Jedro

Ob nerazumljivosti in kontradiktornosti zapisanega besedila, je sicer sodišče prve stopnje pred tem pravilno obrazložilo, da se mora lažnost izpovedbe nanašati na bistvene stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja. Vendar je sodišče prve stopnje to bistvo, ki mora biti predmet presoje obravnavane zadeve, z nadaljnjo obrazložitvijo izpodbijane sodbe povsem zgrešilo. Že v sklepu z dne 6. 3. 2019, ko je prvič razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je višje sodišče poudarilo, da je v zvezi z ocenjevanjem izpovedb obdolženk, kot prič v kazenski zadevi zoper obsojenega F.K. I K 6000/2013, treba izhajati iz dejstva, da gre za njihove izpovedbe, s katerimi so obdolžencu nudile alibi, da ni mogel biti storilec tega kaznivega dejanja. Ob tem seveda ni mogoče prezreti, da je bila izrečena obsodilna sodba F.K. potrjena z odločitvijo višjega sodišča in je torej pravnomočna. Zato je ravnanje sodišča prve stopnje, ko je v ponovljenem sojenju obdolženkam zasliševalo M.K. o tem, kaj se je zgodilo 3. 5. 2012 na terasi gostinskega lokala L. v Z.D., torej o okoliščinah, ki so že ugotovljene s pravnomočno obsodilno sodbo, povsem zgrešeno in nedopustno. Ker so obdolženke, zaslišane kot priče, obdolženemu F.K. nudile alibi, da ni mogel biti storilec očitanega kaznivega dejanja, glede katerega je bil torej zatem pravnomočno obsojen, je naloga sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi, glede na očitke obdolženkam ugotoviti, ali so bile te njihove izpovedbe v tej odločilni okoliščini, torej zagotavljanju alibija obdolžencu, pred sodiščem lažne. Kot edino razumno in logično izhodišče bo ob tem upoštevalo, da ista oseba ne more biti hkrati na dveh različnih krajih.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in izpodbijana sodba za obdolžene T.K., M.K. in T.M. razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugega sodnika posameznika okrožnega sodišča.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolžene T.K., V.B., M.K. in T.M. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi vsaka storila kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženk in potrebni izdatki zagovornikov, proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec, v delu zoper obdolžene T.K., M.K. in T.M., zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, podredno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev, pred drugega sodnika posameznika okrožnega sodišča. 3. Na pritožbo sta odgovorila obdolžena T.K. in zagovornik obdolžene M.K., oba s predlogom višjemu sodišču, da pritožbo državnega tožilstva zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, državni tožilec utemeljuje s povzetkom razlogov izpodbijane sodbe v točki 2 obrazložitve. Posebej izpostavlja stavek, dolg več kot tretjino besedila na strani 6 sodbe, kar z vključenimi številnimi podrednimi stavki in navedbami v oklepajih, po oceni državnega tožilca bistveno otežuje njegovo razumevanje. Sodišče v tem stavku sprva navaja, da polja dejanske presoje na škodo obdolžene T.K. (in tudi drugih) ne sme širiti na smiselnost njihove izpovedbe in njen kontekst, ampak le ugotoviti, ali je tedaj dejansko izpovedala tako, kot se ji očita, nato pa sodišče povsem kontradiktorno zaključi, „da pri tem seveda nima v mislih dobesednosti, ampak prikaz neresničnega dogodka, z obtožbenim opisom skladen v bistvenih črtah“. Navedeni del besedila je po mnenju državnega tožilca ne samo nerazumljiv, temveč tudi v nasprotju s samim s sabo, saj ni jasno, ali sodišče meni, da dejanske presoje ni moč širiti na smiselnost obdolženkine izpovedbe in njen kontekst, saj to sprva demantira, ali pa takšno razlago dopušča glede na zapis ob koncu stavka, da pri tem nima v mislih dobesednosti.

