Jedro

Ker je premoženje, ki ga zakonca pridobivata, njuno skupno premoženje, prispevki sorodnikov in drugih bližnjih oseb pa povečujejo premoženje kot celoto, po naravi stvari te osebe nudijo pomoč obema zakoncema.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanjska hiša stoječa na parc. št. 752/6 k.o. vse D.P.H., parcela št. 575/3 k.o. V., parcele št. 757, 758/1, 758/4 in 761/1 vse k.o. M., osebni avto Mercedes, dva kamiona in točno opisana oprema v stanovanjski hiši (I. izreka sodbe) ter da znaša delež tožeče oziroma po nasprotni tožbi tožene stranke na tem premoženju 4/10, delež tožene oziroma po nasprotni tožbi tožeče stranke pa 6/10 (II. izreka sodbe). Višji oziroma drugačen zahtevek po tožbi in nasprotni tožbi je zavrnilo (III. izreka), glede stroškov postopka pa odločilo, da nosi vsaka stranka svoje (IV. izreka sodbe).

V pritožbah obe pravdni stranki uveljavljata vse v 338. Zakona o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. Obe se pritožujeta glede odločitve o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju. Tožeča stranka se pritožuje tudi glede odločitve o stroških postopka, tožena pa glede odločitve, da parcele iz k.o. M. sodijo v skupno premoženje.

