Jedro

Da bi šlo za prevzem dolga, bi moral ob njeni sklenitvi sodelovati upnik in jo odobriti. Vendar nesodelovanje upnika ne pomeni, da pogodba samo zaradi naziva ni veljavna. Pogodba o prevzemu dolga ima namreč učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve (453. člen ZOR) tudi tedaj, če upnik ni dal privolitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati znesek 4.810.000 SIT (20.071,77 EUR) z zamudnimi obrestmi za čas od 20. 8. 2005 dalje do plačila. Drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Vztraja pri stališču, da je o tožbenem zahtevku bilo že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 3275/2003 z dne 15. 4. 2005. Meni, da je z navedeno sodbo bilo odločeno o neveljavnosti pogodbe o prevzemu dolga z dne 21. 2. 2001. Prav navedena pogodba pa naj bi bila pravni temelj, po katerem je toženec zavezan, da mora tožniku plačati vtoževani znesek. V navedeni sodbi je bilo namreč odločeno, da je dolžan vrniti kupnino za sporno stanovanje le tožnik. Toženec ima torej vse ugovore iz temeljne pravne podlage. Napak je odločeno o ugovoru zastaranja. Toženec je prejel denar od S. Z. že 17. 11. 2000, zaradi česar je tožnikova terjatev nastala že tedaj. Tožba je bila vložena po zastaralnem roku. Ker je bila med pravdnima strankama pogodba o prevzemu dolga sklenjena 21. 2. 2001, so v izpodbijani sodbi napak uporabljene določbe Obligacijskega zakonika, ki tedaj še ni veljal. Revident vztraja tudi pri stališču, da je bil s potrdilom z dne 2. 5. 2001 izveden celoten obračun med pravdnima strankama, v katerem sta ugotovili, da so poravnane vse njune medsebojne obveznosti. Sodišče bi moralo v tem okviru obravnavati tudi pobotni ugovor toženca, da je tožeča stranka prejela več, kot ji je po pogodbi pripadalo. Sicer pa ob sklenitvi pogodbe o prevzemu dolga dne 21. 2. 2001 dolg še ni bil znan. S. Z. je vložil tožbo zoper obe pravdni stranki, vendar je tožeča stranka prekršila sodelovalno dolžnost v postopku. Po izdani sodbi se je celo sama dogovorila za izvensodno poravnavo in jo tudi izvršila. S pogodbo o prevzemu izpolnitve nastane pravna zaveza prevzemnika, da dolg plača upniku. Ker pa je dolg namesto prevzemnika plačal prvotni dolžnik, je terjatev ugasnila. Prvotni dolžnik (tožnik) ne more ničesar več terjati, saj je dejansko plačal svoj dolg. Končno revizija meni, da pravna načela neupravičene obogatitve ne pridejo v poštev, saj sta pravdni stranki bili v pogodbenem odnosu. Odločitev o pravdnih stroških (verjetno iz sodbe sodišča prve stopnje) niso specificirani, zaradi česar izreka o pravdnih stroških ni mogoče preizkusiti.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Razlogi, vsebovani v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15. 4. 2005 opr. št. P 3275/04, sprejeti v pravdi po tožbi kupca stanovanja S. Z. zoper toženca Š. P. (sedaj tožnika) in V. R. (sedaj toženca), so omogočili sodiščema druge in prve stopnje zanesljivo sklepanje, da sedaj obravnavana pravda ni identična s prej omenjenim sporom. Zato ni utemeljen ugovor, da je o stvari bilo že pravnomočno razsojeno.

