Jedro

Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja ogrožanja varnosti predstavlja tudi grožnja po telefonu s tem, da bo oškodovanec dobil svoje nevedoč od koga in kdaj, torej da bo obdolženec poskrbel da bo tepen, zlasti ker so odnosi med njima že dolgo skrhani.

Izrek

Pritožba obdolženega P. K. po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu.

Obdolženi P. K. je dolžan plačati 40.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je bil obdolženemu P. K. izrečen sodni opomin, ker je storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po čl. 145/I KZ. Odločeno je še bilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka in na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, oškodovanega J. F. pa je sodišče prve stopnje z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 300.000,00 SIT napotilo na pravdo.

Proti temu sklepu se je pritožil obdolženi P. K. po zagovorniku iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter obdolženca oprosti obtožbe po obtožnem predlogu.

Pritožba ni utemeljena.

Drugače kot pritožnik pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v popolnosti ugotovilo dejansko stanje te kazenske zadeve, pri čemer v postopku ni zagrešilo prav nobene, tudi ne v pritožbi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odst. čl. 371 ZKP, ko je obdolženemu, ob pravilni uporabi kazenskega zakona, izreklo izpodbijani sklep o sodnem opominu.

Pritožnik ima sicer prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja sledilo izpovedbama oškodovanca in njegove zunajzakonske partnerice, zaslišane kot priče, nima pa prav v delu, ko meni, da je zlasti izpoved slednje neveredostojna in ji sodišče zato ne bi smelo verjeti, ter da izvedeni dokazi niso dovolj za izrek sodnega opomina obdolženemu. Nasprotno, pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je zaslišanima pričama, namreč oškodovancu J. F. in njegovi zunajzakonski partnerici T.D., v delu, ko opisujeta dogodek pod obtožnim predlogom, v celoti verjeti, ne le zato, ker sta skladni in prepričljivi, ampak tudi zato, ker je to, kar sta povedala, življenjsko sprejemljivo in v pretežnem delu potrjeno tudi z navedbami samega pritožnika v vloženi pritožbi. V tej obdolženi P.K. namreč priznava, da je oškodovanca kritičnega dne poklical in zahteval od njega, da pusti njegovo ženo pri miru, ob tem pa mu na vztrajna vprašanja ali mu grozi zabrusil, da mu bo navil ušesa, potrjuje pa tudi, da odnosi med njim in njegovo ženo na eni strani ter oškodovancem in njegovo zunajzakonsko partnerico na drugi strani niso dobri. Upoštevajoč takšne konfliktne razmere med vsemi udeleženimi in v dokaznem postopku ugotovljeno dejstvo, da je na dan obravnavanega dogodka prav oškodovanec bil tisti, ki je izzival obdolženčevo ženo s tem, ko je prišel v njeno trgovino in ji zagrozil, da ji bo razbil zobe, se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da grobosti po oškodovancu izrečenih besed kot ekvivalent ustreza grožnja hujša od navitja ušes, ki je v takšni situaciji v resnici neverjetna.

O vsem povedanem je sodišče prve stopnje podalo jasne in povsem pripričljive razloge v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ti pa temelje na izvedenem dokaznem postopku, katerega dopolnitev je po mnenju sodišča druge stopnje nepotrebna, saj izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za izrečeni sodni opomin. Pritožbeno predlagana priča J. L., ki naj bi bila prisotna pri K. takrat, ko je obdolženi telefoniral oškodovancu, bi najverjetneje tako kot obdolženčeva žena potrdila obdolženčev zagovor, vendar tudi takšna njena izpovedba ne bi mogla v ničemer spremeniti pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi s predlaganim dokazom z zaslišanjem delodajalcev obdolženčeve žene pa velja omeniti, da je v predloženem kazenskem spisu obširen dopis, iz katerega izhaja, da so omenjeni delodajalci podrobno seznanjeni s stalnimi konflikti med udeležnimi v obravnavanem dogodku, pri katerem pa niso bili neposredno prisotni, tako, da o njem ne bi vedeli nič povedati.Tako se tudi ta dokazni predlog izkaže za nepotrebnega.

V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče preizkusilo sklep sodišča prve stopnje tudi v odločbi o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je izrečeni sodni opomin ugotovljenemu obdolženčevemu ravnanju v celoti ustrezna in je zato primerna kazenska sankcija.

Ker tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrditi.

Ker s pritožbo ni uspel, je obdolženi dolžan plačati povprečnino, odmerjeno glede na čas trajanja in zapletenost pritožbenega postopka ter glede na obdolženčevo premoženjsko stanje, ugotovljeno po sodišču prve stopnje.