Jedro

Kasneje podpisana pogodba o priznanju služnosti ni ustvarila služnosti poti, temveč je služnost nastopila po samem zakonu po poteku priposestvovalne dobe. Pogodba o priznanju služnosti poti omogoča vpis služnosti v zemljiško knjigo brez pravnomočne ugotovitvene sodbe, vpis v zemljiško knjigo pa ni konstitutivne narave.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

O B R A Z L O Ž I T E V Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča – nepremičnine s parc. št. 46/2, k.o. I v solasti tožečih strank ter za potrebe gospodujočih zemljišč – s parc. št. 45, 46/1, 47 ter 48 v lasti prvo tožeče stranke, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po v naravi obstoječi asfaltirani poti, ki poteka po skrajnem severnem delu parc. št. 5/10 ter 5/11, obe k.o. I, in sicer na parc. št. 5/10, k.o. I, v dolžini od parc. št. 5/1 ter 5/12, obe k.o. I, do parc. št. 5/11, k.o. I, ter v širini 2,5 m in na parc. št. 5/11, k.o. I, v dolžini od parc. št. 5/10, k.o. I, do parc. št. 46/1, k.o. I, ter v širini 2,5 m ob meji s parc. št. 5/11, k.o. I, pri čemer se širina poti sorazmerno zmanjšuje do 0,5 m ob stičišču parc. št. 5/11, 5/3 ter 46/1, vse k.o. I, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 5/10 ter 5/11, obe k.o. I, last tožene stranke (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek, s katerim naj bi toženka v 15 dneh izstavila tožnikoma zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, ki bi omogočala vpis služnosti v zemljiško knjigo, je sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.240,67 EUR, v 15 dnevnem paricijskem roku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter samo odloči o zadevi oziroma podredno, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter tožnikoma naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da naj bi imela tožnika služnostno in ne prekarijsko pravico do prehoda čez nepremičnine. Iz dogovora z dne 21. 8. 2007 izhaja namen, ki so ga stranke zasledovale. Ta dogovor dovoljuje tožnikoma uporabo parcel, novi lastniki parcel pa morajo pridobiti novo soglasje za uporabo. Tako so lastniki parcel pravico uporabe podelili zgolj tožnikoma osebno, ta uporaba pa ni vezana na njune nepremičnine. Dejstvo, da so nekateri izmed podpisnikov dogovora kasneje sklenili pogodbo o služnosti, vsebine dogovora ne spreminja. Tudi izpoved priče ML govori o tem, da ima še vedno pravico preprečiti dostop čez njegovo nepremičnino. Smiselno enako izhaja iz pričanja KA. Priča je povedala, da sta tožnika in njuni pravni predniki pravne prednike toženke vprašala za soglasje za uporabo zemljišča. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi toženka vedela, da po spornih zemljiščih poteka služnostna pot v korist tožnikov, saj iz zemljiške knjige to ni izhajalo. Podredno se toženka pritožuje tudi na obseg ugotovljene služnosti. Stvarna služnost se priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju. Priče nikoli niso izpovedale, da se je pot uporabljala za vse namene. Uporablja se za dva namena, tj. za namen redne rabe stanovanjske zgradbe tožnikov in za namen redne rabe njive. Za prvo pomeni pešpot in prehod z osebnim vozilom, za drugo pa vožnjo s traktorjem. Sodišče ne more ugoditi neomejeni služnosti, ne da bi upoštevalo dejansko uporabo. Obiskovalci so vozila pustili pred začetkom poti. Toženka se pritožuje tudi glede odločitve o stroških postopka. Tožnika sta delno uspela, a je sodišče odločilo, da sta upravičena do vseh stroškov postopka. Uspela sta z enim zahtevkom, enega sta umaknila, z enim pa sta bila neuspešna, torej sta bila le tretjinsko uspešna, zato bi morala nositi dve tretjini stroškov postopka.