7. Bistvo je namreč v dejanskih ugotovitvah, povezanih s pogodbo o prevzemu dolga z dne 21. 2. 2001, sklenjeno med sedanjima pravdnima strankama. Tožnik je 17. 11. 2000 prodal po posredovanju toženca (na podlagi generalnega pooblastila) svoje stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani S. Z., ki pa je plačal le aro in del kupnine. Kupec je denar izročil tožencu. Kupoprodajna pogodba je bila sodno razveljavljena 24. 7. 2001, na kar je v prej omenjeni pravdi S. Z. od prodajalca (tožnika) in posrednika (toženca) zahteval vrnitev are in dela kupnine. Citirano pogodbo o prevzemu dolga sta pravdni stranki sklenili 21. 2. 2001, torej pred končanjem pravde, z njo pa se je (brez sodelovanja upnika, torej S. Z.) tožnik zavezal, da bo plačal S. Z., kolikor znaša dolg iz naslova zahtevane vrnitve are in dela kupnine. V pravdi opr. št. P 3275/04 sodišča prve stopnje navedena pogodba o prevzemu dolga ni bila upoštevana kot pravno odločilno dejstvo. Tožniku kot prodajalcu stvari, glede katere je bila prodajna pogodba razveljavljena, je bilo naloženo, naj kupcu vrne, kar je ta delno plačal za nakup. Pogodba o prevzem dolga z dne 21. 2. 2001 ni mogla imeti vpliva na razmerje med S. Z. kot kupcem in tožnikom kot prodajalcem, vsekakor pa ga ima na „notranje“ razmerje med tožnikom kot prodajalcem in tožencem kot posrednikom.

8. Navedene dejanske ugotovitve torej ne podpirajo teze tožene stranke o obstoju podlage za zavrženje tožbe zaradi že razsojene stvari. Pogodba z dne 21. 2. 2001 pravno ni vplivala na zunanje upniško dolžniško razmerje med tožnikom in S. Z., vendar pa predstavlja odločilen argument za ugoditev tožbenemu zahtevku v tej pravdi. Ugotovljeno je, da je S. Z. denar za nakup izročil posredniku, tožencu, ne pa prodajalcu, tožniku. Vsebina pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama 21. 2. 2001 dokazuje, da sta z njo uredila svoje odprto notranje razmerje. Po eni strani gre za ugotovitev, da je denar od kupca prejel toženec, po drugi strani pa za toženčevo zavezo, da bo on namesto tožnika kot prodajalca kupcu vrnil denar ob razveljavitvi pogodbe in da bo tožnik „prost vsake materialne obveznosti za dolg“. Pri tem se revizijsko sodišče strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da pogodbe ni mogoče razlagati v skladu z določbo prvega odstavka 446. člena ZOR o prevzemu dolga. Da bi šlo za prevzem dolga, bi moral ob njeni sklenitvi sodelovati upnik (S. Z.) in jo odobriti. Vendar nesodelovanje upnika ne pomeni, da pogodba samo zaradi naziva ni veljavna. Po določbi petega odstavka citirane zakonske določbe ima namreč pogodba o prevzemu dolga učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve (453. člen ZOR) tudi tedaj, če upnik ni dal privolitve. Dejanske ugotovitve omogočajo pravno razlago, da sta pravdni stranki – brez sodelovanja upnika – sklenili pogodbo o prevzemu izpolnitve, katere pravni veljavnosti ob jasni izražani pogodbeni volji ni mogoče očitati napak. Napaka sodišča prve stopnje, ki je za presojo veljavnosti pogodbe uporabila določbe Obligacijskega zakonika namesto Zakonika o obligacijskih razmerjih, na pravno presojo ne glede na popolno enakost besedil obeh zakonskih tekstov, ne vpliva. Tudi pritožbeno sodišče mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Tožeča stranka torej svoj zahtevek opira na pogodbo z dne 21. 1. 2001, na dejstvo, da je s kupnino, ki jo je izročil S. Z., ves čas razpolagal toženec, da je torej toženec tisti, ki ga – ob jasnih pogodbenih določbah vsebovanih v pogodbi z dne 21. 1. 2001 – zadeva dolžnost, da tožniku vrne, kar je ta plačal S. Z.. Toženec je za znesek, ki ga je moral plačati tožnik dne 19. 8. 2005 na podlagi izvensodne poravnave, obogaten. Po določbi prvega odstavka 190. člena OZ ga zadene dolžnost vrnitve.

