Jedro

V konkretnem primeru je bila polica življenjskega zavarovanja sklenjena za obdobje 25 let, kar pomeni, da je zavarovanka na podlagi sklenjene pogodbe pridobila upravičenje do izplačila zavarovalne vsote po izteku navedenega obdobja, če se zavarovalni rizik (smrt zavarovanke) v tem času ne bi zgodil. Ker gre v tem primeru tako za pogodbo, ki preneha tudi ob doživetju zavarovanke dogovorjene časovne dobe, zato ne gre za primer, ki ga ureja 954. člen ZOR v smislu enostranskega upravičenja sklenitelja življenjskega zavarovanja za odkup zavarovalne police.

Po svoji pravni naravi pomeni zastava police življenjskega zavarovanja zastavo terjatve, ki iz te police izhaja. Dokler terjatev, ki je ponujena v zavarovanje, še ni zapadla, zastavni upnik kljub izpolnitvi pogoja za uveljavljanje zastavne pravice, kot izhaja iz zastavne pogodbe (neplačilo obveznosti zastavnega dolžnika), svoje zastavne pravice ne more uspešno uveljavljati od dolžnika zastavljene terjatve.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala izplačilo odkupne vrednosti police življenjskega zavarovanja v višini 1.833,51 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 07. 2005 dalje. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 56,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno temu pa, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na upravičenju, ki naj bi jo imela kot zastavna upnica, na uveljavljanje odkupa police življenjskega zavarovanja št. 4261842, ki jo je tožena stranka dne 26. 08. 1998 sklenila z dolžnico M. G.. Svoj zahtevek je utemeljevala na določilu 7. odstavka 12. člena Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje ŽZ-95/1 tožene stranke.

Sodišče prve stopnje se je pri utemeljitvi svoje odločitve oprlo na naslednje nesporno dejansko stanje: zavarovanka M. G. je dne 28. 07. 1998 s toženo stranko sklenila življenjsko zavarovanje za dobo 25 let, in sicer od 01. 09. 1998 do 01. 09. 2023,

01. 03. 2005 je stranska intervenientka sklenila posojilno pogodbo, št. 4/2005 s tožečo stranko,

07. 07. 2005 je tožeča stranka prijavila in zahtevala odkup zavarovanja od tožene stranke,

14. 07. 2005 je tožena stranka zahtevo za odkup zavarovanja zavrnila.

Ugotovljena dejanska podlaga prvostopenjskega sodišča se deloma razlikuje od ugotovitev prvostopenjskega sodišča v sodbi, opr. št. I Pg 365/2006-25, z dne 31. 03. 2008, ki je bila razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 654/2008 z dne 15. 01. 2009. Glede na drugačne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi se tako izkažejo tudi kot deloma neodločilna materialnopravna izhodišča, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu z dne 15. 01. 2009. Pritožbeno sodišče soglaša z utemeljitvijo prvostopenjskega sodišča, da glede na ugotovljeno dejansko okoliščino, da je bila polica življenjskega zavarovanja, iz katerega tožeča stranka uveljavlja odkup zavarovanja, sklenjena za dobo 25 let, to pomeni, da ni izpolnjen dejanski stan iz 1. odstavka 954. člena ZOR, ki ureja pravico uveljavljanja odkupa zavarovalne police za primer, ko je življenjsko zavarovanje sklenjeno za vse zavarovančevo življenje. To določilo namreč ureja primer, ko se zavarovanec ob sklenitvi zavarovanja zaveže, da bo plačeval premije vse življenje za zavarovanje rizika, za katerega je značilno, da bo zanesljivo nastopil, negotovo je zgolj kdaj bo do tega zavarovalnega rizika prišlo. V konkretnem primeru je bila polica življenjskega zavarovanja sklenjena za obdobje 25 let, kar pomeni, da je zavarovanka na podlagi sklenjene pogodbe pridobila upravičenje do izplačila zavarovalne vsote po izteku navedenega obdobja, če se zavarovalni rizik (smrt zavarovanke) v tem času ne bi zgodil. Ker gre v tem primeru tako za pogodbo, ki preneha tudi ob doživetju zavarovanke dogovorjene časovne dobe, zato ne gre za primer, ki ga ureja 954. člen ZOR v smislu enostranskega upravičenja sklenitelja življenjskega zavarovanja za odkup zavarovalne police. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je potrebno kot vseživljenjsko zavarovanje šteti vsako življenjsko zavarovanje tudi, če je časovno omejeno. Zakon daje namreč pravico do odkupa zavarovanja samo v tistih primerih, ko je upravičenje do izplačila zavarovalne vsote vezano zgolj na nastanek škodnega rizika (smrt zavarovanca), ki pa bo nastopil v negotovi prihodnosti, pri čemer pa se zavarovanec zavezuje, da bo celotno obdobje plačeval zavarovalno premijo. V takem primeru je tveganje na strani sklenitelja zavarovanja večje, saj je negotovo v kakšni višini bodo zavarovalnici izplačane premije do nastanka zavarovanega rizika. Ta slabši položaj zavarovanca je zakon uravnotežil s pravico do odkupa zavarovalne police, iz katere lahko uveljavlja izplačilo v višini oblikovane matematične rezerve kot premoženjske vrednosti police pred nastopom zavarovalnega primera.

V okviru pogodbene avtonomije pa pogodbene stranke pravico do odkupa zavarovanja lahko uredijo tudi za druge primere sklenjenih pogodb o življenjskem zavarovanju kot jih ureja zakon. Določbe 12. člena Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje ŽZ-95/1 tožene stranke, v kolikor se nanašajo na sklenjeno življenjsko zavarovanje za primer doživetja, predstavljajo tako dopustno obliko svobodnega urejanja teh razmerij. Ker se v tem delu nanašajo na drug dejanski stan kot je urejen v 1. odstavku 954. člena ZOR, je s tem v tem delu izključeno neskladje med pogodbenimi določili in navedeno zakonsko določbo. Upravičenje tožeče stranke za odkup zavarovanja je zato potrebno presojati zgolj skozi določila 12. člena citiranih Splošnih pogojev tožene stranke. Tožeča stranka ni zatrjevala dejanskega stanu iz 3. odstavka 12. člena Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje, v okviru katerih se lahko zahteva odkup zavarovanja. Materialnopravno zmotno pa je izhodišče pritožnice, da daje določba 7. odstavka citiranega 12. člena Splošnih pogojev tožeči stranki kot zastavnemu upniku samostojno upravičenje za uveljavljanje odkupne pravice. Določbe 7. odstavka 12. člena Splošnih pogojev ni mogoče razlagati izven okvira določb 3. odstavka istega člena. 7. člen namreč daje le upravičenje zastavnemu upniku, da poleg sklenitelja zavarovanja uveljavlja odkup zavarovanja, ne ureja pa pogojev, pod katerimi se pravica do odkupa lahko uveljavlja, saj je to predmet urejanja v 3. odstavku istega člena. Po svoji pravni naravi predstavlja zastava police življenjskega zavarovanja zastavo terjatve, ki iz te police izhaja. Dokler terjatev, ki je ponujena v zavarovanje, še ni zapadla, zastavni upnik kljub izpolnitvi pogoja za uveljavljanje zastavne pravice, kot izhaja iz zastavne pogodbe (neplačilo obveznosti zastavnega dolžnika), svoje zastavne pravice ne more uspešno uveljavljati od dolžnika zastavljene terjatve.

Navedeni materialnopravni razlogi glede na ugotovljeno dejansko podlago prvostopenjskega sodišča kažejo na neutemeljenost pritožbenih očitkov tako glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, saj s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.