Jedro

Za odločitev v inšpekcijskem postopku je bistveno, da si investitor pred pričetkom gradnje ni pridobil ustreznega upravnega dovoljenja, tega pa ni imel niti v času inšpekcijskega ogleda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.5.2000. S to odločbo je tožena stranka odpravila 2. točko izreka odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 13.1.2000 in jo nadomestila tako, da za objekt iz 1. točke izreka te odločbe veljajo naslednje prepovedi: priključitev na komunalne objekte in naprave ter druga infrastrukturna omrežja; dodelitev hišne številke; prijava stalnega in začasnega prebivališča; njegova uporaba ali opravljanje gospodarskih, stanovanjsko najemnih ali drugih dejavnosti v njem; promet z njimi; sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živim. V ostalem pa je pritožbo zavrnila. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje investitorju naložil, da mora v roku 60 dni po prejemu te odločbe odstraniti stanovanjsko hišo, tlorisnih dimenzij 9,30 m x 8,65 m, višine P+N in prizidano garažo v tlorisnih dimenzijah 6,70 x 5,50 m, višine ene etaže, s streho izvedeno kot terasa, na naslovu V., L., na zemljišču, parc. št. 2260/1 k.o. S., ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka); za objekt iz 1. točke veljajo prepovedi iz 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (2. točka izreka); v primeru, če investitor ne bo opravil naloženega dejanja kot je to določeno v 1. točki izreka odločbe upravnega organa prve stopnje, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške (3. točka izreka); stroške izvršbe bo plačal investitor na podlagi posebnega sklepa (4. točka izreka); pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da v obravnavanem primeru ni sporno, da tožniku lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše in dvojne garaže, vse na zemljišču s parc. št. 2260/1 k.o. S., ni bilo izdano. Že dejstvo, da tožnik za gradnjo spornih objektov nima dovoljenja, je zadostna podlaga za inšpekcijski ukrep po določbah 1. odstavka 73. in 76c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št.18/84,37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90,78/90,18/93 in 44/97, ZUN).

Prvostopni organ je zato ravnal pravilno, ko je odredil odstranitev nedovoljeno zgrajenega objekta in prepovedi iz 76c člena ZUN, ki jih je tožena stranka, ki je sicer odločitev prvostopnega upravnega organa pravilno potrdila, delno modificirala. Na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati ugovori tožnika o tem, kdo naj bi bil investitor, kot tudi ne ugovor, da bo tožnik zagotovo pridobil ustrezno upravno dovoljenje. Kdo je investitor obravnavanih objektov, je upravni organ prve stopnje ugotovil v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, kar izhaja tudi iz zapisnika z dne 8.12.1999, v katerem je navedeno, v kakšnem obsegu in kdaj sta se objekta gradila ter kdo je bil investitor. Zapisnik, ki je javna listina, je tožnik tudi podpisal, zato ni mogoče zgolj pavšalno zatrjevati, da je organ prve stopnje investitorstvo zmotno pripisal tožniku. Za ta postopek so brezpredmetni tudi ugovori, ki se nanašajo na odnose med tožnikom in Stanovanjsko zadrugo, kot tudi ugovori, ki zadevajo plačilo prispevkov, saj slednji niso v zvezi z inšpekcijskim postopkom.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka v upravnem sporu.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter odpravi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je s Stanovanjsko zadrugo T. podpisal pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, na podlagi katere se je zadruga zavezala pridobiti skupinsko lokacijsko dovoljenje, zato je nastopala kot investitor. Lastnika zemljišča je večkrat zaprosil, da uredijo premoženjskopravno stanje, vendar je bil njegov trud zaman. V predmetni zadevi bo zato potrebno vložiti tožbo na priznanje lastninske pravice, vendar pa je verjetno, da bo odredba (pravilno odločba) inšpekcijskega organa izvršena, preden bo tožnik lahko uredil zadevo. Očitno je, da je bil zaveden, saj nima pravnega znanja in izkušenj. Mislil je, da je s tem, ko je s stanovanjsko zadrugo podpisal pogodbo ter plačal obveznosti, zadevo uredil. Poudarja, da je bila namera legalizacije izkazana z listinami.

Predložena dokumentacija pa kaže, da bo investitor saniral poseg v prostor s pridobitvijo ustreznega lokacijskega dovoljenja, saj se objekt nahaja v območju zazidalnih stavbnih zemljišč, kjer je predvidena tudi gradnja takšnih hiš.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnil tožnikovo tožbo. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik investitor posega v prostor, poseg pa je izvedel brez ustreznega upravnega dovoljenja, ki bi ga glede na določbo 50. člena ZUN moral imeti. V ZUN je namreč uveljavljena ureditev, po kateri je za vsak poseg v prostor potrebno ustrezno upravno dovoljenje. Če pa se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Pritožbena navajanja, ki se nanašajo na tožnikova pogodbena razmerja s stanovanjsko zadrugo, in s katerimi poskuša pritožba investitorstvo za sporni poseg pripisati navedeni zadrugi, niso utemeljena. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, to pa je potrdilo tudi sodišče prve stopnje, da je investitor sporne gradnje tožnik, saj to izhaja iz zapisnika o zaslišanju z dne 8.12.1999, v katerem je navedeno, da je investitor objekta tožnik. Slednji je zapisnik, ki je javna listina, tudi podpisal, na njegovo vsebino pa ni imel pripomb. Ker je za odločitev v inšpekcijskem postopku bistveno le, da si investitor pred pričetkom gradnje ni pridobil ustreznega upravnega dovoljenja, tega pa ni imel niti v času inšpekcijskega ogleda, je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor o tem, da je bil tožnik zaradi neizkušenosti zaveden, saj to ne more upravičiti nezakonitega posega v prostor.

Pritožbeni ugovor o prizadevanjih za legalizacijo nedovoljenega posega v prostor ni pravno pomemben za rešitev te zadeve. Postopek pridobivanja dovoljenj je namreč povsem ločen od postopka, ki ga je v konkretni zadevi vodil urbanistični inšpektor zaradi nedovoljeno zgrajenega objekta. Postopek legalizacije nedovoljenega posega v prostor je lahko razlog za morebitno odložitev prisilne izvršitve inšpekcijske odločbe, ne more pa vplivati na izrek inšpekcijskega ukrepa in ne na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, pritožbeni ugovori pa niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.