Jedro

Tožnik, ki je bil v škodnem dogodku star 47 let, v času razsoje pred sodiščem prve stopnje pa 52 let, je v škodnem dogodku utrpel zlom zunanjega gležnja levo in pretrgano deltoidno vez, kar predstavlja hudo poškodbo po Fischerjevi klasifikaciji. Ob ugotovljeni intenzivnosti in trajanju utrpelih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem (kot izhajajo iz točk 30, 31 in 32 obrazložitve sodbe) in jih pritožbeno sodišče ponovno ne povzema, je tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo denarno odškodnino v višini 7.000,00 EUR. Ob v točki 36 obrazložitve sodbe ugotovljenem obsegu tožnikovega utrpelega primarnega in sekundarnega strahu je tožniku iz naslova strahu odmerilo denarno odškodnino v višini 800,00 EUR. Za obseg duševnega trpljenja, kot ga je ugotovilo v točki 42 obrazložitve, pa je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve pravice do osebnega dostojanstva in varnosti odmerilo denarno odškodnino v višini 100,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in izreku o stroških potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4. 2. 2020 razsodilo: - pod točko I. izreka toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plača 12.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2018 dalje; - pod točko II. izreka zavrnilo tožnikov presežni tožbeni zahtevek za plačilo še zahtevanih 9.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2018 dalje do plačila; - pod točko III. izreka tožencu naložilo, da tožniku v 15 dneh povrne pravdne stroške v znesku 970,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nastopa zamude dalje do plačila.

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal prisodilni del in odločitev o stroških, torej odločitev pod točko I. in III. izreka (saj za pritožbo zoper zavrnilni del sodbe ne bi imel pravnega interesa). V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. V pritožbi je izpostavil, da je tudi pritožbeno sporna vzročna zveza med sicer toženčevim protipravnim ravnanjem, to je udarcem za palico za baseball po hrbtu tožnika in nastankom škode tožniku. Sodišče prve stopnje je izven okvirov trditvene podlage tožnika, kot je to sodišče prve stopnje povzelo tudi v predhodnih točkah obrazložitve sodbe, v točki 22 obrazložitve zapisalo, da je tožnik navedel, da ne more vedeti na kateri način je prišlo do poškodbe oziroma zloma gležnja, ker ne pozna mehanizma nastanka poškodbe. Zato je podana bistvena kršitev 212. člena ZPP, razlogi sodbe pa so tudi v medsebojnem nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je v svojih trditvah določno zatrjeval, kako je prišlo do njegove poškodbe, takšnih trditev pa tožnik s svojo izpovedbo, ko je povedal, da ne ve kako točno je prišlo do nje, ni potrdil. Tudi sicer je tožnik način zadobitve poškodbe ob pregledu neposredno po poškodbi in ob zaslišanju pred preiskovalno sodnico in kasneje pred Okrajnim sodiščem v Velenju različno opisoval. Očitno je tožnik trditve prilagajal, da bi bil uspešen v pridobitvi odškodnine, saj je v tem postopku zatrjevan način očitno prilagojen načinu, kot ga je kot možnega navedel v kazenskem postopku izvedenec medicinske stroke dr. K. in za katerega je tožnik izvedel. Tudi sicer ni prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje o prepričljivosti tožnikove izpovedbe. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da tožnik poškodbe ni mogel utrpeti med prerivanjem s S. Š.. Pritožnik meni, da ni mogoče izključiti tožnikove poškodbe med tekom ali s strani S. Š. oziroma na morebiten kakšen drug način. Ker pa je glede načina tožnikovega poškodovanja bilo trditveno in dokazno breme na tožniku, pritožnik meni, da tožnik tega ni zmogel. Zato pa bi moralo sodišče njegov tožbeni zahtevek zavrniti. Sicer pa je sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Previsoko je odmerjena denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj ni ugotovljeno, ali tožnika posledične omejitve tudi dejansko prizadevajo. Zato bi bila za to obliko škode zadostna odškodnina v znesku 2.000,00 EUR. Pretirano pa je tožniku prisojena tudi denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, saj zanimanje okolice za tožnikove brazgotine glede na tožnikovo starost ni podano.

3. Tožnik na pritožbo toženca ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz celotne vsebine 22. točke obrazložitve, še bolj pa v povezavi vsebine te točke z vsebino sodbe v točki 12 ter od točk 14 do 25 obrazložitve (še zlasti pa točke 14 obrazložitve, s katero se vsebinsko povezuje), je jasno razvidno, da zapis v točki 22 obrazložitve zajema dokazno oceno izpovedbe tožnika, ob zapisu katere pa je sodišče prve stopnje očitno pomotno zapisalo, da pritrjuje navedbi tožnika (da ne more vedeti, na kakšen način je prišlo do poškodbe, saj ni strokovnjak, ki pozna mehanizem nastanka poškodbe) namesto prav izpovedbi tožnika. Zato pa zgolj zaradi takšnega očitno zmotnega zapisa ni utemeljen pritožbeni očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage tožnika, kot je ta sicer razvidna tudi iz sodbenega povzetka tožnikovih trditev. Iz v sodbi povzetih trditev pravdnih strank in ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 12 obrazložitve, da je bilo med pravdnima strankama sporno na kakšen način je prišlo do poškodbe tožnika oziroma kaj je bil vzrok za njen nastanek, in kar je sodišče ugotavljalo v nadaljnjih točkah od 14 do 25 obrazložitve, pa je razvidno, da zaradi pomotnega zapisa v točki 22 obrazložitve tudi ni podanih nasprotij v razlogih sodbe. Pritožbeni očitki o podanosti kršitve 212. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se tako izkažejo kot neutemeljeni.

6. V zvezi z ugotavljanjem spornih dejstev o tem, na kakšen način je ob konkretnem dogajanju, v katerem so bili udeleženi tožnik, toženec in S. Š. in v katerem je tožnik utrpel ugotovljeno poškodbo gležnja, dogajanje pa se je začelo s toženčevim udarcem z leseno palico (kijem za baseball) po hrbtu tožnika (vsa ta dejstva so bila med pravdnima strankama nesporna), je sodišče prve stopnje izvedlo in dokazno ocenilo vse dokaze, ki sta jih predlagali pravdni stranki, ob tem pa se je opredelilo tudi do toženčevih trditev o tožnikovem različnem izpovedovanju o načinu zadobitve poškodbe. Tako je na podlagi tožnikovih skladnih izpovedb v kazenskem postopku, predmetnem postopku in postopku P 191/2017 o poteku dogajanja za tem, ko ga je toženec, ko je pred lokalom stopil s stopnice proti S. Š., z leseno palico udaril po hrbtu ter s to skladno izpovedbo tožnikove žene S. O. ter potrjenostjo z zapisnikom o prejemu ustne ovadbe oziroma predlogom za pregon, ki ga je v zvezi z istim dogodkom podal S. Š., ugotovilo, da je tožnik zaradi udarca toženca izgubil ravnotežje in padel na S. Š., zatem pa sta oba s S. Š. padla na tla ter se ležeč na tleh prerivala, med tem prerivanjem pa je tožnik z leseno palico še večkrat udaril tožnika in S. Š. Na podlagi izpovedbe priče H. M. pa je sodišče tudi ugotovilo, da ta priča, ko je za tem prišel iz lokala na kraj dogajanja in videl na tleh se prerivajočega tožnika in S. Š., ta razdvojil, s tem pa se je dogajanje tudi zaključilo. Na podlagi takšnih ugotovitev dogajanje je sodišče prve stopnje glede na skladna izvedeniška mnenja izvedencev medicinske stroke dr. K. in dr. T., da tožnikova v tem dogajanju zadobljena poškodba ni mogla nastati med tožnikovim ležanjem (in prerivanjem s S. Š.) na tleh ali z udarcem z leseno palico po gležnju, saj je njena zadobitev mogoča le med premikanjem oškodovanca po nogah, torej med njegovo hojo, tekom ali doskokom s stopnice ob nepravilni obremenitvi noge, kar pa se je lahko zgodilo le ob toženčevem udarcu po hrbtu tožnika in njegovem posledičnem padcu na S. Š. ter za tem na tla, zaključilo, da je tožnikovo poškodbo povzročil prav tožnikov udarec s palico, to pa tako, kot je v svojih trditvah sicer zatrjeval tožnik. Ob tem pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da toženčevih trditev, da je tožnik poškodbo utrpel v prerivanju s S. Š. in da tožnik v primeru, da bi se po tožnikovem udarcu ujel na S. Š., ne bi moglo priti do zadostne obremenitve noge, da bi lahko nastala takšna tožnikova poškodba, ni potrdil nobenih izveden dokaz. Glede na same trditve pravdnih strank o poteku konkretnega dogajanja je sodišče prve stopnje tudi kot prepričljivim sledilo trditvam in izpovedbi tožnika, ko je zanikal,da bi takoj po zaključenem dogajanju pri urgentnem sprejemu v bolnišnici zdravniku rekel, da bi naj poškodbo utrpel med bežanjem pred znanci, kot je to sicer zapisano v izvidu Travmatološkega oddelka SB ... z dne 20. 12. 2014. Dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi in jih toženec s svojo drugačno, vendar dokazno oceno le nekaterih dokazov, ne more omajati. Zato pa so pritožbeni očitki pritožnika o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljeni.

7. Na podlagi ugotovitve, da je toženec s protipravnim ravnanjem tožniku povzročil zatrjevano poškodbo in škodo, je sodišče prve stopnje pravilno (prvi odstavek 131. člena OZ) zaključilo o toženčevi odškodninski odgovornosti za tožniku nastalo škodo.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 26 obrazložitve sodbe podalo pravilno pravno podlago in pravno razlogovanje v zvezi s kriteriji odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče temu le še dodaja, da načelo objektivne pogojenosti odškodnin terja tudi vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določenih odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanju odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami1. 9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obsegom tožnikove nepremoženjske škode ugotovilo, da je tožnik, ki je bil v škodnem dogodku star 47 let, v času razsoje pred sodiščem prve stopnje pa 52 let, v škodnem dogodku utrpel zlom zunanjega gležnja levo in pretrgano deltoidno vez, kar predstavlja hudo poškodbo po Fischerjevi klasifikaciji. Ob ugotovljeni intenzivnosti in trajanju utrpelih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem (kot izhajajo iz točk 30, 31 in 32 obrazložitve sodbe) in jih pritožbeno sodišče ponovno ne povzema, je tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo denarno odškodnino v višini 7.000,00 EUR. Ob v točki 36 obrazložitve sodbe ugotovljenem obsegu tožnikovega utrpelega primarnega in sekundarnega strahu je tožniku iz naslova strahu odmerilo denarno odškodnino v višini 800,00 EUR. Za obseg duševnega trpljenja, kot ga je ugotovilo v točki 42 obrazložitve, pa je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve pravice do osebnega dostojanstva in varnosti odmerilo denarno odškodnino v višini 100,00 EUR.

10. Glede obsega duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje (na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca dr. T.) ugotovilo, da je tožniku ostala nekoliko motena gibljivost levega skočnega sklepa, kar za tožnika pomeni oviranost pri zahtevni ali daljši hoji ter športnih obremenitvah, medtem ko teka ne zmore. Zaradi poškodbe gležnja je prišlo tudi do začetnih obrabnostnih sprememb v skočnem sklepu, pri opisanih obremenitvah pa je težave pričakovati tudi v bodoče, te pa se z napredovanjem obrabnostnih sprememb tudi stopnjujejo. Takšne posledice pa tožniku zmanjšujejo tiste aktivnosti v službi, doma ali pri rekreaciji, ki zahtevajo dobro gibljivost gležnja in njegovo obremenitev, po oceni izvedenca takšne omejitve pomenijo tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti za približno 5 %. Tožnik je zaradi takšnih omejitev opustil igranje nogometa, smučanje in hojo na rekreacijo, ni pa opustil kolesarjenja, vendar sedaj v to vlaga večje napore. Ob ugotovljenih takšnih omejitvah tožnikove življenjske aktivnosti, ki tožniku povzročajo tudi lažje duševno trpljenje in ki bo glede na tožnikovo starost in pričakovano povprečno doživetje trajalo kar nekaj časa, je sodišče tožniku iz tega naslova odmerilo denarno odškodnino v višini 4.000,00 EUR. Ob ugotovitvi, da je tožniku kot posledica poškodbe ostal otečen gleženj, na zunanji strani gležnja pa brazgotina temnejše barve v dolžini 10 do 12 cm in širini 1 cm ter na notranji strani gležnja temnejša brazgotina v dolžini 5 cm in širini 1 cm, obe brazgotini pa sta močno vidni še na razdalji 3 m in kar tožnika v poletnem času, ko je zaradi poletnih oblačil gleženj viden in zato vzbuja občasno zanimanje okolice, tožnik pa zaradi tega duševno trpi, je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti odmerilo denarno odškodnino v višini 700,00 EUR. Skupaj je tako sodišče tožniku iz naslova nepremoženjske škode odmerilo odškodnino v višini 12.600,00 EUR, kar predstavlja upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, približno 11 povprečnih neto plač. Ob ugotovljenem obsegu tožnikovega duševnega trpljenja zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti, po sodišču prve stopnje odmerjeni odškodnini za ti obliki nepremoženjske škode nista odmerjeni previsoko. Odmerjena odškodnina kot celota pa je v primerjavi z odškodninami, ki se odmerjajo za podobno škodo, umeščena v spodnji del razpona odškodnin. Torej je primerljiva z odškodninami za podobno škodo2, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Pritožbeni očitki toženca o previsoko odmerjeni višini denarne odškodnine se tako izkažejo kot neutemeljeni.

11. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 131/2013, II Ips 636/2008, II Ips 156/2011 in številnih drugih. 2 Primerjaj VS RS II Ips 691/2001.