6. Višje sodišče se z državnim tožilcem strinja. Ob nerazumljivosti in kontradiktornosti zapisanega besedila, je sicer sodišče prve stopnje pred tem pravilno obrazložilo, da se mora lažnost izpovedbe nanašati na bistvene stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja. Vendar je sodišče prve stopnje to bistvo, ki mora biti predmet presoje obravnavane zadeve, z nadaljnjo obrazložitvijo izpodbijane sodbe povsem zgrešilo. Že v sklepu z dne 6. 3. 2019, ko je prvič razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je višje sodišče poudarilo, da je v zvezi z ocenjevanjem izpovedb obdolženk, kot prič v kazenski zadevi zoper obsojenega F.K. I K 6000/2013, treba izhajati iz dejstva, da gre za njihove izpovedbe, s katerimi so obdolžencu nudile alibi, da ni mogel biti storilec tega kaznivega dejanja. Ob tem seveda ni mogoče prezreti, da je bila izrečena obsodilna sodba F.K.potrjena z odločitvijo višjega sodišča in je torej pravnomočna. Zato je ravnanje sodišča prve stopnje, ko je v ponovljenem sojenju obdolženkam zasliševalo M.K. o tem, kaj se je zgodilo 3. 5. 2012 na terasi gostinskega lokala L. v Z.D. torej o okoliščinah, ki so že ugotovljene s pravnomočno obsodilno sodbo, povsem zgrešeno in nedopustno. Ker so obdolženke, zaslišane kot priče, obdolženemu F.K. nudile alibi, da ni mogel biti storilec očitanega kaznivega dejanja, glede katerega je bil torej zatem pravnomočno obsojen, je naloga sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi, glede na očitke obdolženkam ugotoviti, ali so bile te njihove izpovedbe v tej odločilni okoliščini, torej zagotavljanju alibija obdolžencu, pred sodiščem lažne. Kot edino razumno in logično izhodišče bo ob tem upoštevalo, da ista oseba ne more biti hkrati na dveh različnih krajih.

7. Nadaljnjo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljuje državni tožilec z navedbami, da je sodišče prve stopnje iz zapisnika o zaslišanju M.K., kot priče v kazenski zadevi zoper obdolženega F.K., povzelo le tiste dele njene izpovedbe, ki so šli v kontekst oprostilne sodbe, medtem ko je bistvene in obremenilne dele njene izpovedbe povsem izključilo iz svoje obrazložitve. Državni tožilec pri tem posebej izpostavlja njeno izpovedbo, ko je na vprašanje obtožbe odgovorila, da sta se s partnerjem iz L. odpravila med sedmo in osmo uro zvečer (kar je časovni okvir, ko je K. pretepel K.), ter da sta domov prispela okrog 22., mogoče 22.30 ure. Ker sodišče prve stopnje tega bistvenega dela izpovedbe M.K. (ki je tudi očitek obtožbe) sploh ni presojalo in se ni opredelilo do verodostojnosti njene izpovedbe o času, ko naj bi se s partnerjem odpravila iz L., čeprav je bilo s pravnomočno obsodilno sodbo ugotovljeno, da je slednji v istem časovnem obdobju na drugem koncu Slovenije hudo telesno poškodoval M.K., so v sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Državni tožilec nadalje utemeljeno uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo in obravnavalo vseh relevantnih dokazov iz pribavljenega sodnega spisa I K 6000/2013, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo čas storitve kaznivega dejanja. Če bi sodišče vzelo v obzir tudi dejstvo, da se je obdolžena T.K. kritičnega dne, tik pred dogodkom nahajala v oziroma pred lokalom L., je jasno, da je z besedo „takrat“ opredelila čas, ko je njen oče storil očitano kaznivo dejanje. Ker je njena mama, obdolžena M.K. izpovedala, da sta se z obsojenim K.med 19.00 in 20.00 uro dne 3. 5. 2012 odpravila iz L., se zato beseda „takrat“ obdolžene T.K. lahko nanaša le na čas, ko je njen oče poškodoval K..

