Jedro

Shranjevalec ni odgovoren za škodo, ki nastane z uničenjem shranjenih stvari, če je hrambena pogodba prenehala zaradi opustitve stvari.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila laično revizijo tožeča stranka. V reviziji popisuje svoje življenje in delo pri pravni prednici tožene stranke. Navaja zaplete v zvezi s stanovanjem po tem, ko je v letu 1977 prenehala z delom pri njej. Stanovanje je v letu 1979 obnovila. Meni, da je bilo v postopku za izselitev veliko nepravilnosti. Tako je bila nasilno izseljena, ko je bila na letnem dopustu. Obvestilo o deložaciji je prejela po nekaj tednih, sklepa o datumu izselitve sploh ne, zapisnik o shranjenih stvareh pa šele v letu 1987. Dne 26.8.1983 se je osebno zglasila pri pravni prednici tožene stranke in odnesla stol in sesalec. Meni, da ni šlo za deložacijo, temveč samovoljno ravnanje. Meni, da sodišče zadevo ni dovolj raziskalo. Ugovarja tudi navedbam v zapisniku obravnave z dne 17.3.1992. Trdi, da ni bila vprašana o tem, ali deložacijo zanika ali ne. Samovoljno ravnanje tožene stranke po njenem mnenju pomeni, da za predajo predmetov Rdečemu križu in uničenje tudi "materialno" odgovarja. V imenu pravičnosti in človekovih pravic prosi za "revizijo postopka".

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Tožnica zato z ugovorom, da zadeva ni dovolj raziskana, v revizijskem postopku ne more uspeti. Prav tako v revizijskem postopku ni dovoljeno navajati novih dejstev in dokazov (387. člen ZPP), razen če se z njimi dokazujejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zatrjevane nepravilnosti v zvezi z deložacijo mednje ne sodijo.

Revizijsko sodišče zato ni smelo preizkušati pravilnosti ugotovitev na prvi in drugi stopnji. Šteti je moralo, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Preizkušati je smelo le, ali sta sodišči prve in druge stopnje na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka vložila zahtevek na plačilo odškodnine za predmete, ki jih je tožena stranka po tem, ko jih je vrsto let hranila, uničila. In sicer uničila zato, ker jih tožeča stranka kljub večkratnim pozivom ni prevzela. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka stvari prevzela v letu 1982, tožeča pa jih je zahtevala nazaj v letu 1991. Vprašanje je torej ali je tožena stranka zaradi uničenja stvari odškodninsko odgovorna ali ne. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da ni. Ni zato, ker je tožeča stranka stvari, za katere zahteva odškodnino, opustila. Po 46. členu zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih namreč z opustitvijo stvari lastninska pravica preneha, s tem pa tudi vse pravice, ki iz nje izhajajo (tudi pravica do odškodnine za uničenje stvari).

Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožnica stvari, ki jih je tožena stranka prevzela v hrambo, opustila, temelji na vrsti ugotovitev v prvostopnem in drugostopnem postopku (te so v sodbi sodišča druge stopnje podrobno povzete), ki so dejanske narave in zato v revizijskem postopku neizpodbojne. Tožeča stranka jih v reviziji tudi ne izpodbija.

Le v pojasnilo tožeči stranki revizijsko sodišče še navaja, da trditve o morebitnih nezakonitostih pri sami deložaciji niso pravno odločilne. Deložacija je bila opravljena na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova in tožeča stranka ni nikoli zatrjevala, da je ob tem prišlo do škode na stvareh. Tožena stranka je nato hranila tožničine stvari vrsto let in jo tudi večkrat pozivala, da jih odpelje. Tožeča stranka tudi v tem ravnanju ne vidi škodnega ravnanja tožene stranke. Zatrjevana škoda je torej tudi po njenem mnenju lahko nastala šele z uničenjem stvari in prav to tožnica tudi uveljavlja. Za uničenje pa bi bila tožena stranka odgovorna, če bi še obstajala dolžnost vrnitve ali prodaje. Ne ene ne druge dolžnosti pa ob ugotovitvi, da je tožnica stvari opustila, ni več.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).