Jedro

Stranka in odvetnik se lahko dogovorita za višjo nagrado, vendar sodišče tega dogovora ne more upoštevati pri naložitvi stroškov nasprotni stranki. Stvar razmerja med pooblaščencem in stranko je koliko ga ta plača.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom prekinilo pravdni postopek s 3. 1. 2020 zaradi izbrisa tožeče stranke iz registra (I. točka izreka). Družbo G. d.d. je pozvalo, da prevzame pravdni postopek na strani tožeče stranke in nadaljevalo postopek z dnem vročitve sklepa (II. točka izreka). Spremenilo je vrednost spornega predmeta 2.806.222,96 EUR na 20.721,48 EUR (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od vročitve sklepa povrniti toženi stranki pravdne stroške 3.589,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Vrednost spornega predmeta je ocenilo glede na dobiček, ki bi ga bila deležna tožeča stranka, če bi se med delničarje delil v višini 4 % osnovnega kapitala. Ekonomski interes in s tem ekonomska vrednost pravnega interesa tožeče stranke znaša 20.721,48 EUR. Če bi tožeča stranka uspela z zahtevkom, bi ob upoštevanju, da je imetnica 345.358 delnic tožene stranke, bila upravičena do dobička oziroma dividend 58.710,86 EUR. Tožeča stranka bo v primeru uspeha uveljavljala največ 20.721,48 EUR, kolikor znaša razlika med dobičkom 58.710,86 EUR, do katerega bi bila upravičena v primeru uspeha v postopku, in dobičkom 37.989,38 EUR, ki ga bo dobila na podlagi izpodbijanega sklepa (58.710,86 EUR - 37.989,38 EUR = 20.721,48 EUR). Ker tožeča stranka ni uspela v pravdi, je dolžna povrniti toženi stranki potrebne pravdne stroške.

2. Zoper IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. ter 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP1. V pritožbi navaja, da vrednost spornega predmeta, kot jo je določilo sodišče s III. točko izreka, ni ustrezna podlaga za odmero odvetniške nagrade. Ključno je, da je vrednost spornega predmeta odmerjena zgolj zaradi presoje stvarne pristojnosti oziroma pravice do revizije. Vrednost spornega predmeta je relevantna v treh pogledih: zaradi odmere sodnih taks, presoje stvarne pristojnosti in odmere odvetniške nagrade, vendar v vseh treh primerih ni nujno enaka. Razlog je, da za vse tri primere ni določena enotna opredelitev vrednosti spornega predmeta. 3. člen Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) določa, da se storitve med drugim vrednotijo glede na vrednost obravnavanega predmeta in odgovornost. 4. člen OT vsebuje pravila o določanju vrednosti storitve. V konkretnem primeru je tožena stranka v vseh vlogah navajala sporno vrednost 2.806.222,60 EUR in med stranko ter odvetnikom obstaja sporazum, da je za toženo stranko sporna vrednost predmeta 1.402.003,99 EUR, kar izhaja iz priloženega elektronskega sporočila, saj je to ekonomska vrednost spora z vidika tožene stranke. Za toženo stranko sporna vrednost ni zgolj 20.721,48 EUR, saj so premoženjske posledice tožbe za toženo stranko lahko občutno večje. Za toženo stranko je bila ekonomska vrednost spora najmanj 1.402.003,99 EUR, kolikor bi morala dodatno izplačati dividende vsem delničarjem. Za toženo stranko so bile ekonomske posledice, glede na to, da neveljavnost sklepov skupščin učinkuje v razmerju do vseh delničarjev tožene stranke in je vsem potrebno izplačati dodatno dividendo, tožbe občutno večje, kot je pojasnjeno in sicer 1,4 miljona EUR dodatnih izplačil. Delo odvetnika tožene stranke je povezano z večjo odgovornostjo in večjimi ekonomski posledicami, zato ne more biti osnova za odmero njegove nagrade ekonomski interes nasprotne stranke. Pooblaščenec tožene stranke je upravičen do maksimalne osnove iz 18. točke tarife v višini 3.000 točk za posamezno opravilo in sodišče moralo bi pri izračunu izhajati najmanj iz sporne vrednosti 1.402.003,99 EUR.