9. Tudi v tem delu pritožbenih zatrjevanj se višje sodišče z državnim tožilcem v celoti strinja. Kot že poudarjeno, obsodilna sodba obdolženemu F.K. je pravnomočna, iz njenih razlogov pa, kot utemeljeno poudarja državni tožilec, nedvomno izhaja, da je bila T.K. tik pred dogodkom v bližini lokala L. (točka 11 obrazložitve sodbe I K 6000/2013). Pravnomočno ugotovljena dejstva in okoliščine dogodka oziroma kaznivega dejanja dne 3. 5. 2012, so in morajo biti podlaga odločanju sodišča pri presoji očitkov obdolženkam, pri čemer ne dopuščajo njihovega ponovnega ocenjevanja, predvsem pa tudi ne polemiziranja z razlogi pravnomočne sodbe, saj jim je s sodbo II Kp 6000/2013 z dne 6. 12. 2016 višje sodišče v celoti pritrdilo.

10. Enako velja za razloge izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na obdolženo T.M. Utemeljeno državni tožilec poudarja, da sodišče prve stopnje nedopustno polemizira z obrazložitvijo pravnomočne sodbe, s katero je bilo potrjeno, da je K. 3. 5. 2012 poškodoval K.. Povsem jasno je, da je glede na ugotovitve dokaznega postopka v zadevi I K 6000/2013, obdolžena M.K. nudila alibi za kritični in predhodne dneve znotraj prvomajskih praznikov, zato je njena izpovedba notorno kriva in govori v prid zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot še zatrjuje državni tožilec.

11. Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe dejansko polemiziralo s pravnomočno obsodilno sodbo, izrečeno F.K., ko je navedlo, da se mariborsko sodišče ni ukvarjalo z niansami, primeroma glede ure dvigov na bankomatu na Gregoričevi 3. 5. 2012, niti z možnostjo, da bi bil obsojenec dejansko na morju pred izvršitvijo kaznivega dejanja oziroma, da bi se lahko do takrat že vrnil. Po presoji višjega sodišča je evidentno, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu obrazložitve povsem zanemarilo dejstvo pravnomočne obsodilne sodbe F.K., pri čemer iz njenih razlogov nedvomno izhaja, da je kaznivo dejanje izvršil v času med 19.00 in 19.30 uro (in o tem ni več dopustno dvomiti), dne 3. 5. 2012 (točka 6 obrazložitve sodbe I K 6000/2013), ter nadalje, da izpovedbi M.K. ne verjame (drugi odstavek na strani 14 sodbe I K 6000/2013).

12. V točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sprašuje, ali je državno tožilstvo z odločitvijo za procesiranje le predmetnih štirih obdolženk, ravnalo v skladu z legalitetnim načelom iz 20. člena ZKP, ker ni začelo kazenskega pregona še zoper druge priče, zaslišane v postopku zoper obsojenega K., ali je torej le nekritično sledilo vloženi kazenski ovadbi oškodovančevega pooblaščenca v zadevi I K 6000/2013, ali pa je ravnalo v skladu z že iz rimskih časov veljavnim pravilom, da ni enakosti v nepravosti. Višje sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje v tem delu obrazložitve sodbe, v tožilstvo kot organ, ki samostojno in neodvisno odloča o pregonu kaznivih dejanj, uperilo povsem neutemeljene očitke. Predvsem pa, po presoji višjega sodišča je s takšno obrazložitvijo povsem nedopustno „zašlo“ izven predmeta obravnavane obtožbe oziroma načela subjektivne identitete med obtožbo in sodbo, na področje pregona storilcev kaznivih dejanj, ki nikakor ni v domeni sodišča. S tem pa je okrnilo videz nepristranskosti sojenja, ki ga je sodišče dolžno zagotavljati tekom celotnega sojenja, torej tudi pri utemeljevanju sprejete odločitve.

13. Po vsem navedenem je višje sodišče pritožbi državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo izhajati iz dejstva pravnomočne obsodilne sodbe F.K., njenih razlogov glede odločilnih dejstev za obravnavano zadevo in v tej zvezi dokazov kazenskega spisa I K 6000/2013, ter na tej podlagi presoditi, ali so obdolženke s svojimi izpovedbami, s katerimi so F.K. nudile alibi, glede slednjega, ki je bistvena okoliščina, izpovedovale lažno. Ker je sodnica posameznica, ki je izrekla izpodbijano sodbo, svoje stališče že zavzela, se bo nova glavna obravnava opravila pred drugim sodnikom posameznikom okrožnega sodišča.