Jedro

Za dokazovanje spornih dejstev so primerne vsakršne listine in le javne listine, kot zmotno meni tožena stranka. Sodišče pa ugotavljanja dejanskega stanja ocenjuje vsako listino in vsak drug dokaz in nato odloča v skladu z 8. členom ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se plačilni nalog, opr. št. I Pl 18/97 z dne 3.2.1997 razveljavi v delu o zamudnih obrestih, kolikor presegajo obresti, ki jih priznavajo banke v kraju izpolnitve za hranilne vloge v DEM na vpogled in se v presežku tožbeni zahtevek zavrne. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenm delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane plačilni nalog tega sodišča, opr. št. I Pl 18/97 z dne 03.02.1997 v veljavi v 2. točki, v prvi točki pa v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da mora tožeči plačati znesek 6.388,00 DEM v tolarski protivrednosti po zadnjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 06.07.1996 dalje do plačila. Sodišče je nadalje toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 94.200,00 SIT v roku 15 dni pod izvršbo, v ostalem pa je s sklepom plačilni nalog zaradi skrčitve zahtevka razveljavilo in zaradi umika predloga za izdajo predhodne odredbe postopek za njeno izdajo ustavilo. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po svoji začasni zastopnici iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka obstoj svoje terjatve dokazala z računom z dne 20.05.1996 in z izjavo tožene stranke z dne 02.07.1996, da pa navedena dokumenta nista javni listini, ki bi dokazovali resničnost v taki listini navedenih dejstev. Nadalje tožena stranka opozarja, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je tožena prepustila avto Punto v zavarovanje, končno pa je nerazumljiv tudi izrek sodbe, ki prizna tožeči stranki tolarsko protivrednost zneska 6.388,00 DEM na dan izplačila po zadnjem tečaju Banke Slovenije. Za priznane zakonite zamudne obresti od 06.07.1996 dalje pa ni podlage v Zakonu v predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo opozorila, da 446. člen Zakona o pravdnem postopku ne govori o javni, pač pa o verodostojni listini in to kvaliteto v 5. tč. 2 odst. 466. čl. ZPP priznava fakturi. Glede na to, da ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, je sodišče po prostem preudarku ocenilo posamezne v postopku predložene dokaze in na njihovi osnovi odločilo o utemeljenosti zahtevka. Prav tako tožeča stranka meni, da so bile predložene sodišču listine, ki se nanašajo na zavarovanje terjatve, sodišče pa lahko s popravnim sklepom popravi izrek sodbe tako, da se glasi po "srednjem" tečaju Banke Slovenije. Pritožba je delno utemeljena. Pritožba zatrjuje, da je odločitev prvostopnega sodišča nezakonita in to pojasnjuje z oporekanjem dokazni oceni prvostopnega sodišča in z zatrjevanjem raznih neskladij. Razen glede zamudnih obresti so vse pritožbene trditve neutemeljene. Pritožbena trditev, da račun št. 930-96 (A1 oz. A6) in toženkina izjava (A2 oz. A5) nista javni listini, je brezpredmetna. Račun je faktura in s tem verodostojna listina v smislu 446. člena ZPP, torej je ustrezna podlaga za izdajo plačilnega naloga. Temu tožena stranka tudi ne ugovarja. Za dokazovanje spornih dejstev so primerne vsakršne listine in ne le javne listine, kot zmotno meni tožena stranka. Seveda sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja vsako listino in vsak drug dokaz ocenjuje in nato odloča v skladu z 8. členom ZPP. V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče to tudi storilo in je ocenilo tako listine v spisu kot izpoved tožnika ter nato v skladu z dokazno oceno odločilo. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno, ki je ustrezno obrazložena, strinja in ugotavlja, da tožena stranka razen prerekanja navedb tožeče stranke ni navedla nič drugega in tudi ni predložila ali predlagala nobenega dokaza. Glede na razpoložljive dokaze pritožbeno sodišče zato nima pomislekov proti temu, da je prvostopno sodišče verjelo tožnikovi izpovedi, podprti z računom in z listino o toženkinem priznanju obveznosti. Pritožba proti temu zatrjuje le neka neskladja, ki pa jih konkretno ne obrazloži. Glede datuma gostinskih storitev izhaja iz računa, da so bile opravljene med 20.5. in 10.6.1996, tožnik pa je v svoji izpovedi (l. št. 31,32) izpovedal natančno tako. Datum zapadlosti pa je razviden iz toženkine zaveze, da bo obveznost poravnala do 5.7.1996 (izjava z dne 2.7.1996), zaradi česar so tudi prisojene zamudne obresti od 6.7.1996 dalje. Vprašanje zavarovanja terjatve je za odločitev o zahtevku nerelevantno, sicer pa so podatki o tem v toženkini izjavi z dne 2.7.1996. Tako se torej pokaže kot neutemeljno pritožbeno zatrjevanje zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče pa je ob pregledu pravdnega spisa ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo zakonite zamudne obresti od vtoževanega zneska, določenega v DEM. Ker zakon o obrestni meri zamudnih obresti ni namenjen obveznostim, izraženim v tuji valuti, drugega predpisa pa ni, se v tem primeru smiselno uporabljajo določbe 3. odstavka 399. čl. ZOR, ki določa, da se obresti obračunavajo po dogovorjeni pogodbeni obrestni meri, kadar pa obrestna mera ni dogovorjena, pa med posamezniki velja obrestna mera, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Ker je bila tožnikova terjatev dogovorjena in ugotovljena v DEM, od tega zneska zakonite zamudne obresti ne morejo teči, ampak se priznavajo obresti, ki jih v kraju izpolnitve plačujejo banke za hranilne vloge v DEM na vpogled in le-te pripadajo tožniku od dneva zapadlosti terjatve do plačila. Zato je pritožbeno sodišče sodbo delno spremenilo v izreku o zamudnih obrestih tako, kot je razvidno iz izreka odločbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Zapis v izreku sodbe o "zadnjem" tečaju Banke Slovenije je očitna pisna napaka (v plačilnem nalogu je pravilno navedeno: "srednjem" tečaju), ki jo bo prvostopno sodišče kadarkoli odpravilo (342. člen ZPP). Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga povrnitev stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s svojo vlogo tožeča stranka ni prispevala odločitvi pritožbenega sodišča in da te vloge ni mogoče šteti kot potrebne v smislu 155. člena ZPP. Zato je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.