3. Tožeča stranka je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je 4. člen OT mogoče razlagati na način, da vrednost predmeta določi odvetnik, praviloma v višini vrednosti spornega predmeta, lahko pa tudi drugače, vendar tar. št. 18 OT pri vrednosti predmeta poudari, da je pri določanju stroškov za potrebe pravdnega postopka vrednost predmeta enaka vrednosti spornega predmeta, kar pomeni, da si te vrednosti ne more odvetnik prilagoditi svojim potrebam. Za sporazum je potrebno uporabiti pravila 15. člena OT, zlasti četrti odstavek, ki sodišču onemogoča, da bi upoštevalo sporazum. Če je pooblaščenec tožene stranke za zastopanje zahteval več, kot določa OT, je upravičen zahtevati plačilo od svoje stranke, ne pa od nasprotne, tožeče stranke, kar je predmet pritožbe. Odmera stroškov ne pomeni odmere, ki pripada njenemu odvetniku, temveč stroške, ki jih je ona, tožena stranka, upravičena dobiti povrnjene od nasprotne stranke. Svojega pooblaščenca lahko plača poljubno, če meni, da si glede na odgovornost zasluži več ali manj.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev ustavnih pravic, da se ni opredelilo do njenih relevantnih navedb oziroma dokaznih predlogov, da gre za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da se zaradi pomanjkljivosti v obrazložitvi sklepa ne da preizkusiti, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, da je sodišče bistveno različne primere obravnavalo enako, da je kršeno ustavno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS, da je kršen 2. člen Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic, da sodišče ni pojasnilo kako je določilo vrednost spornega predmeta za potrebe odvetniške nagrade, da ni pojasnilo, zakaj je ta sporna vrednost primerna za odmero odvetniške nagrade. Sodišče prve stopnje je obrazložilo kako je ugotovilo vrednost spornega predmeta (6. in 7. točka obrazložitve sklepa) in ker je to vrednost uporabilo kot osnovo za odmero nagrade, je sklep ustrezno obrazložen. Ali je odmera nagrade pravilna, je stvar uporabe materialnega prava.

