Jedro

Popravljeni prepis sodbe, ki je vročen strankam, nadomesti prejšnji prepis in postane v popravljenem delu pravnomočen, če zoper ta del ni pritožbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik P.M. je dne 6.2.1995 skupaj s še osmimi tožniki vložil tožbo zoper toženo stranko, zaradi plačila stroškov za ločeno življenje, s tem da so tožniki v pripravljalni vlogi dne 1.9.1999 vsak svoj zahtevek iz zgornjega naslova tudi po višini določno opredelili. Dne 13.12.1999 je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, ki v uvodu in obrazložitvi navaja vseh devet tožnikov, izrek sodbe pa tožnika M. ne navaja in odločitve o njegovem zahtevku ne vsebuje.

Na opozorilo obeh pravdnih strank je sodišče prve stopnje dne 6.4.2000 izdalo popravni sklep, s katerim je dopolnilo izrek sodbe tako, da je v izrek pod zaporedno št. 7 vneslo tudi odločitev o zahtevku tožnika M. Pri tem se je sodišče sklicevalo na določbo 3. odstavka 328. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), češ da gre za uskladitev prepisa z izvirnikom sodbe, o katerem je odločal senat, to je, da gre za popravek odločitve, ki je vsebovana v izreku sodbe in je zato strankam sočasno vročilo popravljen prepis celotne sodbe z dne 13.12.1999 s pripombo na prepisu, da se s tem odpravkom nadomešča prejšnji odpravek, ki je bil strankam vročen dne 25.2.2000 (toženi) oz. 28.2.2000 (tožeči).

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje dne 4.10.2001 popravni sklep razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da odloči o predlogu tožnika M. za izdajo dopolnilne sodbe. Takšno odločitev je utemeljilo s stališčem, da v tem primeru niso bile podane okoliščine, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje v svojo sodbo z dne 13.12.1999 poseglo s popravnim sklepom. Hkrati je štelo tožnikov predlog za popravo sodbe z dne 22.3.2000, ki ga je sodišče prejelo 24.3.2000, smiselno za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Sodišče prve stopnje je dne 19.10.2001 s sklepom "predlog tožnika P.M. z dne 22.3.2000 za izdajo dopolnilne sodbe" kot prepoznega zavrglo, saj je bil podan po izteku 15-dnevnega roka iz 325. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je dne 21.2.2002 tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo navedeni sklep.

Tožnik je dne 25.3.2002 sodišču prve stopnje podal predlog za izdajo sodbe o njegovem zahtevku oziroma, da se postopek v tej zadevi nadaljuje, ker sodišče doslej o njegovem zahtevku na podlagi tožbe z dne 6.2.1995 ni izdalo še nikakršne sodbe. Sodišče prve stopnje je njegov predlog s sklepom, ki je predmet te zahteve za varstvo zakonitosti, zavrglo. Postavilo se je na stališče, da se šteje, da je tožba umaknjena, ker je bil tožnikov predhodni "predlog za izdajo dopolnilne sodbe" kot prepozen zavržen.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika M. kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ni sicer soglašalo, da bi se tožnikova tožba štela za umaknjeno, ker za takšno domnevo v ZPP ni podlage. Ugotovilo je, da je sodba sodišča prve stopnje z dne 13.12.1999 glede tožnikovega zahtevka sicer neupoštevna, vendar postanejo tudi neupoštevne sodbe formalno pravnomočne in bi jo zato lahko tožnik izpodbijal le z rednimi pravnimi sredstvi, ne pa tudi po nastopu njene formalne pravnomočnosti.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in kršitve ustavne pravice do sodnega varstva. Poudarja, da je tožnik vložil tožbo kot formalni sospornik in doslej o njegovem zahtevku še ni bilo odločeno. Zato je sodišče zmotno štelo, da spor o njegovem zahtevku ni več odprt, oziroma da je bilo o zahtevku formalno pravnomočno odločeno, hkrati pa mu je bilo z neodločitvijo o zahtevku onemogočeno obravnavanje pred sodiščem.

Predlaga, da sodišče oba izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v sklad s 375. členom, v zvezi z 2. odstavkom 391. člena ZPP vročena strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

V drugem odstavku 391. člena ZPP je določeno, da se v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti uporablja tudi določba 374. člena ZPP, ki določa primere, ko je treba revizijo zavreči. Sodišče revizijo, torej tudi zahtevo za varstvo zakonitosti, zavrže tudi v primeru, ko ni dovoljena. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena tudi takrat, če tisti, ki jo je vložil, zanjo nima pravnega interesa (2. odstavek 374. člena ZPP). Pravni (pravovarstveni) interes je podan takrat, če je tisti, ki opravi določeno procesno dejanje (vložitev tožbe, vložitev zahteve za varstvo zakonitosti) glede njegovega pravnega položaja v negotovosti in če bo s pravnim dejanjem sodišča (sodba) takšna negotovost odpravljena.

V izreku pisnega odpravka sodbe, opr. št. I pd 65/95-18 z dne 13.12.1999 (list. št. 54 do 66 spisa), ki je bila tožeči stranki vročena dne 29.2.2000, toženi stranki pa 25.2.2000, ni bilo odločeno o tožbenem zahtevku P.M., čeprav je bilo s sodbo senata tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti. Tožena stranka je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo dne 8.3.2000 (list. št. 68 do 72 spisa).

Tožniki so vložili odgovor na pritožbo dne 23.3.2000. Šele po vseh navedenih procesnih dejanjih sodišča in strank je sodišče prve stopnje dne 6.4.2000 izdalo popravljeni sklep (opr. št. I Pd 65/95-30, list. št. 85 in 86) in popravljeno sodbo (I Pd 65/95-31, list. št. 87 - 100), v katere 7. točki izreka je odločeno tudi o zahtevku P.M. Stranki se zoper to sodbo nista pritožili. Zoper popravljeni sklep je vložila pritožbo tožena stranka. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom, opr. št. Pdp 1048/2000-2 z dne 4.10.2001, odločalo o pritožbi zoper nepopravljeni del sodbe z dne 13.12.1999 in popravljeni sklep, kar je nedvomno razvidno iz obrazložitve na 3. strani, kjer je navedeno: "V izpodbijani sodbi pa je izostal izrek glede zahtevka tožnika P.M., ki je v uvodu sodbe kot 7. tožnik." Obrazloženo nedvomno kaže, da je postala popravljena sodba v prepisu z dne 6.4.2000 pravnomočna. Pravnomočen je postal torej tudi izrek v točki 7, v katerem je bilo odločeno o tožbenem zahtevku P.M. Ta tožnik ima torej na podlagi 1. točke 2. odstavka 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 do 75/02) izvršilni naslov. Zaradi objektivnih in subjektivnih mej pravnomočnosti (319. in 320. člen ZPP) o njegovem zahtevku ni dopustno in tudi ni potrebno ponovno odločiti.

Glede na gornje ugotovitve niti tožnik M., niti Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije ne izkazujeta pravnega interesa za ponovno izdajo sodbe o tožnikovem zahtevku in za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato je sodišče v skladu z določili 377. člena v zvezi z 2. odstavkom 391. člena ZPP vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrglo.