Jedro

Vprašanja, koga je šteti za upravičenca v primerih, ko je bilo premoženje podržavljeno osebi, ki je umrla že pred podržavljenjem, vendar po 28. 8. 1945 (oziroma 15. 9. 1947 na priključenem območju), ZDen ne ureja. Sodišče meni, da je treba v primerih, ko se akt o podržavljenju glasi na že pokojnega lastnika, njegovo lastništvo pa glede na zemljiškoknjižne ali druge podatke ni sporno, kot dejansko podlago denacionalizacije upoštevati akt, kakršen je izdan. Odstopanje od tega je namreč dopustno le v primerih, ki jih ZDen izrecno določa, torej le pod pogoji 11. in 12. člena tega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A z dne 16. 11. 2001, s katero je prvostopni organ odločil: da se upravičencema AA in BB določi odškodnina v vrednosti 56.877,65 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe za podržavljene nepremičnine, stavbno parc. št. 5 stavbišče s hišo, parc. št. 9/1 njiva 3 in del parc. št. 14/3 pašnik 4, ob podržavljenju vpisane v vl. št. 222 k.o. B (1. točka izreka), da je zavezanec za plačilo odškodnine Slovenska odškodninska družba, ki je dolžna v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice skrbnici za posebne primere CC (2. in 3. točka izreka), da se za skrbnico za posebne primere za začasno upravljanje s premoženjem, ki se vrača, postavi CC (4. točka izreka) in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (5. točka izreka). Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe zavrnila pritožbeni ugovor, da bi bilo treba glede na to, da je bilo s sklepom Okrožnega sodišča v A z dne 28. 5. 1957, ugotovljeno, da BB ni preživel 31. 12. 1945, premoženje pa mu je bilo podržavljeno leta 1954, za določitev upravičencev smiselno uporabiti 11. člen zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Meni, da je ta določba namenjena le za tiste primere, ko je lastnik umrl pred uveljavitvijo prvega zakona, ki je urejal jugoslovansko državljanstvo po drugi svetovni vojni, tj. 28. 8. 1945, premoženje pa mu je bilo podržavljeno naknadno. Ker pritožnica ni niti zatrjevala, da je BB umrl pred 28. 8. 1945, ga je tožena stranka štela za denacionalizacijskega upravičenca in zato zavrnila tudi pritožbeni ugovor, da bi bilo treba CC za njen del podržavljenega premoženja priznati le odškodnino v smislu šestega odstavka 42. člena ZDen, torej odškodnino v vrednosti parc. št. 33/5, ki jo je zamenjala zato, da je pridobila v last staršem podržavljeno premoženje. Ker CC ni denacionalizacijska upravičenka, uporaba te določbe ne pride v poštev. Tožena stranka je kot zmotno ocenila tudi pritožbeno navedbo, da parc. št. 14/3 ni bila nikoli podržavljena. Ta parcela je bila podržavljena z istim aktom kot parc. št. 5 in 9/1, katerih prenos lastništva je bil zemljiškoknjižno izvršen, iz upravnih spisov pa ne izhajajo nobene ovire, zaradi katerih prenos lastništva ne bi mogel biti izvršen tudi za to parcelo. Po takratnih predpisih za prenos premoženja v družbeno lastnino tudi ni bil konstitutiven vpis v zemljiško knjigo. Zaznamba nameravanega odpisa dela parcele v izmeri 2500 m2 v korist splošnega ljudskega premoženja se je izbrisala ob vpisu lastninskih sprememb po menjalni pogodbi, ki jo je CC 9. 10. 1968 sklenila z družbo AAA, in na tej podlagi odplačno pridobila v svojo last staršem podržavljeno premoženje.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V postopku je navajala, da bi bilo treba določbo 11. člena ZDen uporabiti analogno, ne pa da gre za primer iz tega člena. V odgovoru z dne 20. 10. 2001 je tudi prerekala stališče prvostopnega organa, da gre za ležečo zapuščino, saj ta inštitut ni bil povzet v pravni red FLRJ. Enake pritožbene ugovore je tožena stranka napačno razumela, in v posledici tega odločila, da ne gre za primer iz 11. člena ZDen, ni pa odgovorila na bistveno pritožbeno navedbo, da imajo status upravičencev dediči BB, ker je njegovo premoženje prešlo na njih z dnem njegove smrti. Tudi v tožbi vztraja, da so bili v času podržavljenja lastniki podržavljenih nepremičnin žena AA, sin DD in hči CC. Zato CC za njej podržavljeno 1/4 nepremičnin pripada odškodnina v skladu s šestim odstavkom 42. člena ZDen, ker je premoženje ponovno dobila v last z menjalno pogodbo, in je upravičena do odškodnine v vrednosti parc. št. 33/5 v izmeri 4363 m2 vl. št. 222 k.o. B, za katero je dobila v last stavbo na parc. št. 5 in parc. št. 9/1. Tožeča stranka vztraja tudi pri ugovoru, da parc. št. 14/3 ni bila podržavljena. Vložna št. 222, v kateri je bila ta parcela vpisana, je bila ves čas v lasti upravičencev. Nameravani odpis ne pomeni, da je bilo zemljišče podržavljeno, pač pa, da je po izdaji odločbe prišlo do določenih sprememb ali novih okoliščin, zaradi katerih je bil odložen odpis zemljišča iz te vl. št. oziroma je bilo odloženo samo podržavljenje. Dejstvo, da so lastniki zemljišče ves čas uporabljali, je razvidno tudi iz VII. točke menjalne pogodbe z dne 9. 10. 1968. Tožeča stranka se tudi ne strinja s pojasnilom o nekonstitutivni naravi vpisa v zemljiški knjigi. Zaznamba dejstva v zemljiški knjigi pomeni le to, da se začasno zavaruje zatečeno stanje, do dejanske spremembe, ki se bo izvršila na podlagi listine, ki je zemljiškoknjižno izvedljiva. V konkretnem primeru je pomenila omejitev lastninske pravice, niso pa bila odvzeta druga upravičenja, posest in uporaba. Obratno pa državni organ ni imel nikakršnih upravičenj iz naslova lastninske pravice. Pravni naslov za izbris zaznambe je bila menjalna pogodba. Takšen zaključek izhaja tudi iz tega, ker je s parc. št. 14/3 "razpolagal" AAA, ki nikoli ni bil lastnik tega zemljišča, in ga tudi ni mogel dati v zamenjavo. Upravni organ bi lahko točno ugotovil, kaj je dal v zameno, če bi pridobil cenilni zapisnik, ki se navaja v V. točki menjalne pogodbe. Ker tega ni storil, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi svoje odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom v tem postopku, CC, na tožbo ni odgovorila.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka, in pred njo že prvostopni organ, pravilno opredelila upravičenca za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile podržavljene na podlagi zakona o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam (Uradni list FLRJ, št. 22/53) z odločbo OLO A z dne 7. 1. 1954 v zvezi s sodbama Okrožnega sodišča v A z dne 23. 2. 1954, in z dne 28. 2. 1955. Neupravičeno ji tožeča stranka očita, da ni odgovorila na pritožbeno navedbo, da imajo status upravičenih oseb dediči BB. Tožena stranka je pojasnila, da v tem primeru ne gre za primer iz 11. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US), smiselna uporaba te določbe pa ni dopustna. Sodišče se s takim stališčem strinja.

Po 3. členu ZDen so upravičenci do denacionalizacije osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena oziroma na način iz 4. ali 5. člena ZDen. Upravičenost je definirana še z osebnim statusom - jugoslovanskim državljanstvom ob podržavljenju in priznanju tega državljanstva po 9. 5. 1945, ter z vzajemnostjo, če je taka oseba ob vračanju tuj državljan (9. člen ZDen). Na prejšnjega lastnika se glasi tudi odločba o denacionalizaciji (prvi odstavek 67. člen ZDen), iz česar je razvidno, da se dednopravna razmerja v postopku denacionalizacije ne obravnavajo. ZDen ne predvideva odprave ali razveljavitve odločbe, s katero je bilo premoženje podržavljeno, ampak ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej, zato se v denacionalizacijskem postopku tudi ne presoja utemeljenost in zakonitost odločbe o podržavljenju. Izjemo od pravila, da je denacionalizacijski upravičenec prejšnji lastnik, na katerega se glasi odločba o podržavljenju, določa ZDen v 12. členu. Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije (odločba št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, Uradni list RS, št. 23/97) se ta določba ne nanaša na samo ureditev dedovanja, ampak širi krog upravičencev na osebe, ki so bile v najbližjem sorodstvenem razmerju z osebo, ki ji je bilo premoženje podržavljeno. V 11. členu pa ZDen ureja primere, ko je bilo premoženje podržavljeno osebi, ki je umrla pred 28. 8. 1945, tj. datumom, ko je začel veljati zakon o državljanstvu DFJ, katerega taka oseba ni mogla pridobiti in torej ne bi mogla izpolniti za denacionalizacijo predpisanega pogoja jugoslovanskega državljanstva. Uporaba te določbe pa po mnenju tega sodišča narekuje ugotavljanje, kako bi se premoženje pokojnega lastnika dedovalo, če ne bi bilo podržavljeno, in upoštevanje kot upravičencev do denacionalizacije vseh dedičev tega premoženja, katerim je bilo po 9. 5. 