6. Drugi odstavek 155. člena ZPP res določa za primer, če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi. Nadalje 3. člen OT določa, da se storitve vrednotijo po naslednjih merilih: - strokovna zahtevnost; - odgovornost; - vrednost obravnavanega predmeta; - specialistično znanje; - strokovno znanje s področja drugih strok; - znanje tujih pravnih virov; - uporaba tujega jezika; - čas, potreben za izvršitev dela; - število zastopanih oseb; - druga merila, določena s to tarifo. Prvi do četrti odstavek 4. člena OT pa določajo, da je vrednost storitve določena s številom točk. Če vrednost storitve ni določena s številom točk, jo določi odvetnik s številom točk, glede na vrednost obravnavanega predmeta po lestvici iz tarifne številke 18 posebnega dela te tarife. Odvetnik določi vrednost obravnavanega predmeta po višini, ki jo navede stranka oziroma drugi udeleženci postopka. Če tako določena vrednost ne ustreza pravi prometni vrednosti, lahko odvetnik za določitev vrednosti storitve uporabi vrednost, ki jo je ugotovil pristojni davčni urad ali sodni izvedenec ali cenilec ustrezne stroke, oziroma o kateri se pisno sporazume s stranko. V skladu s prvim in četrtim odstavkom 15. člena OT lahko odvetnik in stranka skleneta pisno pogodbo o plačilu storitev v določenem (pavšalnem) znesku, ali v odstotku od vrednosti prisojenega zneska ali od vrednosti, pridobljene v postopku (plačilo po uspehu), ali po porabljenem času, ali po posebnem delu te tarife s povečanjem za določen odstotek. Pogodba lahko vsebuje tudi kombinacijo posameznih metod obračuna, razen kombinacije plačila po uspehu in plačila po določbah posebnega dela te tarife. Sodišča in drugi organi iz prejšnjega člena pri odmeri odvetniških stroškov pogodbe iz prvega odstavka tega člena ne smejo upoštevati, razen v sporu med odvetnikom in njegovo stranko, ki izvira iz takšne pogodbe. Torej se lahko stranka in odvetnik dogovorita za višjo nagrado, vendar sodišče tega dogovora ne more upoštevati pri naložitvi stroškov nasprotni stranki. Stvar razmerja med pooblaščencem in stranko je koliko ga ta plača. 7. Tarifne št. 18 do 21 OT praviloma določajo nagrade od vrednosti obravnavanega (spornega) predmeta2. Za to pravdo je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta 20.721,48 EUR, do sodnega preverjanja je prišlo na ugovor tožene stranke v odgovoru na tožbo (2. stran, listna št. 12 spisa). Sodišče druge stopnje je v tej zadevi že pojasnilo v sklepu III Cpg 48/2018 z dne 11. 4. 2018, da ekonomski interes tožeče stranke predstavlja le razliko med 37.989,38 EUR, ki ga bo v vsakem primeru dobila tožeča stranka, ter zneskom 58.710,86 EUR, ki naj bi ji pripadal glede na njeno tožbo, kar znaša 20.721,48 EUR in da je to znesek, ki jo je kot vrednost spornega predmeta določila v tožbi. Sklep sodišča druge stopnje je bil 24. 4. 2018 vročen pooblaščeni odvetniški pisarni tožene stranke (vročilnica pripeta l. št. 76 spisa). Ravno to vrednost spornega predmeta je pravilno določilo sodišče prve stopnje v III. točki izreka sklepa. Če bi tožeča stranka uspela s tožbo, bi bile premoženjske posledice za toženo stranko lahko večje in bi morala vsem delničarjem dodatno izplačati višje dividende ter bi neveljavnost sklepa skupščine učinkovala v razmerju do vseh delničarjev, kar po mnenju tožene stranke znaša 1,4 miljona EUR, vendar bi do tega prišlo zaradi učinka manjšinske tožbe iz 399. člena Zakona o gospodarskih družbah. Če tega učinka ne bi bilo, bi tožeča stranka vložila tožbo samo z zahtevkom na plačilo zneska, ki naj bi ji pripadal. Zato je bilo bistvo te pravde ugotavljanje upravičenosti tožeče stranke do višje dividende. Ugotavljanje koliko to pomeni za ostale delničarje pa je bilo dejansko akcesorij. Tudi zatrjevanje večje odgovornosti o delu odvetnika in večjih ekonomskih posledic v tem primeru niso razlog za višje vrednotenje nagrade, ki jo mora zaradi neuspeha s tožbo plačati nasprotna stranka.

8. Tožena stranka vlaga v pritožbi tabelo z opravljenimi storitvami, številom točk, tarifno številko, vrednostjo točke in vrednostjo v EUR, vendar konkretno ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje do katerih postavk nagrade je upravičena (10., 11. točka obrazložitve sklepa). Tudi vrednosti odvetniške točke ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo nagrado tožene stranke.

9. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

10. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

11. Tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za pravdo po prvem odstavku 155. člena ZPP, saj z odgovorom ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje.

1 Zoper III. točko izreka sklepa ne vlaga pritožbe, ker izrecno pravi, da za to nima pravnega interesa, čeprav se z ugotovitvami ne strinja (druga stran pritožbe tožene stranke). 2 Izjemoma so nagrade določene v fiksnem znesku v drugi točki tarifne št. 18 OT in četrti točki tarifne št. 19 OT.