Jedro

Izhodišča tožeče stranke glede (ne)omejitve pravic, torej tudi glede višine povrnitve plačane rente, so napačne, saj je sodišče tisto, ki mora poznati pravo (iura novit curia) in je sodišče prve stopnje podalo pravilno razlago Uredbe Sveta ES 1403/71, ki je bila spremenjena in dopolnjena z Uredbo Sveta ES 2001/83 v povezavi s sodbo Sodišča ES C397/96 z dne 21. 9. 1999. Tožena stranka je dolžna povrniti plačilo vdovske rente v pravnomočno prisojenem delu soodgovornosti 80 %, ki jo oškodovanki zaradi smrti njenega zavarovanca plačuje tožeča stranka kot nosilka socialnega zavarovanja in se s tem v zvezi uporablja pravo države, kjer je sedež izplačevalca socialnega zavarovanja, vendar je pri višini plačila omejena s pravom države, kjer je nastala škoda, in sicer ne more presegati zahtevka, ki jo imajo oškodovanec in upravičenci po njem po pravu te države do povzročitelja škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta toženka in toženec nerazdelno dolžna plačati 6.054,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka) ter da je tožeča stranka dolžna prvi toženki povrniti pravdne stroške v višini 20,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Dne 18. 5. 2018 je pritožnica na sodišče druge stopnje poslala vlogo naslovljeno dokazni predlog, ki vsebuje Pismo Slovenije Komisiji EU z dne 7. 9. 2016, ki ga pritožbeno sodišče upoštevaje določbe 337. člena ZPP ne more upoštevati, saj pritožnica ni navedla, zakaj ga ni predložila do konca glavne obravnavne (niti ga v pritožbi z dne 8. 3. 2017 ni omenila).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje, je tožeča stranka zahtevala plačilo zoper oba toženca za škodni dogodek, ki se je zgodil 15. 11. 1993 v Ljubljani. Takrat je drugi toženec povzročil prometno nesrečo, katera je imela za posledico smrt dveh oseb. Med njima je bil njegov sopotnik F. B., ki je bil v delovnem razmerju v Republiki Avstriji in kot tak zavarovan pri tožeči stranki. Prva toženka je bila odgovornostna zavarovalnica vozila, ki je bilo soudeleženo v prometni nesreči. Sodišče prve stopnje je o podobnem dejanskem stanju, vendar za drugo obdobje, že odločalo v postopku VII Pg 575/2009, ko je ugotovilo, da sta toženca dolžna povrniti škodo (plačilo vdovske rente po pokojnem F. B.) tožeči stranki, ki ji je nastala zaradi smrti njenega zavarovanca. V tem postopku tožeča stranka zahteva povrnitev nadaljnje škode, ki jo predstavlja izplačilo vdovske rente, ki jih je izplačala J. B. J. v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2014 v skupnem znesku 6.054,52 EUR. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča VII Pg 757/2009 z dne 1. 9. 2010 je bila ugotovljena 80% nerazdelna odgovornost prve toženke in drugega toženca, kar je nesporno. Med strankama je sporno nadaljnje plačilo vdovske rente.

6. Sodišče prve stopnje se je najprej ukvarjalo z vprašanjem, katero pravo se uporablja za razmerje med avstrijskim nosilcem socialnega zavarovanja (tožnice) in slovensko jamstveno zavarovalnico (to je prva toženka) in tudi drugim tožencem (povzročiteljem škode). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kar sprva (1. pripravljalna vloga z dne 31. 5. 2016) kot pravno podlago zahtevka uveljavljala tudi pritožnica, da je treba uporabiti Uredbo (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in sveta z dne 29. 4. 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju Uredba 883/2004),1 ki v prvem odstavku 85. člena določa, da morajo države članice priznati zakonsko cesijo pravic iz oškodovanca na nosilca, če tak prehod zahtevkov do tretje osebe predpisuje zakonodaja, ki velja za nosilca, v konkretnem primeru torej avstrijsko pravo.