1945 priznano jugoslovansko državljanstvo. Le če bi bil po pokojnem lastniku naknadno izveden zapuščinski postopek in v njem upoštevano še premoženje, ki je bilo sicer formalno podržavljeno njemu, so v denacionalizacijskem postopku v smislu 11. člena ZDen znani upravičenci in premoženje, ki jim je bilo podržavljeno. Če pa dediči po pokojnem niso tako določeni, mora upravni organ v denacionalizacijskem postopku s pravili dednega prava ugotoviti, kdo bi dedoval zapustnikovo premoženje. Ta ugotovitev velja kot rešitev predhodnega vprašanja le za upravni postopek. Upravni organ tudi ne more ugotavljati deležev, ki pripadajo posameznim dedičem, ker je zapuščina do delitve skupno premoženje (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 382/95 z dne 12. 5. 1999). Da bi zapuščinsko sodišče vnaprej odločalo o tem, kdo bi bil dedič, če bi bilo premoženje prejšnjega lastnika, na katerega se glasi akt o podržavljenju, denacionalizirano, in kakšen delež bi dedoval, namreč niti v ZDen, niti v zakonu o dedovanju ni predvideno. Temu ustrezno mora biti izrek odločbe o denacionalizaciji, izdane po 11. členu ZDen, takšen, da je razvidno, da so denacionalizacijski upravičenci dediči pokojnega lastnika, na katerega se glasi akt o podržavljenju. Po pokojnem lastniku se namreč po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji začne zapuščinski postopek. V tem postopku pa sodišče kot pristojen organ ugotovi in razglasi njegove dediče. Primerov, ko je bilo premoženje podržavljeno osebi, ki je umrla že pred podržavljenem, vendar po 28. 8. 1945 (oziroma 15. 9. 1947 na območju cone B Svobodnega tržaškega ozemlja), ZDen ne ureja. Če naj bi se tudi za te primere smiselno uporabil 11. člen ZDen, kot meni tožeča stranka, bi bilo treba denacionalizacijski postopek izvesti, kot je pojasnjeno zgoraj. Takšna določitev denacionalizacijskih upravičencev pa pomeni določeno poseganje v akt o podržavljenju. Ta akt je bil izdan na podlagi tedaj veljavnih predpisov in ob izdaji odločbe ugotovljenega dejanskega stanja. Ob tem sodišče navaja, da so se po drugi svetovni vojni uporabljala kot pravna pravila paragrafi Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ), ki je glede prehoda dediščine na dediče poznal sistem ležeče zapuščine (paragraf 797 ODZ), pravilo o pridobitvi dedne pravice v trenutku zapustnikove smrti pa je vpeljalo šele navodilo Vrhovnega sodišča FLRJ o postopku v zapuščinskih zadevah, št. Su 627/47 z dne 23. 9. 1947, oziroma uzakonil zakon o dedovanju iz leta 1955 (Uradni list FLRJ, št. 20/55). Tudi krog dedičev, kot so ga določala pravila ODZ, je bil drugačen od kroga dedičev po sedanjem dednem pravu (nezakonski otrok ni imel zakonite dedne pravice po očetu in očetovih sorodnikih, par. 754). Podržavljenje je bilo v številnih primerih izvedeno, ne da bi bila prej pravno formalno ugotovljena smrt lastnika (tudi v tem primeru je bila odločba o podržavljenju izdana leta 1954, postopek za razglasitev za mrtvega Vincenca Breganta pa je bil voden leta 1957). Zato bi po mnenju sodišča takšna praksa lahko pomenila poseganje v zakonitost akta o podržavljenju, za kar pa v ZDen ni podlage. Glede na te dileme sodišče meni, da je treba v primerih, ko se akt o podržavljenju glasi na že pokojnega lastnika, njegovo lastništvo pa glede na zemljiškoknjižne ali druge podatke ni sporno, kot dejansko podlago denacionalizacije upoštevati akt, kakršen je izdan. Odstopanje od tega je dopustno le v primerih, ki jih ZDen izrecno določa, torej le pod pogoji 11. in 12. člena tega zakona. Takšno stališče je zavzela tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Glede na navedeno sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da sta v obravnavanem primeru denacionalizacijska upravičenca AA in BB, na katera se glasi odločba OLO, komisije za kmetijski zemljiški sklad z dne 7. 1. 1954. Kot izhaja iz upravnih spisov, je bila po BB, ki se je štel za mrtvega z 31. 12. 1945, leta 1957 opravljena zapuščinska obravnava, katere predmet pa niso mogle biti podržavljene parcele, saj so bile te (nesporno parc. št. 5 in 9/1) že leta 1955 odpisane iz vložka št. 222 (vpis pod zap. št. 3 lista A/2), in jih torej dediči niso podedovali. V denacionalizacijskem postopku je bilo z odločbo Upravne enote A z dne 3. 9. 2001, tudi ugotovljeno, da se je BB štel za državljana LR in jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1045 do 31. 12. 1945, torej je zanj izpolnjen tudi pogoj iz 9. člena ZDen. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da so denacionalizacijski upravičenci AA ter njena otroka DD in CC. S tem pa je tudi brezpredmeten tožbeni ugovor, da CC pripada odškodnina po šestem odstavku 42. člena ZDen.