Tožnica (po nasprotni tožbi toženka; v nadaljevanju tožnica oz. tožeča stranka) prvostopenjskemu sodišču očita, da je zmotno ugotovilo, da ni ugovarjala toženčevi (po nasprotni tožbi tožnik; v nadaljevanju toženec oziroma tožena stranka) trditvi, da je prejel denar od prodaje hiše v P. Ugovarjala je s trditvami v vlogi 19.5.2005, da toženec ni bil lastnik hiše v P. in da naj predloži dokazila o lastništvu. Čeprav dokazila o lastništvu ni predložil, pa je sodišče verjelo priči - toženčevemu bratu, da mu je iz naslova prodaje hiše dal denar. Meni, da toženec ni dokazal, da je dobil denar za hišo v P. in je prvostopenjsko sodišče v tem delu, razen kršitve določb postopka, tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni presojalo dejstva, ali je bil toženec lastnik hiše v P. Tudi ni presojalo toženčeve verodostojnosti v zvezi s tem, ko je zatrjeval, da je bil prijavljen za bivanje v P., uradne poizvedbe pa tega niso potrdile. Tudi dejstva, da je bila tožnica zaposlena pri tožencu, ki pa ji ni izplačeval plače, ni presojalo. Ves svoj zaslužek je vlagala v hišo in gospodinjstvo, saj se je v ta namen odpovedala plači. Tudi izpovedbe tožnice zakaj se je zaposlila pri tožencu, da je skrbela za hrano za delavce, enako njena mati, pa tudi pričanja I. M., sodišče ni upoštevalo. Izposojala si je denar pri svojih starših, torej toženec ni kril vseh družinskih stroškov. Tudi izjav toženca v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 101/2004 sodišče ni upoštevalo. Če bi vpogledalo v spis, bi ugotovilo, da se toženec ni nič ukvarjal z otrokoma in gospodinjstvom ter da je vse delo v zvezi z računalnikom za njegovo obratovalnico opravljala ona. Tudi ni presojalo dohodninskih odločb o davku iz dejavnosti za toženca, iz katerih izhaja, da je posloval z izgubo ali minimalnim dobičkom. Če bi sodišče presojalo vse navedeno, bi ugotovilo, da toženčev delež na skupnem premoženju ni večji od njenega. Odločitev o stroških postopka pa graja z utemeljitvijo, da v primerjavi s tožencem ni uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, glede katerega tudi niso nastali posebni stroški, zato bi moralo tožencu naložiti plačilo vseh njenih stroškov postopka. Sodišče tudi ni odločalo o separatnih stroških, ki jih je priglasila za obravnavo 9.11.2007. V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka glede vtoževanega posebnega premoženja (parcele vpisane v vl. št. 497 k.o. M.) tožena stranka poudarja, da tožnica, na kateri je dokazno breme, ni dokazala obstoja izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama že od leta 1998, medtem ko je toženec dokazal, da je nepremičnine dobil kot plačilo še pred sklenitvijo zakonske zveze. Z zaključkom, da iz pričanja I. in J. S. ne izhaja njun izključni namen nuditi pomoč samo tožencu, je prvostopenjsko sodišče storilo kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz njunih izpovedb in izpovedb B. S. in S. A. izhaja, da so pomagali izključno tožencu. Sodišče je v sodbi popolnoma prezrlo izpovedi prič A. S., J. S., A. Z. in Z. A., da so pri gradnji hiše pomagale tožencu. V tem delu sodba nima razlogov. Sodišče bi moralo oceniti velikost pomoči sorodnikov toženca in mu na ta račun prisoditi višji delež. Del posebnega premoženja, ki ga je vložil v izgradnjo hiše, in sicer vrednost hiše v P. (17.000,00 DEM v gotovini in 13.000,00 DEM z avtomobilom), je zelo velik. Sodba ni zadosti argumentirana v odločitvi o dosoji deležev na skupnem premoženju. Glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča o njegovem večjem finančnem prispevku in aktivnem sodelovanju pri gradnji hiše in vložitvi dela posebnega premoženja v gradnjo, bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava dosoditi, da je njegov delež na skupnem premoženju 7/10; ob upoštevanju, da so pomoč pri gradnji nudili njegovi sorodniki, pa 8/10. Moralo bi dopustiti dokaz z izvedencem gradbene stroke. Stališče sodišča, da je škoda, ki jo je povzročila tožnica, ko je uničila avtomobil, pravno nerelevantna, je zmotno. S tem je zmanjšala skupno premoženje, kar je potrebno upoštevati. Samo za skrb za gospodinjstvo in za otroke, ob tem, da je vse plačeval on, je delež 2/10 na tako obilnem skupnem premoženju primeren. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku po nasprotni tožbi, podrejeno pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP in v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov višje sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče, glede na trditveno in dokazno podlago pravdnih strank, pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantno dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, to je 51. in 59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), glede odločitve o nepremičnini, vpisani v k.o. M., pa tudi 12. člen ZZZDR. Pravilno je ugotavljalo celovit odnos pravdnih strank do skupnega življenja, družine, gospodinjstva, dela na sploh in neposrednega dela pri pridobivanju novega premoženja (gradnja hiše), kot to zahteva 2. odstavek 59. člena ZZZDR. Upoštevajoč trditveno podlago, vključno s tem, katerih s strani ene stranke zatrjevanih dejstev druga stranka ni prerekala, zaradi česar takih dejstev ni potrebno posebej dokazovati (214. člen ZPP), je prvostopenjsko sodišče na podlagi jasne, življenjsko logične in 8. členu ZPP skladne - celostne dokazne ocene ugotovilo naslednja, za razsojo v tej zadevi odločilna in glede na pritožbena zatrjevanja relevantna dejstva: življenjska skupnost med pravdnima strankama je spomladi oziroma v začetku poletja leta 1991 že obstajala; sorodniki pravdnih strank so nudili pomoč v korist obeh zakoncev; večino denarja, ki je bil vložen v pridobivanje skupnega premoženja, je zaslužil toženec; toženec je tudi kril vse stroške družine in gradnje stanovanjske hiše; pri gradnji hiše je tudi sam aktivno sodeloval ter vanjo vložil tudi del svojega posebnega premoženja; za gospodinjstvo in otroke je skrbela tožnica; tožnica je z delom prispevala k pridobivanju skupnega premoženja tudi tako, da je občasno opravljala posamezna administrativna dela v podjetju toženca. Ob upoštevanju zakonskih meril in navedenih dejstev je materialnopravno pravilno zaključilo, da je delež toženca na skupnem premoženju pravdnih strank višji, in sicer 6/10, delež tožnice pa 4/10. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ne izpodbijana sodba ne postopek na prvi stopnji nista obremenjena z nobeno od v pritožbah uveljavljanih ali uradoma upoštevnih (2. odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb postopka. Odločitev prvostopenjskega sodišča je torej pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, razlogi zanjo pa so glede na jedrnatost zadostni, da jo je moč preizkusiti in se pritožbeno sodišče nanje sklicuje. Glede na pritožbena navajanja pa še pojasnjuje in dodaja: O pritožbi tožeče stranke: Glede na trditveno podlago tožene stranke o dejstvih in okoliščinah prejema denarja od prodaje hiše v P., formalno lastništvo nepremičnin v P. ni odločilno dejstvo. Toženčeve trditve v zvezi s tem so podkrepljene z njegovo izpovedbo in izpovedbo priče - toženčevega brata, ki mu zgolj zaradi sorodstva ne gre odrekati verodostojnosti. Tekom postopka tožeča stranka verodostojnosti njegovega pričanja ni obrazloženo prerekala. Oporekanje, da naj toženec dokaže, da je bil lastnik hiše, ter izpovedba tožnice v smislu, da nič ne ve o tem, da bi toženec za hišo prejel kakšen denar, pa ob logični in skladni izpovedbi toženca in njegovega brata ne zadostujeta za uspeh s trditvijo, da toženec ni prejel nobenega denarja za hišo v P.. Da toženec ni bil uradno prijavljen za bivanje v P., ob s strani obeh pravdnih strank zatrjevanem dejstvu, da sta tam določen čas skupaj živela, ne vpliva na verodostojnost toženca. Zato ni bilo razloga, da bi prvostopenjsko sodišče posebej presojalo njegovo verodostojnost v tej smeri. Enako kot formalno lastništvo tudi formalna prijava za bivanje ob podani trditveni podlagi ni relevantna. Dogovori o izplačilih med brati so ne le možni, pač pa tudi dokaj običajni.