10. Revizija v obsegu uporabe določbe 453. člena ZOR o prevzemu izpolnitve najprej očita tožeči stranki, da je v pravdi P 3275/04 prekršila sodelovalno dolžnost. To ne drži, saj je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, da je tožnik ravnal smotrno, s poravnavo preprečil izvršbo in celo v pogajanjih dosegel znižanje dosojenega zneska. Pravni presoji revizija tudi očita, da ni upoštevala, da je prevzem izpolnitve lahko veljaven le, kolikor je obveznost ob prevzemu določena ali vsaj določljiva. Vendar revizijo demantira prav navedeni argument: v pogodbi – 3. člen – je namreč zapisano, „da V. R. jamči Š. P., da bo v okviru roka zapadlosti poravnal S. Z. vsak znesek, ki ga bo ta upravičen terjati“. Obseg izpolnitve je torej določljiv. S tem v zvezi pa je nelogična revizijska teza, da je dolg (dogovorjen po pogodbi o prevzemu) plačal prvotni dolžnik (tožnik) namesto prevzemnika, zaradi česar naj bi terjatev ugasnila. Nelogičnost navedenih trditev niti ne terja razlage.

11. Revizija se sklicuje na potrdilo z dne 2. 5. 2001 s trditvijo, da sta pravdni stranki z njim ugotovili prenehanje vseh medsebojnih terjatev. Navedena trditev je v izpodbijani sodbi zavrnjena s citiranjem dejanskih ugotovitev, sprejetih v sodbi sodišča prve stopnje. V tem obsegu je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga na revizijski stopnji ni mogoče znova preizkušati (tretji odstavek 370.. člena ZPP). Zato se je mogoče v celoti strinjati z razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, da bi bilo nerazumljivo, da bi toženec 21. 2. 2001 sklenil s tožnikom citirano pogodbo o prevzemu dolga (izpolnitve), ko pa je istega dne od tožnika odkupil 12/100 njegove nepremičnine (drugi odstavek 5. strani sodbe sodišča druge stopnje). Sklicevanje na pobotni ugovor, ki bi ga sodišče moralo obravnavati, pa nasprotuje toženčevim lastnim trditvam: procesno pravilno oblikovanega in argumentiranega pobotnega ugovora tožena stranka ni postavila.

12. Ostane še odgovor na revizijsko grajo zavrnitve ugovora zastaranja terjatve. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da zastaranje ni moglo začeti teči prej preden je bila terjatev določena po višini, to pa se je zgodilo z izdajo sodbe opr. št. P 3275/04 z dne 15. 4. 2005. Podlaga za zadrževanje denarja na toženčevi strani pa je odpadla 19. 8. 2005, ko je tožnik S. Z.izplačal 4.810.000 SIT (20.071 EUR). Vse opisano obvelja ne glede na to, da velja za zastaranje obveznosti iz neupravičene obogatitve (190. člen OZ) splošni 5-letni zastaralni rok (kar bi pomenilo, da celo od sklenitve pogodbe in plačila dela kupnine S. Z. dne 17. 11. 2000 glede na vloženo tožbo v tej stvari dne 11. 10. 2005, 5-letni zastaralni rok še ni potekel).

13. Toženec izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških (najverjetneje tisto, ki je bila sprejeta v sodbi sodišča prve stopnje in ki jo je sodišče druge stopnje obravnavalo). Vendar pa se odločitev sodišča o stroških postopka vedno šteje za sklep, zaradi česar je treba dovoljenost revizije presojati v okviru 384. člena ZPP. Taka odločba pa gotovo ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov vedno akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno. Zato revizijsko sodišče o pravilnosti stroškovnega izreka ni odločalo.