi s členom 23 KZ SFRJ. Iz navedb v zahtevi, da je mogoče ta kaznivo dejanje storiti le z direktnim naklepom, da ta pri obsojenih ni bil naperjen v uporabo vozila, ampak jima je šlo le za odvzem avtomobila kot garancije, da bo oškodovanec dolg plačal in da bi zato bilo njuno dejanje mogoče opredeliti kvečjemu kot kaznivo dejanje samovoljnosti po členu 233 KZ RS, pa zagovornik ne uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Z njimi zagovornik izpodbija le pravilnost v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa, kot je rečeno ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati v tem postopku (427. člen ZKP).

Na podlagi navedenih razlogov je vrhovno sodišče ocenilo, da zahteva zagovornika obs. V. A. ni utemeljena in jo je zato zavrnilo. Predlogu, naj se obsojencu odloži izvršitev pravnomočne sodbe, pa ni ugodilo, ker niso bili podani nobeni takšni razlogi, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo zahtevi ugodeno.