Očitki pritožbe o neupoštevanju dejstev v zvezi z delom tožnice za družino, otroka in toženca kot podjetnika, so protispisni. Vse navedeno je namreč sodišče pri določitvi velikosti deležev pravdnih strank na skupnem premoženju upoštevalo, kar povsem jasno izhaja iz obrazložitve v 1. odstavku na zadnji strani izpodbijane sodbe. Skrb tožnice za hrano delavcem je upoštevana v okviru njenega dela za družino in premoženje. Da bi si izposojala denar, ki ga je vlagala v gospodinjstvo in zidavo hiše, pa tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala. Enako velja za v pritožbi zatrjevano delo z računalnikom za toženca. Gre za neupoštevne pritožbene novote, saj tožnica ni izkazala, da teh dejstev ni mogla zatrjevati brez svoje krivde že prej (337. člen ZPP). Sodišče je vpogledalo v priloženi kazenski spis in pri razsoji upoštevalo tožničin pretežni prispevek pri gospodinjstvu in skrbi za otroke. Presojo zatrjevanj, da je imel toženec glede na dohodninske napovedi oziroma odločbe minimalne dohodke, je sodišče opravilo v 1. odstavku na zadnji strani izpodbijane sodbe. Iz nje je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da so bili toženčevi dohodki dejansko višji od uradno prikazanih, ker je prejemal denar tudi brez izdaje računov.

Ob vtoževanem 1/2 deležu na skupnem premoženju in dosojenem 4/10 deležu ni moč govoriti o sorazmerno majhnem neuspehu s tožbenim zahtevkom. Zato pri odločanju o stroških postopka ne pride v poštev uporaba 3. odstavka 154. člena ZPP, pač pa je materialnopravno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je stroškovno odločitev oprlo na 2. odstavek 154. člena ZPP. Tožeča stranka je z zahtevkom po tožbi uspela 80 %, toženec pa z zahtevkom po nasprotni tožbi cca 75 %, kar predstavlja približno enak uspeh v pravdi. V takem primeru pa skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Ker je sodišče zaradi odsotnosti tožene stranke 9.11.2007 preložilo narok za glavno obravnavo, je tožeča stranka priglasila t.i. separatne stroške, in sicer potne stroške priče I. M.. O stroških priče pa do konca glavne obravnave ni bil izdan noben sklep, stroški priči torej tekom pravde niso bili priznani, zato ti stroški ne sodijo med pravdne stroške. Tudi nobenega dokaza ni, da jih je tožnica plačala.

O pritožbi tožene stranke: Ni spora o tem, da sta pravdni stranki zakonsko zvezo sklenili 23.11.1991. Tožnica je trdila, da sta s tožencem živela in ustvarjala skupaj že od leta 1998. Ker je tudi toženec zatrjeval in izpovedoval, da sta s tožnico živela skupaj približno pol leta pred sklenitvijo zakonske zveze, za odločitev glede tega, ali spada tudi nepremičnina, vpisana v k.o. M., v skupno premoženje pravdnih strank ali je to posebno premoženje toženca, pa je relevantno ravno obdobje približno pol leta pred sklenitvijo njune zakonske zveze (pomlad oziroma začetek poletja 1991), je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila nepremičnina pridobljena v času trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, pravilen. Glede na določbo 12. člena ZZZDR ima izvenzakonska skupnost enake pravne posledice po ZZZDR kot sklenitev zakonske zveze, razen če obstoji zakonski zadržek za sklenitev zakonske zveze. Torej je odločitev, da tudi to premoženje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, materialnopravno pravilna.