Sodišče sprejema tudi toženkino zavrnitev ugovora, da parc. št. 14/3 ni bila podržavljena. Kot je razvidno iz delne sodbe Okrožnega sodišča v A z dne 23. 2. 1954, na katero se isto sodišče sklicuje v sodbi z dne 28. 2. 1955, je bilo tudi za del parc. št. 14/3 v približni izmeri 25 a odločeno, da se kot splošno ljudsko premoženje vloži v kmetijski zemljiški sklad. Pa tudi iz odločbe Komisije za kmetijski zemljiški sklad pri OLO A z dne 23. 6. 1955, o odmeri odškodnine za podržavljeno premoženje izhaja, da je bila tudi za del parc. št. 14/3, v izmeri 0,25 ha določena odškodnina. Nobenega drugega akta o odpravi, razveljavitvi ali spremembi odločbe o podržavljenju v predloženih upravnih spisih ni, in tudi tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bil tak akt izdan. Če pa takega akta ni, ni mogoče zanikati pravnega učinkovanja prej navedenih odločb, oziroma dejstva, da je bila tudi ta parcela podržavljena.

Tožena stranka je zavzela tudi pravilno stališče, da za prenos nepremičnin v splošno ljudsko premoženje ni bila nujna vknjižba v zemljiški knjigi. Zakon o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam ni zahteval kot pridobiten način za splošno ljudsko premoženje vknjižbo v zemljiški knjigi, in je bil ta vpis le deklaratoren. Vpisa v zemljiško knjigo niso terjala niti tedaj uporabljana pravna pravila ODZ, ki so pogojevala pridobitev lastninske pravice z vpisom v javne knjige le v primerih, kjer je bila podlaga za prenos pridobitni posel (paragraf 431 ODZ). S kmetijskim zemljiškim skladom je upravljal okrajni ljudski odbor, ki je dodeljeval zemljo kmetijskim organizacijam (13. člen zakona) in prav iz tega bi lahko izhajalo, da je menjalno pogodbo, s katero je CC zamenjala podržavljene nepremičnine za lastniško parcelo št. 33/5, sklepal AAA kot kmetijska organizacija, ki ji je bila podržavljena zemlja iz kmetijskega zemljiškega sklada dodeljena. Tega iz podatkov spisa sicer ni mogoče zanesljivo preveriti (iz IV. točke menjalne pogodbe izhaja, da sta bili podržavljeni parc. št. 5 in 9/1 vpisani vl. št. 62, kjer je bila na nepremičninah vknjižena družbena lastnina s pravico uporabe AAA, torej sta bili ti parceli dodeljeni AAA), kar pa glede na gornje stališče, da je bila lastninska pravica na parceli prejšnjima lastnikoma odvzeta na podlagi predpisa iz 3. člena ZDen, za odločitev o denacionalizaciji niti ni bistveno. V VII. točki menjalne pogodbe z dne 9. 10. 1968 je tudi navedeno, da se vrednost parc. št. 14/3 upošteva pri vrednosti zamenjanih zemljišč, kar dodatno potrjuje, da je bila tudi ta parcela podržavljena. Tega ne more izpodbiti niti tožbena navedba, da naj bi parcela ves čas ostala v posesti in uporabi zemljiškoknjižnih lastnikov. Možnost, da je zemljišče, ki je bilo na podlagi pravnomočne odločbe izločeno in vloženo v kmetijski zemljiški sklad, ostalo v brezplačnem uživanju prejšnjega lastnika, je zakon o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam dopuščal (27. člen). Upravičenost do denacionalizacije pa ni vezana na odvzem iz posesti (arg. 31. člen ZDen), pač pa na odvzem lastninske pravice. S to argumentacijo zavrača sodišče tudi tožbeni ugovor glede podržavljenja parc. št. 14/3. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo zavrnilo.