7. Nima prav pritožnica, ko v pritožbi spremeni svoje pravno stališče in navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti prava EU, ker Republika Slovenija v času škodnega dogodka, še ni bila članica Evropske unije. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevaje 8. člen Ustave R Slovenije in 288. člen (prej 249. člen) Pogodbe o Evropski uniji, po kateri se uredbe uporabljajo neposredno, uporabilo Uredbo (ES) št. 883/2004 in odločbo Sodišča evropskih skupnosti C 397/96.2 Republika Slovenija je z vstopom v Evropsko unijo prevzela njen pravni red. Drži, da je škodni dogodek nastal pred tem, vendar je tožeča stranka izplačevala rentno pokojnino tudi v času po vstopu v Evropsko unijo, zato se za to obdobje (1. 1. 2012 do 31. 12. 2014) uporabljajo pravila skupnosti. Glede pritožbene navedbe, da bi oškodovanka, vdova po pok. B., lahko zahtevala enkratno plačilo od povzročitelja škode v enem znesku, torej v času pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo, in da je zato treba uporabiti tedaj veljavno ureditev, ni relevantna za odločitev, saj gre v tem primeru za subrogacijski zahtevek nosilca socialnega zavarovanja v republiki Avstriji.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo avstrijski zvezni zakon o splošnem socialnem zavarovanju z dne 9. 11. 1955 (Allgemeines Sozialversicherunggesetz, ASVG), ki v prvem odstavku paragrafa 332 določa, da preide zahtevek za nadomestilo škode nastale v zavarovalnem primeru na nosilce zavarovanja do višine obsega storitev, ki jih mora nuditi nosilec zavarovanja oškodovancem. Tako avstrijski zakon določa zakonsko cesijo zahtevkov oškodovanca na nosilca socialnega zavarovanja, ki je oškodovancu izplačal škodo. Po paragrafu 258 ASVG ima vdova po smrti zavarovanega soproga pravico do vdovske pokojnine. Na podlagi citirane določbe ASVG je imela v relevantnem obdobju od 2012 do 2014 J. B. J. - vdova po oškodovancu F. B., pravico do vdovske rente, kar je tožeča stranka izkazala s pokojninsko odločbo, ki jo je izdala 16. 11. 1995 (priloga spisa A5), kar vse med pravdnima strankama ni sporno.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je temelj zahtevka podan. Med strankama je bila sporna tudi višina zahtevka. Iz avstrijskega prava namreč izhaja, da je zahtevek po višini neomejen (258. člen ASVG v povezavi s 332. členom ASVG prehod nadomestila škode do višine obsega storitev, ki jih mora nuditi nosilec zavarovanja oškodovancem). Slovensko pravo pozna omejitev (v času škodnega dogodka veljavni 94. člen Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, sedaj pa 18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se za ta primer omejitve po teh predpisih ne morejo uporabljati upoštevaje 85. člen Uredbe 883/2004. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi sodbo Sodišča evropskih skupnosti C 397/96 z dne 21. 9. 1999. V citiranem primeru je Sodišče evropskih skupnosti (SES) odgovorilo na zastavljeno predhodno vprašanje nemškega deželnega sodišča v Trierju in poudarilo (23. točka obrazložitve), da je treba subrogacijski zahtevek nosilca socialnega zavarovanja prvenstveno presojati po pravu tega nosilca (v konkretnem primeru torej po avstrijskem pravu) tako glede temelja kot višine zahtevka, razen če bi izvajanje pravic po tem pravu presegalo pravice oškodovanca oziroma njegovih svojcev do povzročitelja škode po pravu države škodnega dogodka.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se kot temelj zahtevka uporablja avstrijsko pravo, vendar se višina zahtevka omeji s pravom tistega, ki je dolžan to škodo povrniti, v konkretnem primeru je to takrat veljavni 194. člen Zakona o obligacijskih razmerij (ZOR), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta določa, da ima oseba, ki jo je umrli preživljal, ali redno podpiral in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, na podlagi prvega odstavka 194. člena ZOR pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore. Ta škoda se ji vrača s plačevanjem denarne rente, njen znesek pa se po drugem odstavku 194. člena ZOR odmeri glede na vse okoliščine primera, ne more pa biti večja od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi ostal živ.

11. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno tožečo stranko z dopisom z dne 15. 11. 2016 pravilno pozvalo (pred tem jo je pozvala že prva toženka v svoji pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2016), da naj navede dejstva, ki bodo utemeljila višino škode, ki je nastajala vdovi pokojnega F. B. Tožeča stranka je na poziv sodišča s pripravljalno vlogo z dne 1. 12. 2016 odgovorila, da tega ne bo storila, ker so upravičenci svoje pravice uveljavljali po avstrijskem pravu in da se le to mora uporabljati tako glede višine kot temelja. Vztrajala je, da sodišče prve stopnje narobe razume citirano sodbo SES.

12. Ker se tožeča stranka na poziv sodišča prve stopnje in tudi prve toženke ni odzvala, je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker ni bil sklepčen glede višine.