Pomoč sorodnikov in prijateljev pri gradnji in celo pomoč v obliki daril, se načeloma šteje v korist obeh zakoncev (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS, II Ips 63/94, II Ips 59/2008, II Ips 1143/2008 in druge). Ker je premoženje, ki ga zakonca pridobivata, njuno skupno premoženje, prispevki sorodnikov in drugih bližnjih oseb pa povečujejo premoženje kot celoto, po naravi stvari te osebe nudijo pomoč obema zakoncema. Tudi v obravnavanem primeru je bilo tako. Ob gradnji hiše se je vedelo, da se gradi z namenom skupnega prebivanja pravdnih strank in njunih otrok v njej. Zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da morebitno drugačno naziranje prič v času izpovedovanja, za ugotavljanje, komu je bilo darilo dano, ni relevantno. Tudi, če so priče prišle pomagat zato, ker so poznale toženca ali jih je on prosil, so dejansko pomagale obema zakoncema oziroma celi družini. Sodišče ni dolžno oceniti izpovedbe vsake priče posebej, mora pa napraviti ob upoštevanju izpovedb zaključke o pravno relevantnih dejstvih. To je prvo sodišče storilo, in sicer v osrednjem odstavku na predzadnji strani izpodbijane sodbe. Očitki prvostopenjskemu sodišču, da je zagrešilo kršitvi po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zato niso utemeljeni.

Da je toženec v skupno premoženje vložil tudi del posebnega premoženja (kupnino za hišo v P.), je sodišče upoštevalo, ko je tožencu dosodilo višji delež na skupnem premoženju od zakonske domneve o polovičnih deležih bivših zakoncev na skupnem premoženju. Da je bilo to upoštevano, je zapisano v izpodbijani sodbi na dveh mestih: na koncu osrednjega odstavka na predzadnji strani sodbe in v 2. odstavku na zadnji strani sodbe.

Kot je bilo že pojasnjeno, je prvostopenjsko sodišče pri določanju deležev pravdnih strank na skupnem premoženju pravilno uporabilo materialno pravo - določbe 59. člena ZZZDR. Drugačno razmerje od zakonske domneve o polovičnih deležih na skupnem premoženju je mogoče ugotoviti le, če obstajajo za to tehtni razlogi. Pri tem ne štejejo samo finančni prispevki in neposredni prispevek pri delu, ko se ustvarja novo skupno premoženje, ampak celoten odnos do družine in vseh del in opravil v zvezi z družino in gospodinjstvom oziroma "vsaka oblika dela in sodelovanja pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja" (2. odstavek 59. člena ZZZDR). Vsega tega ni mogoče številčno izraziti, zato pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ne gre za računske operacije, temveč celovito presojo vsakršnih prispevkov partnerjev. O vsem tem pa ima izpodbijana sodba jasne zaključke, zato je zadovoljivo argumentirana.

Že v prejšnjem odstavku navedeno je razlog za zavrnitev pritožbenih navedb glede dokaza z izvedencem gradbene stroke. Razen tega morajo stranke skladno z 286.b členom ZPP kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Da ne bo angažiran izvedenec, pa je bilo jasno, ko je sodišče na zadnjem naroku za glavno obravnavo sprejelo sklep, da se vsi še neizvedeni dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni. Tožena stranka bi morala takrat obrazloženo zahtevati, da se izvede še dokaz z izvedencem. Ker tega ni storila, glede na določbe 286.b člena ZPP s tem pritožbenim razlogom ne more uspeti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo (zadnji odstavek na predzadnji strani izpodbijane sodbe), da sta pravdni stranki uničili vsak eno osebno vozilo. Torej sta oba zmanjšala skupno premoženje za vrednost uničenih vozil. Sicer pa je skupno premoženje praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, zato ni mogoče upoštevati pri določitvi deležev le posameznih stvari iz skupnega premoženja. Karambolirana avtomobila sta bila del skupnega premoženja, torej sta bila tudi na njiju deleža pravdnih strank taka, kot na ostalem skupnem premoženju. Glede na navedeno je odločitev prvostopenjskega sodišča, da pri določitvi deležev ni posebej upoštevalo uničenih (karamboliranih) vozil, materialnopravno pravilna.

V pritožbah uveljavljani razlogi torej niso utemeljeni, pa tudi uradoma upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče ni zasledilo, zato je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.