Jedro

Podana je bistvena kršitev pravil postopka, če uporaba prostega preudarka ni obrazložena. V odločbi, s katero je zavrnjena prošnja za odpust iz državljanstva, mora biti navedeno, v čem obstoja nacionalni interes, da prosilec ostane državljan Slovenije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 27.1.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi prošnji za odpust iz državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je v postopku ugotovila, da obstoja nacionalni interes, da tožnik ostane državljan Republike Slovenije in je zato v skladu z določbo 4. odstavka 18. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnila njegovo prošnjo. Tožnik v tožbi navaja, da pristojne oblasti v ZR Nemčiji, kjer živi, dovoljenje za izvrševanje zdravniškega poklica vežejo z državljanstvom ZR Nemčije, tega pa ne more dobiti brez odpusta iz državljanstva Republike Slovenije. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da obstoja interes države, da ostane tožnik državljan Republike Slovenije, zato predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena. Tožba je utemeljena. Določba 4. odstavka 18. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDRS) pooblašča toženo stranko, da lahko zavrne prošnjo za odpust iz državljanstva Republike Slovenije, čeprav so izpolnjeni zakonski pogoji za prenehanje državljanstva z odpustom "če tako rešitev pogojujejo ekonomski, socialni ali nacionalni interesi države". Gre torej za diskrecijsko pravico tožene stranke, pri čemer po določbi 28. člena navedenega zakona toženi stranki ni bilo potrebno navesti razlogov, ki so jo vodili pri odločitvi z uporabo diskrecijske pravice. Toda z odločbo ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 10.12.1992 (Uradni list RS, št. 61/92) je bila določba 28. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije razveljavljena, ker je, po oceni ustavnega sodišča, ta določba v nasprotju z načeli pravne države ter onemogoča oziroma bistveno otežuje u†inkovito uporabo ustavne pravice do pravnega sredstva (2. in 25. člen ustave Republike Slovenije). Glede na to odločbo ustavnega sodišča je tožena stranka, če na podlagi uporabe diskrecijske pravice zavrne prošnjo za prenehanje državljanstva Republike Slovenije z odpustom, dolžna v obrazložitvi odločbe navesti razloge, iz katerih bo razvidno, da je pri uporabi prostega preudarka ravnala v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega ji je bilo pooblastilo dano (3. odstavek 209. v zvezi z 2. odstavkom 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Izpodbijana odločba, ki jo je tožena stranka izdala že po razveljavitvi 28. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ne vsebuje nobenih razlogov, ki bi utemeljevali odločitev tožene stranke, da obstoja nacionalni interes, da tožnik ostane državljan Republike Slovenije. Uporaba prostega preudarka, brez navedbe razlogov, pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Iz navedenih razlogov je, po presoji sodišča,odločba tožene stranke nezakonita. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, z uporabo 2. odstavka 42. v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list 1/91-I).