Jedro

V tem konkretnem primeru, kjer sta remitent in trasant tudi upnik in dolžnik iz temeljnega posla, menična obveznost ni postala abstraktna, temveč je ostala kavzalna (vezana na temeljni posel) in je zato tožena stranka zoper tožnika ohranila ugovore iz temeljnega posla (tudi ugovor zastaranja).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 620,20 EUR stroškov revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na izdajo meničnega plačilnega naloga v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožeča stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da se izpodbijani sodbi ne moreta preveriti, ker ne vsebujeta odločilnih dejstev oziroma so razlogi za odločitev nejasni in sami s seboj v nasprotju. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da se kot datum izdaje vedno vpiše datum, ko je obveznost nastala in to najkasneje dan, ko je tožena stranka tožeči izročila menico. Revident je mnenja, da je odločilen dogovor med strankama. Nerelevantna je ugotovitev sodišča, da je menična obveznost nastala po dogovoru med strankama takrat, ko je bila menica izdana, dne 14.12.1996. Takšen zaključek je tudi v nasprotju z ugotovitvami, da je bil izdan menični blanket in da je bila prva menica protestirana že dne 27.4.1997 ter da je v tem primeru tožeča stranka zahtevala izdajo meničnega plačilnega naloga na podlagi druge in ne prve menice. Prav tako je sodišče v nasprotju s svojimi ugotovitvami, da je bila menica izpolnjena z dospelostjo "na vpogled". Da menica ni bila predložena (v plačilo) ter protestirana, je v nasprotju s predloženo dokumentacijo o protestu menice dne 16.4.2004 pri notarju D. F.. Sodišče je napačno presodilo, da je tožnik nepravilno izpolnil menico in da je treba uporabiti 16. člen Zakona o menici. Napačno pa je uporabilo tudi 1. člen navedenega zakona. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter o zadevi samo odloči, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Blanko menica predpostavlja pomanjkanje nekaterih bistvenih sestavin v času izdaje menice in obstoj pooblastila, da remitent te sestavine vanjo vnese kasneje, seveda v okviru danega pooblastila.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je toženec tožniku 14.12.1996 izročil tri podpisane blanko menice kot garancijo za zapadlo, dogovorjeno obveznost iz osnovnih pogodb o kratkoročnem posojilu (plačili sta zapadli 12. in 16. 4. 1996) in ga ustno pooblastil, da jih izpolni. Tožnik je drugo menico izpolnil za znesek 5.490.000 SIT. Kot datum izdaje je zapisal 15.3.2004 ter izpovedal, da sta se s toženo stranko dogovorili, da poravna obveznost do aprila 1997. Tožnik je torej imel pooblastilo izpolniti manjkajoče bistvene sestavine menice (datum izdaje, datum dospelosti in menični znesek). Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno zmotno presodili, da je tožnik menico napačno izpolnil, ker ni kot datuma izdaje vpisal dneva nastanka obveznosti - najkasneje dneva, ko mu je toženec menico izročil. Ker je tožnik pooblastilo za izpolnitev menice imel, je kot datum izdaje menice lahko napisal katerikoli datum po svoji izbiri, po datumu izročitve menice, vendar v okviru danega pooblastila. To velja tudi za označbo dospelosti, ki prav tako ni obvezna sestavina menice. V menični teoriji se šteje, da pooblastilo za izpolnitev vsebuje pravico imetnika menice, da določi tudi rok dospelosti menice. Pri tem sploh ni nujno, da se dospelost menice ujema z dnem zapadlosti terjatve, ki je podlaga za izdajo blanko menice. Takšno ujemanje bi moralo biti izrecno opredeljeno v menični izjavi, v nasprotnem primeru je šteti, da je izpolnitev dospelosti v pristojnosti remitenta. Se pa seveda zastavlja vprašanje ali je bila menica izpolnjena v skladu s pooblastilom - dogovorom strank. Tožnik je na glavni obravnavi dne 1.4.2005 izpovedal, da sta se ob izročitvi blanko menic s toženo stranko dogovorili, da bo le-ta do aprila 1997 plačala določen denarni znesek. Ker se to ni zgodilo, je aprila 1997 izpolnil prvo menico, jo predložil v izplačilo ter protestiral. To pa nujno ne pomeni, da je bil takrat dolžan izpolniti (vse tri) izročene blanko menice. V dvomu pa se v skladu z načelom vestnosti in poštenja šteje, da lahko upnik izpolni blanko menico v mejah narave posla, v zavarovanje katerega je bila le-ta izročena.

Sta pa sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da je menična obveznost prenehala. Takšen pravni zaključek potrjuje tudi pravilno razumevanje instituta zastaranja. Z zastaranjem preneha pravica do sodnega varstva, sama obveznost pa ne preneha. Z zastaranjem ugasne ali preneha pravovarstveni zahtevek, dolžnik pa lahko svojo obveznost še vedno prostovoljno izpolni. Čeprav podaljševanje ali skrajševanje zastaralnih rokov ni dopustno, pa se stranki lahko dogovorita o drugačnem roku za izpolnitev obveznosti, kot je bil med njima prvotno dogovorjen. Poleg tega se lahko dolžnik v skladu z določbo 340. člena OZ odpove zastaranju, vendar ne prej kakor preteče zanj določen čas. Odpove se mu lahko na različne načine, predvsem tako, da ne ugovarja zastaranja, da pisno pripozna zastarano obveznost ali da poda zavarovanje. Bistvo zavarovanja pa je lahko prav v tem, da se zagotovi poplačilo terjatve, ki je sicer že zastarala. V danem primeru so bile menice izročene še pred zastaranjem terjatve iz osnovnega posla, pri čemer je bila zapadlost terjatve iz osnovnega posla določena in bi bila zato domneva, da se je tožena stranka z izdajo menic zastaranju terjatve iz osnovnega posla odpovedala, v nasprotju s 340. členom OZ. V tem primeru je bila lastna blanko menica izdana zaradi zavarovanja izpolnitve iz temeljnega posla, zapadlost terjatve (iz temeljnega posla) pa je bila tudi izrecno dogovorjena. V tem konkretnem primeru, kjer sta remitent in trasant tudi upnik in dolžnik iz temeljnega posla, menična obveznost ni postala abstraktna, temveč je ostala kavzalna (vezana na temeljni posel) in je zato tožena stranka zoper tožnika ohranila ugovore iz temeljnega posla (tudi ugovor zastaranja).

V reviziji zatrjevana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Odločitev sodišč prve in druge stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in si ne nasprotujejo. Vsebinsko nestrinjanje z razlogi za odločitev pa lahko revident uveljavlja le preko revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, o (ne)utemeljenosti katerega pa se je vrhovno sodišče že opredelilo.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti. O stroških revizijskega odgovora pa je revizijsko sodišče odločilo na podlagi stroškovnika na l.št.73, določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP ter določb odvetniške in taksne tarife po odmeri, razvidni iz stroškovnika v odgovoru na revizijo.