Jedro

Iz tožbe izhaja, da se tožnik ne strinja izključno s potekom meje, kot je bil ugotovljen v geodetskem elaboratu. V zvezi s tem so pravilne navedbe toženke, da bi lahko to svoje nestrinjanje učinkovito uveljavljal le na način in v roku, ki ga določa ZEN. Ker tega ni storil, česar v tožbi niti ne izpodbija, so njegova pričakovanja, da bo lahko upravno odločbo v tem pogledu učinkovito izpodbijal v upravnem sporu, tudi po presoji sodišča v očitnem nasprotju s stanjem stvari.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Ljubljana, Geodetske pisarne Kamnik, št. 02110-561/2009-15 z dne 20. 12. 2011, v zvezi z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 3532-159/2012-4-042103 z dne 16. 7. 2012 in kot oprostitev stroškov sodnega postopka.

Iz obrazložitve izhaja, da je organ za BPP na podlagi predloženih listin ugotovil, da se odločba, ki jo tožnik želi izpodbijati v upravnem sporu, nanaša na ureditev meje. Podrobno in obširno opisuje potek postopka ter se sklicuje na določbe Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), ki določa, da če po opravljeni ustni obravnavi meja ostane sporna, Geodetska uprava pozove lastnika oziroma lastnike, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, da v 30 dneh od vročitve poziva začnejo sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem. Če sodni postopek v tem roku ni začet, se šteje, da lastniki soglašajo s potekom predlagane meje, Geodetska uprava pa z odločbo odloči o zahtevi za evidentiranje urejene meje. Tožnik se z mejo ni strinjal, zaradi česar ga je Geodetska uprava pravilno pozvala, naj v 30 dneh začne sodni postopek ureditve meje. Tožnik tega ni storil, zato je nastopila zakonska fikcija, da se s potekom predlagane meje strinja in so izpolnjeni pogoji za evidentiranje urejenih mej v zemljiškem katastru. Tudi sicer je bilo materialno in procesno pravo pravilno uporabljeno, zato vložitev tožbe v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh, kar pomeni, da ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP, ki ga predpisuje 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se izpodbijana odločba sklicuje le na to, da je postopek potekal pravilno, ne upošteva pa vsebine njegovih pritožb in pozivov k pravični rešitvi spora. Če se zakoni, njihovi členi in odstavki navajajo z namenom, da se ne ugodi njegovemu pozivu po razumni in pravični ureditvi spora glede spornega zemljišča, je s temi zakoni in pravnim redom nekaj hudo narobe. Gre za sprejeto zakonsko pravo, ki ni v soglasju z nadrejenimi kozmičnimi zakoni, oziroma tem zakonom in pravičnosti v temelju nasprotujejo.

Navaja, da je leta 1974 geodet njegovima staršema zatrdil, da je obstoječa ograja že zajeta v novo izmero 628 m2. Šlo naj bi za kompenzacijo zemljišč v lasti njegovih staršev, takratnega podjetja ... in Občino Kamnik. Ta kompenzacija v resnici ni bila izvedena, na Geodetski upravi pa je tedaj menda bila ustaljena praksa, da niso izdajali dvojnika. Tako je nastal geodetski dokument, iz katerega izhaja, da se starša strinjata z novo izmero oziroma površino, zmanjšano za 196 m2. Starša sta pristala, da prodata del zemljišča za potrebe ureditev ceste in pločnika. Dokument je prvotno vseboval le leto nastanka, ne pa datuma, ki je bil naknadno dopisan z drugim pisalom. Poleg tega je bilo nad podpis staršev dopisano, da se strinjata, da se razlika 196 m2 odpiše v javno dobro. Ker je plačilo za del zemljišča bistvena sestavina in je nekdo to sestavino ponaredil, se dogodek v bistvu pravno veljavno ni zgodil, čeprav je ta dokument že pokojni sodnik potrdil. Po zdravi pameti je tožnik torej še vedno lastnik 142 m2 neplačanega zemljišča, ki ga občina uporablja za cesto in pločnik. Z zadnjim urejanjem zemljišč se torej skuša dokončno pravno legalizirati nedovoljena prilastitev.

Pritožil se je že na Ministrstvo za okolje in prostor, v pričakovanju, da bo zadeva hitro in pravično rešena. Upa, da tokrat ne bo prišlo do trditev, da je njegovo pisanje nerazumno, nesmiselno in ne bo imelo nikakršnih pozitivnih učinkov. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek.

Tožba ni utemeljena.

Pri presoji upravičenosti prosilca do BPP je po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP kot pogoj treba upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati (…) (prva alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP). Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je (med drugim) pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Povedano drugače: ZBPP omogoča dodelitev BPP le v primerih, kjer ni očitno, da prosilec glede na stanje stvari v okviru veljavne zakonske ureditve nima možnosti za uspeh.

Navedena pravna ureditev organu za BPP ne nalaga podrobnega vsebinskega preizkusa zadeve. Vendar pa mora, če je razlog za zavrnitev prošnje za BPP neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, pojasniti, v čem je zadeva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Glede na zakonsko besedilo mora iz razlogov, ki jih organ navede, izhajati tudi, zakaj je to nesorazmerje oziroma nasprotje očitno, kar pomeni, da mora biti spoznavno na prvi pogled.

Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je doseg navedenega zakonskega besedila brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da opravi tudi vsebinski preizkus zadeve, čeprav v omejenem obsegu (saj prej navedeno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP govori o „očitnem nesorazmerju“).

V obravnavani zadevi toženka svoje stališče, da tožnik v upravnem sporu nima verjetnih izgledov za uspeh, opira na očitno procesno in materialnopravno pravilnost odločbe, ki jo želi tožnik v tem upravnem sporu izpodbijati. Pri tem še posebej poudarja, da ZEN v primeru, če se stranka ne strinja s predlagano ureditvijo meje, predvideva napotitev te stranke na sodni postopek. Tožnik te možnosti ni izkoristil, zato po mnenju toženke svojega nestrinjanja z urejeno mejo ne more več učinkovito uveljavljati v upravnem sporu.

Sodišče ugotavlja, da je toženka jasno in določno navedla, iz katerih razlogov šteje, da je pričakovanje tožnika v očitnem nesorazmerju s stanjem stvari. Sodišče se z njeno presojo strinja in dodaja, da tudi iz tožbe izhaja, da se tožnik ne strinja izključno s potekom meje, kot je bil ugotovljen v geodetskem elaboratu. V zvezi s tem so pravilne tudi navedbe toženke, da bi lahko to svoje nestrinjanje učinkovito uveljavljal le na način in v roku, ki ga določa ZEN. Ker tega ni storil, česar v tožbi niti ne izpodbija, so njegova pričakovanja, da bo lahko upravno odločbo v tem pogledu učinkovito izpodbijal v upravnem sporu, tudi po presoji sodišča v očitnem nasprotju s stanjem stvari.

Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.