Jedro

Osnova za obračun plače tožnice je bila v spornem obdobju, določena z ZZDODP, torej z zakonom. Tega ne spremeni dejstvo, da je ZZDODP pri tem ohranil dotedanji način določanja osnove poslanskih in s tem tudi sodniških plač. Tudi če je do uveljavitve ZZDODP obstajala protiustavnost v zakonskem urejanju sodniških plač, je bila ta sanirana z njegovo uveljavitvijo. Revizijske navedbe glede določanja osnove pred uveljavitvijo ZZDODP so zato neupoštevne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da tožnici za obdobje od 1. 7. 2003 do 31. 12. 2007 obračuna razliko v plači v skupnem znesku 48.718,11 EUR, ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplača neto zneske pripadajoče razlike z zamudnimi obrestmi, kolikor te niso zastarale. Presodilo je, da plače sodnikov lahko določa le zakon, kar izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča U-I-60/06 in U-I-159/08. Zakon o sodniški službi je v prvem odstavku 45. člena določil, da je osnova za obračun sodniške plače enaka osnovi za obračun poslanske plače, v drugem odstavku pa, da se osnova glede na proračunske možnosti zniža za odstotek, ki ga določi Državni zbor za plače poslancev. To določbo je mogoče razumeti le tako, da je samo Državni zbor pristojen za odločanje o znižanju plač sodnikov. Državni zbor je sicer pooblastil Komisijo za volitve, imenovanja in administrativne zadeve za odločanje o znižanju plač poslancev, ni pa ji podelil pooblastila za odločanje o plačah sodnikov, za katere veljajo določila Zakona o sodniški službi. Ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da je Zakon o določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 19/97 – ZZDODP) uzakonil obračun plač sodnikov na podlagi osnove, ki je bila do njegove uveljavitve določena s sklepom KVIAZ.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklicevalo se je na odločitev Vrhovnega sodišča v istovrstnem sporu (sodba VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010) in odločbo Ustavnega sodišča, ki je odločalo o ustavni pritožbi zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča (odločba Ustavnega sodišča Up 919/10 z dne 18. 11. 2012). Ustavno sodišče je sprejelo jasno stališče, da je bila po uveljavitvi ZZDODP s tem zakonom natančno določena osnova za obračun sodniške plače, ki je odtlej tudi očitno ni bilo več mogoče zniževati na podlagi drugega odstavka 45. člena Zakona o sodniški službi. V spornem obdobju osnova za obračun sodniških plač ni bila določena ne s 45. členom ZSS in ne na podlagi sklepa KVIAZ, temveč je bila določena v ZZDODP. V določbah ZZDODP ni nobene podlage, da bi tožena stranka morala plačo tožnice v spornem obdobju obračunavati od 100 % osnove iz 1. člena, saj je v skladu z 2. členom pri tem morala upoštevati odstotke, ki so bili določeni za izplačila v februarju 1997, torej 80 % osnove.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da določba tretjega odstavka 24. člena Zakona o poslancih ne zagotavlja znižanja osnove za obračun plače sodnika z odločitvijo Državnega zbora, saj je v nasprotju z določbo 45. člena ZSS, po kateri se osnova za obračun plače sodnika lahko zniža za odstotek, ki ga določi Državni zbor, ne pa tudi pristojno delovno telo Državnega zbora. Določil ZZDODP, ki ureja prejemke iz delovnega razmerja, ni dopustno uporabiti za obračunavanje plač sodnikov, ki kot funkcionarji neodvisne veje oblasti niso v delovnem temveč v službenem razmerju. Niti ZSS niti Zakon o poslancih ne določata poslančeve ali sodnikove plače v odstotku od osnove, zato je sodišče nepravilno uporabilo 2. člen ZZDODP. Enako razlago je Višje delovno in socialno sodišče sprejelo v sodbi Pdp 425/2009 z dne 18. 6. 2009, zato pomeni izpodbijana sodba odstop od sodne prakse. V nasprotju z načelom 125. člena Ustave in načelom pravne države iz 2. člena Ustave pa je tudi razlogovanje, da je ZZDODP lahko uzakonil neustavni položaj, ki je nastal zaradi predhodnega urejanja sodniških plač s podzakonskimi akti.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče se strinja z razlogi pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi, saj so v skladu z razlogi sodbe v dejansko in pravno podobni zadevi VIII Ips 477/2009 in razlogi Ustavnega sodišča v odločbi Up 919/10. V zvezi z revizijskimi navedbami le še dodaja.

7. Osnova za obračun plače tožnice je bila v spornem obdobju, določena z ZZDODP, torej z zakonom. Tega ne spremeni dejstvo, da je ZZDODP pri tem ohranil dotedanji način določanja osnove poslanskih in s tem tudi sodniških plač. Tudi če je do uveljavitve ZZDODP obstajala protiustavnost v zakonskem urejanju sodniških plač, je bila ta sanirana z njegovo uveljavitvijo (točka 9 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 919/10). Revizijske navedbe glede določanja osnove pred uveljavitvijo ZZDODP so zato neupoštevne.

8. Čeprav ZZDODP govori o „določitvi osnove za določanje plač iz delovnega razmerja“ to ne pomeni, da ne more veljati za določanje plač sodnikov, ki so v službenem razmerju z Republiko Slovenijo (drugi odstavek 1. člena ZSS). Razlog za sprejem ZZDODP so bile namreč spremembe v načinu zajemanja podatkov o plačah, zaradi česar je bila s tem zakonom določena začasna osnova za vse tiste primere, ko je bilo določanje plač vezano na podatek o povprečni plači v gospodarstvu. Ker se ta podatek ni več zagotavljal, brez upoštevanja ZZDODP tudi osnove za določitev sodniške plače ne bi bilo mogoče določiti.

9. Po določbah 45. člena ZSS je bila osnova za obračun sodniške plače enaka osnovi za obračun plače poslanca, in sicer tako v primeru, ko gre za polno osnovo (prvi odstavek), kot v primeru, ko je bila ta za poslance znižana (drugi odstavek). Ker je bila osnova za določanje poslanskih plač v mesecu februarju 1997 v skladu z ZPos določena v odstotku (80 %) od osnove, se je od uveljavitve ZZDODP dalje upoštevala tako določena osnova za določitev sodniških plač. Neutemeljena je razlaga tožnice, da ZSS in ZPos nista določala poslančeve in sodnikove plače v odstotku od osnove, zaradi česar ni mogoče uporabiti določbe 2. člena ZZDODP. Znižanje osnove za 20 % pomeni, da je plača določena v odstotku (80 %) od osnove.

10. Na revizijske navedbe o kršitvah Ustave je bilo v celoti odgovorjeno že v odločbi Ustavnega sodišča Up 919/10. Ustavno sodišče, ki je pristojno za presojo skladnosti zakonskih določb z Ustavo, je v navedeni odločbi ob obravnavi podobnega primera ni ocenilo, da bi bila potrebna ocena ustavnosti določb 45. člena ZSS, 2. člena ZZDODP in 24. člena ZPos.

11. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).