Jedro

Status osebnega dolžnika z zastaranjem terjatve ne preneha, ker se obveznost le spremeni iz iztožljive v naturalno.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

O revizijskih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik je v primarnem tožbenem zahtevku zapisal, da mu je toženka dolžna plačati znesek 2,831.635 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1996 do plačila v roku petnajst dni, da ne bo izvršbe v zastavljene nepremičnine parc. št. 358 s hišo in parc. št. 3574, vpisane pri vl. št. 1244 k.o... ter parc. št. 1856/66, vpisano pri vl. št. 1416 k.o... Tožnik je uveljavljal tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na znesek 60.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po veljavnih predpisih od 29.1.1955 do plačila (v preostalem delu pe je vsebina podrejenega zahtevka enaka vsebini primarnega tožbenega zahtevka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba tožbena zahtevka, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi.

Tožnik je vložil revizijo proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča zaradi razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Stališče revidenta je, da je vložil hipotekarno tožbo. Namen zahteve po varstvu zastavne pravice je izrazil na več načinov: najprej z označitvijo zadeve ("poplačilo iz zastavne pravice"), nadalje s postavitvijo zahtevka ter z navajanjem ustreznih dejstev, kot tudi z navedbo pravne podlage (63. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR in 368. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). S postavitvijo zahtevka za plačilo določenega zneska in dovolitev poplačila iz zastavljene nepremičnine je tožeča stranka določila tako obstoj terjatve kot tudi zastavne pravice. Zavrnitev tožbenega zahtevka zato ni pravilna. Iz sodbe sodišča druge stopnje namreč izhaja, da je tožnik upravičen do poplačila iz zastavljenih nepremičnin, uspeh pa bi mu omogočil drugačen zahtevek, kar pa konkretno pomeni novo pravdo. Takšno ravnanje pritožbenega sodišča naj bi bilo očitno v nasprotju z "učinkovitostjo in osnovnimi načeli ZPP", kar predstavlja postopkovno kršitev.

Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Stališče pritožbenega sodišča, da tožbeni zahtevek ni utemeljen zato, ker ni usklajen s tožbenimi trditvami, samo po sebi ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pa v konkretnem primeru posledica zmotne uporabe materialnega prava.

Pravnomočna zavrnilna sodba, ki je predmet revizijskega preizkusa, je (med drugim) rezultat dveh zmotnih aplikacij materialnega prava pri odločanju nižjih sodišč. Sodišče prve stopnje je oprlo odločitev na zmotno stališče, da hipoteka "nima več nikakršnih pravnih učinkov", ker bi jo (zaradi poteka časa) moralo sodišče izbrisati po uradni dolžnosti v smislu 138. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK).

Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo zmotnost navedenega stališča in zato revizijsko sodišče v tem pogledu popolnoma soglaša s stališčem sodišča druge stopnje (tretji odstavek 3. strani sodbe), razen glede ugotovitve, da se predpis nanaša na hipoteke starejše od petnajst let (pravilno petindvajset let), ki predstavlja očitno pomoto.

Pritožbeno sodišče je potrdilo zavrnilno sodbo na podlagi drugih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, pri tem pa je uporabilo zmotno stališče, da je toženka, zaradi zastaranja tožnikovega obligacijskega zahtevka, zgolj hipotekarna dolžnica. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 360. člena ZOR), sama obveznost pa ne preneha, temveč se le transformira iz popolne (iztožljive) v nepopolno (naturalno) obveznost. Toženka zato lahko tudi po zastaranju veljavno izpolni obveznost (in v takem primeru seveda nima vrnitvenega zahtevka). S tem v zvezi pa toženka načeloma nima zgolj statusa hipotekarne dolžnice, temveč je hkrati tudi osebna dolžnica tožnika. V primeru, da je toženka osebna in hipotekarna dolžnica, pa se izkaže, da je tožbeni zahtevek načeloma pravilno oblikovan, saj opisuje obvezo toženke, da plača določen denarni znesek, pri čemer pa je (zaradi zastaranja) ta znesek mogoče prisilno izterjati le iz zastavljenih nepremičnin (primerjaj Miha Juhart in drugi avtorji: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 688).

Višina hipotekarne terjatve je v konkretnem primeru sporna, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo dejansko stanje v zvezi z višino denarne obveznosti nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato razveljavilo sodbi pritožbenega in prvostopenjskega sodišča ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških ima podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP.