Jedro

Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.

Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in revizijske stroške v znesku 547,60 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa plačati tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za plačilo, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odpravilo sklep toženke št. ... z dne 28. 1. 2010 in odločbo št. ... z dne 22. 4. 2010 in naložilo toženki, da je dolžna tožnici v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine ter ji povrniti stroške postopka v višini 206,30 EUR. Štelo je, da toženka ni imela podlage za zavrženje zahtevka tožnice za ponoven izračun starostne pokojnine, na podlagi podatkov, sporočenih na obrazcih M-4/M-8 za leto 1992, saj so sporna izplačila sredstev tožnici, na podlagi takrat veljavne zakonodaje, bila izplačana, skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in bi jih bilo potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. To izhaja tudi iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožnice z dne 4. 2. 2009. Po prepričanju prvostopenjskega sodišča utemeljenost zahtevka izhaja iz narave pravic zavarovancev v sistemu obveznega zavarovanja, ki temelji na načelih solidarnosti in vzajemnosti ter zagotavlja pravice v primerih nastopa zavarovanja rizika.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je bilo o navedeni zadevi z odločbo z dne 14. 11. 2006, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 159.119,00 SIT na mesec od 17. 10. 2006 dalje, že pravnomočno odločeno, saj se tožnica zoper to odločbo ni pritožila, niti ni uveljavljala izrednih pravnih sredstev. Z navedeno odločbo je bilo odločeno o priznanju pravice do pokojnine, ki vsebuje tudi odločitev o višini pokojnine, kar pomeni, da je s tem tudi pravnomočno priznana in izračunana pokojninska osnova. Stališče sodišča prve stopnje, da o zneskih, ki jih tožnica uveljavlja naknadno, še ni bilo pravnomočno odločeno, je zato zmotno. Ker je bila z odločbo z dne 14. 11. 2006 pravnomočno ugotovljena pokojninska osnova, bi bilo mogoče v njo posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in na način, kot ga skladno z določbo 249. člena ZPIZ-1 določa četrti odstavek 225. člena ZUP, vendar v zahtevi tožnica izrednih pravnih sredstev ni uveljavljala. Pri rešitvi zadeve tudi ni moč izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj, ker za takšno razlago v konkretnem primeru ni pravne podlage.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V obravnavani zadevi, ko je sporna nova odmera že pravnomočno priznane in odmerjene pokojnine, z upoštevanjem naknadno ugotovljenih plač, izplačanih v letu 1992 iz naslova vrednostnih papirjev na podlagi ZPIZ-1, je pritožbeno sodišče enkrat že odločilo in sicer s sodbo opr. št. Psp 261/2011 z dne 15. 12. 2011. S citirano sodbo je pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice na odpravo odločb toženke št. ... z dne 22. 4. 2010 ter odpravo sklepa toženke št. ... z dne 28. 1. 2010 ter na izdajo nove odločbe o odmeri starostne pokojnine in plačilu stroškov postopka, zavrnilo. Takšno odločitev sodišča druge stopnje je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 71/2012 z dne 14. 1. 2013 potrdilo in zavrnilo revizijo, ki jo je vložila tožnica. Smiselno enako kot sodišče druge stopnje je zaključilo, da za ponovno odmero pravnomočno priznane pokojnine, na podlagi naknadno ugotovljenih plač, ni pravne podlage. Dejstvo, da toženka pri odmeri pokojnine ni upoštevala zneskov, namenjenih za nakup obveznic, ni bilo novo, le tožnica zanj očitno ob odmeri pokojnine ni vedela in se zato zoper odločbo ni pritožila. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine, ampak po 1. točki 260. člena ZUP, ki se v skladu s prvim odstavkom 12. člena in 249. členom ZPIZ-1 uporablja pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja, obnovo postopka, pod pogojem, da okoliščine, zaradi kateri se predlaga obnova postopka, stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v končanem prejšnjem postopku.

6. V postopku, ki ga je začela tožnica z vloženo ustavno pritožbo je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. Up-320/13-10 z dne 27. 5. 2015 odločilo, da se sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 71/2012 z dne 14. 1. 2014 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 261/2011 z dne 15. 12. 2011 razveljavita in zadeva vrne Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.

7. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da ZPIZ-1 ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, kot ga je urejal ZPIZ/92 in ponovno Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-2) v določbi 183. člena. Zato v primerih, ko je bilo o pravici do pokojnine dokončno oz. pravnomočno odločeno pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-392/98, ni bilo mogoče zahtevati ponovne odmere pokojnine in odpravno morebitnih prikrajšanj, ki so nastala zaradi uporabe 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Z odločbo št. U-I-392/98 je namreč Ustavno sodišče RS odločilo, da je 4. alineja 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki kljub plačanim prispevkom za obvezno pokojninsko zavarovanje, ni dovoljevala upoštevanje plač, ki so bile izplačane iz naslova delnic za notranji odkup v pokojninsko osnovo, protiustavna. Zavarovanci, pri katerih so v času veljavnosti ZPIZ-1 nastale okoliščine (v obravnavanem primeru je to odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-392/98), ki bi lahko v času veljavnosti ZPIZ/92 ali v času veljavnosti ZPIZ-2 omogočile uporabo navedenih izrednih pravnih sredstev, so v neenakem položaju z drugimi zavarovanci. Tem zavarovancem ni bila dana možnost doseči ponovno odločanje o njihovi dokončni in pravnomočno priznani in odmerjeni pravici za uporabo posebnega izrednega pravnega sredstva. Ker po stališču Ustavnega sodišča RS za njihovo neenako obravnavanje ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari, je ugotovilo, da je ZPIZ-1 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS.

8. Ustavno sodišče RS pa ni zgolj ugotovilo neskladnosti ZPIZ-1, ampak je naložilo Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenje, da mora v roku 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu RS, ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil štet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Pri tem je določilo tudi, od kdaj takšna odločba v posameznih primerih oz. pravnih situacijah, učinkuje.

9. Glede na citirano ustavno odločbo je odločitev toženca z izpodbijanima upravnima aktoma, ko je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino, na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 na obrazcih M4 za leto 1992, nepravilna. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke št. ... z dne 4. 2. 2009 in ... z dne 4. 2. 2009 tudi razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadali tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. Gre torej za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.

10. Glede na takšna izplačila in odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14 z dne 26. 3. 2015, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je kot nezakonita odpravilo sklep tožene stranke z dne 28. 1. 2010 in odločbo toženke št. 22. 4. 2010 ter zadevo vrnilo toženi stranki, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda novo odločbo o odmeri starostne pokojnine. V novem postopku bo toženec upošteval odločitev Ustavnega sodišča RS in tožnici na novo odmeril starostno pokojnino z upoštevanjem plač, izplačanih v letu 1992 iz naslova obveznic za leto 1992, tako kot je odločilo sodišče prve stopnje.

11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno, na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je skladno z določbo 154. in 155. člena ZPP ter Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 - v nadaljevanju ZOdvT) tožnici priznalo stroške odgovora na pritožbo in stroške revizije v skupni višini 574,60 EUR ter jih naložilo v plačilo toženi stranki.