Vloge tožnice kot fizične osebe, na zahtevo katere je v obravnavani zadevi začet postopek, ni mogoče zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
Tožnica z vložitvijo zahteve ni uveljavljala pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist, saj je vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za delovanje podružnice lekarne. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da vlagatelj zahteve zatrjuje (kot izhaja iz vloge tožnice), da gre za njeno (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če toženka ugotovi, da ji ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora na podlagi relevantnih pravnih norm glede na ugotovljeno dejansko stanje stranke o njeni pravici meritorno odločiti z odločbo, torej zahtevi ugoditi ali pa jo zavrniti (prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje, ali tožnica ima koncesijo ali ne, je tako vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.
I.Tožbi se ugodi, Sklep Občine A. št. 123-10/2019 z dne 29.12.2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Izpodbijani sklep
1.Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrgel vlogo tožnice za izdajo dovoljenja za odprtje podružnice Lekarne B. v občini A. in ugotovil, da posebni stroški postopka niso zaznamovani.
2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnica vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za delovanje podružnice Lekarne B. v občini A. . Prvostopenjski organ citira 39. in 5. člen Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD-1) in navaja, da je zakonodajalec predvidel izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne le za koncesionarje in za območja, za katera ima koncesionar dodeljeno koncesijo. Tožnica je svoji vlogi priložila odločbo Občine C. z dne 19. 4. 2012, na podlagi katere ji je bila podeljena koncesija za izvajanje lekarniške dejavnosti za območje občine C. .
3.Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnici za območje Občine A. odločba o podelitvi koncesije za izvajanje lekarniške dejavnosti ni bila izdana. Nato pojasni, da skladno s prvim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim tudi v primeru, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oz. če po zakonu ne more biti stranka. Ker tožnici ni bila podeljena koncesija, kot to zahteva 39. člen ZLD-1, ji Občina A. ne more izdati dovoljenja za odprtje podružnice na njenem območju. Zato se njena vloga zavrže.
4.Drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep zavrnil. Pritrdil je stališču prvostopenjskega organa, da ker tožnica nima koncesije za območje Občine A., v vlogi ne uveljavlja nobene svoje pravice ali pravne koristi oz. ne more biti stranka v postopku za izdajo dovoljenja za odprtje podružnice lekarne.
Tožba
5.Tožnica zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo in navaja, da je odločitev toženke nezakonita tako procesno kot materialno. Toženka v okviru ugotovitvenega postopka ni uporabila objektivnih meril, ki so podlaga za odločanje o izdaji dovoljenja za odprtje podružnice lekarne. Razlogi o odločilnih dejstvih manjkajo, odločbe se zato ne da preizkusiti. Nezakonita je odločitev, da tožnica ni aktivno legitimirana za podajo navedene vloge iz razloga, ker nima podeljene koncesije. Tožnica nato v nadaljevanju tožbe poda obširne razloge, čemu je toženka napačno razlagala 39. člena ZLD-1 na način, daje možno in dopustno podružnico lekarne odpreti zgolj koncesionarju v okviru meja občine, v kateri mu je podeljena koncesija in čemu je tako stališče tudi v nasprotju s pravom EU. Uveljavlja bistveno kršitev postopka po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Odgovor na tožbo in vloge strank
6.Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala in podrobno obrazložila stališče, da tožnica ni upravičena do odpiranja podružnic na območju občin, za katere nima pridobljene koncesije.
7.Stranki upravnega spora sta v nadaljevanju postopka vložili več vlog, v katerih sta še dodatno pojasnjevali svoja pravna stališča.
Odločitev sodišča
8.Tožba je utemeljena.
9.Toženka svojo odločitev opira na 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Po tej določbi ZUP organ zahtevo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.
10.Stranka v upravnem postopku je lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (42. člen ZUP). Gre za opredelitev stranke v formalnem (procesnem) in ne v materialnem smislu, torej kdo ima po materialnem predpisu kakšno pravico, obveznost ali neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi. Vloge tožnice kot fizične osebe, na zahtevo katere je v obravnavani zadevi začet postopek, zato ni mogoče zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
11.Tožnica z vložitvijo zahteve namreč ni uveljavljala pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist, saj je vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za delovanje podružnice lekarne. V takšnem primeru pa je za procesno dopustnost vloge dovolj, da vlagatelj zahteve zatrjuje (kot izhaja iz vloge tožnice), da gre za njeno (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če toženka ugotovi, da ji ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora na podlagi relevantnih pravnih norm glede na ugotovljeno dejansko stanje stranke o njeni pravici meritorno odločiti z odločbo, torej zahtevi ugoditi ali pa jo zavrniti (prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje, ali tožnica ima koncesijo ali ne, je tako vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.
12.Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt zaradi kršitve pravil postopka odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče sklep odpravilo že zaradi postopkovnih kršitev, se do ostalih navedb strank ni opredeljevalo. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava ter na stališča glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).
13.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, daje treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).
Stroški
14.Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V zadevi ni bila opravljena glavna obravnava, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, zato seji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, kar skupaj znaša 347,70 evrov. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah ZST-1).