13. V pritožbi pritožnica navaja, da je pravno naziranje sodišča prve stopnje napačno in da bi moralo uporabiti avstrijsko pravo tako glede višine kot glede temelja zahtevka. Pritožbeno sodišče s tem ne soglaša, saj bi bil v primeru takšne razlage drugi odstavek 27. točke obrazložitve citirane sodbe SES odveč. Iz prvega odstavka 27. točke obrazložitve namreč izhaja, da so države članice dolžne priznati temelje zahtevkov zavarovalnic iz socialnega zavarovanja, v drugem odstavku pa je dana omejitev in sicer da te pravice ne smejo presegati pravic, ki jih omogoča pravo države članice, kjer je nastala škoda ali so oškodovanci oziroma tisti, ki so upravičeni do odškodnine po njih, proti osebi, ki je povzročila škodo (povzročitelj škode). Vse to izhaja tudi iz 2. točke izreka citirane sodbe.

14. Prevod sodbe iz nemščine, ki ga je predložila tožnica, je napačen. Da prevod „ni najbolj posrečen“ je ugotovila tudi pritožnica sama (l .št. spisa 59), saj je iz njega izpuščen del o povzročitelju škode. Dobesedno se prevod tolmača iz nemškega v slovenski jezik (priloga spisa A8) glasi: „Točka A1 odstavek 93. člena Uredba Sveta ES 1403/71, ki je bila spremenjena in dopolnjena z Uredbo Sveta ES 2001/83 se mora razlagati tako, da se prehod zahtevkov oškodovanca ali njegovih svojcev do povzročitelja škode, ki je nastala na območju ene od držav članic in ki je imela za posledico odobritev izplačila socialne varnosti, ki jih izplačuje nosilec socialnega zavarovanja v smislu te Uredbe, za katerega velja pravo druge države članice, na tega nosilca in obseg zahtevkov, ki preidejo nanj, določita po pravu države članice, ki ji navedeni nosilec pripada, če se iz prehoda zahtevkov, ki je predviden po tem pravu, ne morejo uveljavljati širši zahtevki, kot jih ima oškodovanec in njegovi svojci po pravu države članice, na ozemlju katere je škoda nastopila.“

15. Razvidno je, da je prevod 2. točke izreka sodbe C 397/96 Sodišča ES (odgovor na postavljeno predhodno vprašanje) napačen, saj je izpuščena beseda „proti povzročitelju škode“. Iz obrazložitve citirane sodbe SES in sicer drugega odstavka 27. točke nemškega prevoda namreč izhaja enako kot iz drugega odstavka 27. točke sodbe v angleščini, da je dana omejitev pravic, ki se nanaša na povzročitelja škode po pravu države članice, kjer je škoda nastala oziroma kjer je oškodovanec.

16. Glede na vse navedeno so izhodišča tožeče stranke glede (ne)omejitve pravic, torej tudi glede višine povrnitve plačane rente, napačne, saj je sodišče tisto, ki mora poznati pravo (iura novit curia) in je sodišče prve stopnje podalo pravilno razlago Uredbe Sveta ES 1403/71, ki je bila spremenjena in dopolnjena z Uredbo Sveta ES 2001/83 v povezavi s sodbo Sodišča ES C 397/96 z dne 21. 9. 1999. Tožena stranka je dolžna povrniti plačilo vdovske rente v pravnomočno prisojenem delu soodgovornosti 80%, ki jo oškodovanki zaradi smrti njenega zavarovanca plačuje tožeča stranka kot nosilka socialnega zavarovanja in se s tem v zvezi uporablja pravo države, kjer je sedež izplačevalca socialnega zavarovanja, vendar je pri višini plačila omejena s pravom države, kjer je nastala škoda, in sicer ne more presegati zahtevka, ki jo imajo oškodovanec in upravičenci po njem po pravu te države do povzročitelja škode.

17. Pritožbeni očitki, da se ob takšnem razumevanju vedno uporabi najmanjši skupni imenovalec obeh pravnih sistemov, kar je v nasprotju z Uredbo, da se subrogacijski zahtevki priznavajo, ne drži, saj temelji na splošnih načelih solidarnosti, ki jih socialni prispevki in prejemki v vsaki državi članici predstavljajo ter s splošnimi načeli odškodninskega prava, da se pri oškodovancu s plačilom odškodnine vzpostavi stanje, kot je bilo, preden je škoda nastala.

