Jedro

Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi za pritožnika slabši, ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ne bi mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za ugotovitev obstoja resne škode v smislu 28. člena ZMZ-1, saj ta škoda ne sme biti posledica splošne ekonomske ali socialne situacije v izvorni državi, temveč jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode

Izrek

Pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 642/2024-12 z dne 8. 4. 2024 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-758/2024/6 (1222-15) z dne 19. 3. 2024, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, sicer bo s teh območij odstranjen. Tožniku je določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2. V obrazložitvi je Upravno sodišče navedlo, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite in se pri tem sklicevalo na utemeljitev izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Po presoji tožnikovih tožbenih navedb je potrdilo, da sta za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Strinjalo se je z oceno toženke, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, v postopku pa ni zatrjeval okoliščin iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni) sistem v izvorni državi za tožnika slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Upravno sodišče je navedlo tudi, da tožnik s tožbo ni izpodbijal stališča toženke, da prihaja iz varne izvorne države, čeprav ga je toženka na osebnem razgovoru seznanila s tem in mu je bilo (torej) omogočeno, da izkaže, da ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin, ta država zanj ni varna izvorna država.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi, oziroma podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. V pritožbi navaja, da želi še enkrat poudariti, kar je navedel že v tožbi. Trdi, da se nima kam vrniti in da se je znašel v težki življenjski situaciji, da je tveganje, da v izvorni državi ne bo mogel živeti dostojnega življenja, resnično, stvarno, osebno in predvidljivo. Opozarja še na načelo nevračanja in meni, da bi ga sodišče moralo upoštevati.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek 20. člena ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

7. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člen ZMZ-1).

8. Po določbi 28. člena ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Subjekti, ki lahko povzročijo takšno resno škodo, so država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, pa tudi nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da pred tem navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona (24. člen ZMZ-1).

9. Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (peta alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1), med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1) in če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

10. Pritožnik enega od razlogov za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene, namreč da prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1), v pritožbi niti ne izpodbija. Ker ta razlog že sam po sebi zadošča za pravilnost upravne odločbe, ki je bila izpodbijana v upravnem sporu, na enako presojo oziroma na isti razlog pa se opira tudi izpodbijana sodba, je ta sodba tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilna in zakonita.

11. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da si v izvorni državi ne more zagotoviti dovolj finančnih sredstev za preživetje in bo ob vrnitvi v to državo izpostavljen tveganju, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja. Meni, da je zato soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, vendar pri tem ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo Upravno sodišče. To se je do njih opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi za pritožnika slabši, ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ne bi mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za ugotovitev obstoja resne škode v smislu 28. člena ZMZ-1, saj ta škoda ne sme biti posledica splošne ekonomske ali socialne situacije v izvorni državi, temveč jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.1 Na drugačno odločitev ne more vplivati niti pritožnikovo posplošeno sklicevanje na načelo nevračanja.

12. Glede na vse navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, Vrhovno sodišče pa ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 264/2023 z dne 25. 9. 2023.