Jedro

V primerih, ko sodišče odvzame predmet osebi, ki ni storilec prekrška, mora še posebej skrbno presoditi, ali je z odvzemom mogoče doseči namen te sankcije in ali je podana sorazmernost v ožjem smislu, pri čemer mora odvzem presojati še z vidika lastnika predmeta. Gre namreč za poseg v ustavnopravno zavarovano pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, zato mora sodišče opraviti tehtanje med posegom v lastninsko pravico in zagotavljanjem varnosti prometa oziroma udeležencev v prometu. V okviru te presoje mora sodišče upoštevati tudi skrbnost lastnika avtomobila oziroma razmerje med ravnanjem lastnika in kršitvijo zakonodaje, do katere je prišlo z ravnanjem storilca.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se izpodbijana sodba v odločbi o stranski sankciji razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču v novo sojenje.

II. V odločbi o stroških postopka o prekršku se izpodbijana sodba spremeni tako, da se storilcu določi sodna taksa v višini 140,00 EUR, v delu, ki se nanaša na stransko sankcijo pa se odločba o stroških razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je storilca A. A. spoznalo za odgovornega za prekršek po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz) in 3. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Izreklo mu je enotno globo v višini 1.400,00 EUR ter stransko sankcijo odvzema predmeta – osebnega vozila znamke VW Caddy, last gospodarske družbe A., d. o. o. Odločilo je, da je storilec dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso v višini 190,00 EUR, prav tako mora plačati stroške vleke in hrambe vozila od dne 2. 6. 2022 dalje, stroške prodaje vozila ter morebitne druge stroške, ki bodo priglašeni po izdaji sodbe, ko bodo znani, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z deveto alinejo 67. člena ZP-1, prvim odstavkom 507. člena in tretjim odstavkom 500. člena ZKP, prvim odstavkom 68. člena ZP-1 in 22. členom Ustave vložila vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na stransko sankcijo, razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo odločitev.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo v odgovor storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočno sodbo izpodbija le v delu, ki se nanaša na izrek stranske sankcije odvzema predmeta na podlagi drugega odstavka 25. člena ZP-1, to je osebnega vozila, s katerim sta bila storjena prekrška, v lasti gospodarske družbe A., d. o. o. Navaja, da je v obravnavani zadevi izostala presoja lastničinega odnosa do storilca prekrška, saj sodba ne vsebuje jasnih in konkretnih razlogov o okoliščinah, ki utemeljujejo verjetnost, da bo lastnica tudi v prihodnje dovolila, da storilec uporablja njeno vozilo in zakaj je odvzem tega vozila primerno sredstvo za preprečevanje storilčeve ponovitvene nevarnosti. Sodišče je poseglo tudi v ustavno pravico lastnika do izjave iz 22. člena Ustave, saj je o odvzemu odločilo, ne da bi zaslišalo predstavnico gospodarske družbe, ki je lastnica vozila.

5. Po določbi drugega odstavka 25. člena ZP-1 se smejo predmeti, s katerimi je bil prekršek storjen, odvzeti tudi, če niso storilčeva last, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon.

6. V primerih, ko sodišče odvzame predmet osebi, ki ni storilec prekrška, mora še posebej skrbno presoditi, ali je z odvzemom mogoče doseči namen te sankcije in ali je podana sorazmernost v ožjem smislu, pri čemer mora odvzem presojati še z vidika lastnika predmeta. Gre namreč za poseg v ustavnopravno zavarovano pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, zato mora sodišče opraviti tehtanje med posegom v lastninsko pravico in zagotavljanjem varnosti prometa oziroma udeležencev v prometu. V okviru te presoje mora sodišče, izhajajoč iz odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi B. K. M. Lojistik Tasimacilik Ticaret Sirketi proti Sloveniji upoštevati tudi skrbnost lastnika avtomobila oziroma razmerje med ravnanjem lastnika in kršitvijo zakonodaje, do katere je prišlo z ravnanjem storilca.1

7. Vrhovno sodišče zato pritrjuje vrhovni državni tožilki, da mora sodišče dati lastniku vozila možnost, da predstavi svojo oceno okoliščin, ki so v zvezi s storilcem in možnostjo nadaljnje uporabe vozila. Pregled spisa je pokazal, da tej zahtevi v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno. Sodišče tako ni zaslišalo zakonite zastopnice gospodarske družbe A., d. o. o., niti je na zaslišanje ni vabilo. Lastnica vozila je bila s tem onemogočena v njeni pravici do izjave iz 22. člena Ustave.

8. Iz spisa je razvidno še, da med sodiščem in predstavnico lastnice vozila ni bila vzpostavljena ustrezna komunikacija. Predstavnici lastnice vozila je bila sicer vročena odredba o zasegu vozila (in po koncu izvedenega postopka tudi izpodbijana sodba), vendar zgolj s tem dejanjem navedeni zahtevi iz 22. člena Ustave glede na odločanje o možnem odvzemu vozila še ni bilo zadoščeno. Ustavno zagotovljena pravica do izjave namreč zahteva, da je lastnica vozila obravnavana kot aktivna udeleženka postopka, kar pomeni, da mora biti seznanjena s procesnimi dejanji sodišča, ki utegnejo vplivati na njene pravice in da se lahko med temi dejanji tudi brani. Pomen ugotovljenega je večji še zlasti po tem, ko je bilo v razlogih sodbe ugotovljeno, da predstavnik lastnice vozila med postopkom za vozilo ni izkazal nobenega interesa, kar bi bilo na mestu le tedaj, ko bi mu bilo omogočeno, da bi se postopka udeležil in se glede možnosti odvzema vozila tudi izjavil. C.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo v odločbi o stranski sankciji razveljavilo in zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v ponovno odločanje (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). Zaradi razveljavitve odločbe o stranski sankciji je bilo treba poseči tudi v odločbo o stroških postopka o prekršku, in sicer je Vrhovno sodišče odločbo spremenilo tako, da je storilec dolžan plačati sodno takso v višini 140,00 EUR po tarifni številki 8111 taksne tarife iz Zakona o sodnih taksah, ki je odmerjena glede na izrečeno globo, v katero ni bilo poseženo. Razveljavilo pa je odločbo o stroških v delu, ki se nanaša na takso po tarifni številki 8114 v višini 50,00 EUR in stroškov vleke, hrambe in prodaje vozila, ker so bili stroški v tem obsegu odmerjeni glede na razveljavljeno odločbo o stranski sankciji.

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče lastnici vozila zagotoviti pravico do izjave v postopku ter ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin na strani lastnice vozila presoditi, ali okoliščine obravnavanega primera utemeljujejo izrek stranske sankcije odvzema vozila in svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

11. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Glej sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 7/2018 z dne 22. 5. 2018 in IV Ips 31/2018 z dne 20. 12. 2018.