18. Glede pritožbenih trditev, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo preveliko trditveno breme s tem, ko ji je naložilo, da bi morala sama navajati dejstva glede višine, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je na prvi pogled sicer res tožeča stranka navedla višino zahtevka (to je 80% plačane vdovske pokojnine), ki ji je tožena stranka ugovarjala in bi bilo upoštevaje pravila prehajanje trditvenega in dokaznega bremena na njej, da navaja dejstva v zvezi z omejitvijo te škode. Vendar pa je za navajanje dejstev pomembnih za tožbeni zahtevek ali ugovor zoper njega pomembno še, v sferi katere stranke so pravotvorna dejstva. Tožeča stranka je tista, ki je utemeljevala svoj zahtevek, in je bila torej upoštevaje opozorilo tako sodišča kot prve toženke na relevantno pravno podlago dolžna podati pravotvorna dejstva. Dolžna je bila upoštevati opozorila sodišča o pomanjkljivi trditveni podlagi glede višine, saj ji je sodišče prve stopnje 15. 11. 2016 z dopisom pojasnilo, kakšno je njegovo pravno naziranje glede omejitve višine in je v ta namen ponovno začelo glavno obravnavo. Tožeča stranka je na poziv sodišča odgovorila z dopisom z dne 1. 12. 2016 in v njem izrecno navedla, da vztraja pri lastnem pravnem naziranju ter da je dolžnost tožene stranke, da poda dodatne trditve.

19. Primarno so zatrjevana dejstva v sferi tožeče stranke in ne tožene (212. člen ZPP). Tožeča stranka navede dejstva, ki so pomembna za ugotovitev pravne posledice, tožena pa jim mora konkretizirano ugovarjati. V tem primeru bi morala tožeča stranka upoštevaje določbo 194. člena ZOR podati trditve pomembne za odmero denarne rente. To so dejstva, ki so bistvena za ugotovitev višine tožbenega zahtevka. Ko jih tožeča stranka poda, pa preide trditveno in dokazno breme na toženo stranko, da jim konkretizirano ugovarja in z dokazi izpodbija. S tem, ko je pritožnica vztrajala pri podanih dejstvih, ki so temeljila na napačni predpostavki, to je, da zahtevek in višina zahtevka (njegova omejitev) temelji zgolj na avstrijskem pravu, torej njeno celotno izplačilo 80% vdovske pokojnine, ni pa upoštevala omejitve slovenske zakonodaje o tem, kakšna škoda je vdovi po pokojnem B. zaradi njegove smrti nastajala, je pristala na to, da je ostal njen zahtevek upoštevaje pravilno pravo nesklepčen. Če bi tožeča stranka navajala dejstva, ki so bila potrebna za ugotovitev višine škode upoštevaje 194. člen ZOR, kot jo je opozorilo sodišče prve stopnje, bi tožena stranka lahko tem dejstvom ugovarjala, tako pa ni mogla, zato je napačno izhodišče pritožnice, da je to primarna naloga tožene stranke.

20. Glede očitka, da si razlogi sodbe sodišča prve stopnje nasprotujejo, saj je sodišče prve stopnje v točki 10. obrazložitve navedlo, da je tožnica višino terjatve izkazala, v 15. in 16. točki obrazložitve pa je višina zaradi omejitev po slovenskem pravu sporna, sodišče druge stopnje odgovarja, da pritožnica ni pravilno povzela obrazložitve sodišča prve stopnje, ki je v 10. točki navedlo le: ... da je tožnica nosilka socialnega zavarovanja in kot takšna oseba javnega prava, zato ne dvomi v resničnost dejstva, de je upravičenki B. J. izplačala zahtevani znesek. To pa seveda ne pomeni, kot trdi pritožnica, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je tožnica v tem postopku zahtevano višino izkazala, pač pa le, da je zahtevani znesek B. J. izplačala. To pa ne pomeni tudi, da je njen zahtevek upoštevaje relevantno pravno podlago (v celoti) utemeljen.

21. Glede očitka da sodišče prve stopnje ni navedlo sodne prakse, ki je utemeljila njegovo drugačno določitev kot v postopku VII Pg 575/2009 z identičnim dejanskim stanjem, le obdobje je drugačno, pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje glede temelja odločilo enako kot v postopku VII Pg 575/2009 (sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 1. 9. 2010), je pa glede omejitve (višine) uporabilo sodno prakso Sodišča ES C 397/96. Res mora biti sodna praksa ustaljena, da zagotavlja pravno varnost, kar pa ne pomeni, da ne sledi razvoju prava, katerega narekuje družbeno okolje, v katerem sodišče deluje.

22. Glede na vse navedeno je pritožba neutemeljena. Ker sodišče druge stopnje ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

23. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka. Ker s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP).

1 Pred tem je sporno vprašanje urejala Uredba Sveta ES 1403/71. 2 Ta se sicer nanaša na uporabo določbe prvega odstavka 93. člena Uredbe 1408/71, ki pa je v vsebini enaka določbi prvega odstavka 85. člena Uredbe 883/2004 in je uporabljiva za konkretni primer.