Na vročeno pritožbo sta tožnika odgovorila ter predlagata, da se pritožba zavrne kot neutemeljena, toženki pa naj se naložijo v povrnitev pritožbeni stroški z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotne so pritožbene navedbe, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, s tem ko je zaključilo, da sta tožnika izvrševala služnost in ne zgolj prekarij na sporni poti. Zaključek, da je šlo za služnost poti, je materialnopravni zaključek (54. člen Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami; v nadaljevanju ZTLR, enako 217. člen Stvarnopravnega zakonika; Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ), ki izhaja iz v prvi sodbi pravilno ugotovljenih dejstev. Vse pritožbene navedbe, ki poskušajo izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, pa so neutemeljene. Sodišče druge stopnje se bo v nadaljevanju opredelilo le do navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo naravo Dogovora z dne 21. 8. 2007 (A7), ki so ga podpisali toženka in sosedi ML ter oba A, in s katerim so tožnikoma dovolili uporabo spornih parcel. Ta dogovor je bil podpisan v trenutku, ko je služnost poti že bila priposestvovana, zato kakršnakoli soglasja za uporabo poti niso bila potrebna. Šele kasneje podpisana pogodba o priznanju služnosti s strani ML in obeh A (A15 in A16) namreč ni ustvarila služnosti poti, temveč je služnost nastopila po samem zakonu po poteku priposestvovalne dobe, kar se je zgodilo najkasneje leta 1986. Pogodba o priznanju služnosti omogoča vpis služnosti v zemljiško knjigo brez pravnomočne ugotovitvene sodbe (glej: Pravno mnenje občne seje VSS z dne 18. 12. 2001), vpis v zemljiško knjigo pa ni konstitutivne narave. Z nadaljnjim podpisom pogodbe o priznanju služnosti pa je postal prej podpisani dogovor brezpredmeten. Vsebina dogovora ne velja več, saj, glede na priznanje služnosti poti, posebnega soglasja vsakokratnemu lastniku gospodujočih zemljišč omenjeni podpisniki ne bodo dajali.

Zaključka sodišča ne omajajo niti pritožbene navedbe o izpovedbah prič, saj je pritožnica izpovedbe, na katere se sklicuje, večinoma iztrgala iz celotnega konteksta. Sodišče prve stopnje je izpoved ML pravilno povzelo (točka 12 in 13 sodbe), tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je omenjena priča po smislu izpovedala, da je podala zgolj osebno dovoljenje tožnikoma, ki ga lahko kadarkoli prekliče. Še bolj prepričljivo naravo poti pojasni KA, na katerega je sodišče pravilno oprlo svoje zaključke (točka 11, 13 in 18 sodbe), sodišče druge stopnje pa tega ne bo ponavljalo. Protispisna je pritožbena navedba, da sta tožnika in njuni pravni predniki vprašala pravne prednike KA za soglasje za uporabo poti, saj iz izvedenih dokazov to ne izhaja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo izjavo toženke, ki sama priznava, da služnost obstaja (točka 22 sodbe), kar še utrjuje zaključke sodišča. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče ugotovilo, da naj bi toženka vedela, da po spornih zemljiščih poteka služnost poti v korist tožnikov. Sodišče je ugotovilo, da je toženka ob nakupu nepremičnine videla, da in kje poteka pot (točka 21 sodbe), s tem pa je izključena uporaba 44. člena SPZ. Razumljivo, da v zemljiški knjigi služnost ni bila vpisana, saj bo vpis omogočila šele pravnomočna sodba v tem postopku. Neresnične pa so navedbe, da sta tožnika iskala soglasje za uporabo poti tudi od toženke, ko se je priselila na sporno nepremičnino. Želja po izvensodni ureditvi priposestvovane služnostne poti z vpisom v zemljiško knjigo, ne pomeni pridobivanja soglasja za njeno uporabo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo obseg izvrševane uporabe poti s strani tožnikov, sklicujoč se na izpovedbo priče L in A (točka 13 sodbe), posledično pa je tudi pravilno ugodilo zahtevku na ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana, saj je sodišče izpoved L, da se je pot uporabljala za „karkoli že“, pravilno povzelo z „za vse namene“. Neupoštevno je obširno pritožbeno navajanje glede namena same služnosti, saj je bistveno, da služnostna pot predstavlja edini dostop tožnikov do njihove nepremičnine. Nepotrebno je ločevanje med namenom uporabe redne rabe stanovanjske zgradbe ter redne rabe njive. Tožnika bosta lahko uporabljala pot za dostopanje z osebnim vozilom, kar bodo lahko delali tudi njuni obiskovalci, ter po potrebi za dostavo kurilnega olja (kot že sedaj), dostop s traktorjem in za dostop vseh intervencijskih vozil, ne glede na njihovo velikost (omejitev je zgolj dejanska širina poti). Pritožnica je tudi v tem delu pričanje prvotožnice vzela iz konteksta, saj je le-ta povedala, da pot uporabljajo nemoteno že vsaj od izgradnje nove hiše (poleg že prej stoječe stare), življenjsko logično pa so v tem obdobju k nepremičnini pripeljali tudi tovornjaki ter obiskovalci.

Pravilna je tudi odločitev v stroškovnem delu. Tožnika sta vsebinsko uspela s celotnim zahtevkom, saj je namen zaradi katerega je pravda tekla (vpis služnosti v zemljiško knjigo) v celoti izpolnjen. Zavrnitev dajatvenega dela zahtevka pa ni botrovala nobenim dodatnim stroškov in predstavlja neznatni del zahtevka.

Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev določb postopka in tudi ne napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP). Prav tako tožnika krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v odgovoru nista prispevala k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).