Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ker tožnik v času bolniškega staleža ni kršil navodil pristojnega zdravnika, s tem ko se je nahajal v diskoteki oziroma v zdravilišču. Pri presoji je namreč treba upoštevati, da je bil tožnik v spornem obdobju v bolniškem staležu po 4 ure dnevno, 4 ure pa je opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi. V času bolniškega staleža ni imel posebnih navodil zdravnika, da ne sme odpotovati iz kraja svojega prebivališča, le da ne sme opravljati težjih fizičnih del. Glede na to, da je bil bolniški stalež mišljen kot razbremenilni, da bi se tožnik razbremenil stresa, je bilo zanj koristno, da se je nahajal zunaj oziroma v kakšnem lokalu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 14. 3. 2011 nezakonita in se razveljavi (I. točka), da se ugotovi, da tožniku dne 15. 3. 2011 ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2005 za delovno mesto pismonoša, še vedno traja (II. točka). Posledično navedenemu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od vključno 16. 3. 2011 do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga za navedeno obdobje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a in mu za čas od 16. 3. 2011 obračunati in plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.200,00 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, preostale neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 855,62 EUR v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (IV. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita, saj se je tožnik nahajal v nočnem lokalu, ki deluje v okviru T.. Lečeči zdravnik je v svojem pisnem mnenju z dne 14. 3. 2011 zapisal, da tožnik ne sme obiskovati nočnih lokalov, tožnik je po prepričanju tožene stranke vrtel glasbo po nočnih lokalih. Tožena stranka je predlagala razvezo pogodbe o zaposlitvi, z uporabo 2. odstavka 118. člena ZDR. Ravnanje tožnika je zavržno. S tožnikom so bili problemi ob prilagoditvi delovnega mesta, njegovi preostali delovni zmožnosti. Tožnik je pri toženi stranki napovedoval svojo vrnitev in povzročal nemir med zaposlenimi, ki so njegovo ravnanje občutili kot nepravično. Detektivska agencija ni imela razloga ali interesa po tem, da v poročilu ne bi zapisala dejanskega stanja kot ga je opazila. Detektiv, je v nočnem lokalu v dveh dneh videl tožnika. Priča A.G. je očitno več kot znanec tožnika, pri čemer je tudi zainteresiran za uspeh tožnika v predmetnem postopku. V navedeni sodbi tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti ob tem, da sodišče sploh ni ocenjevalo zapisnika Detektivske agencije, nejasni, kar pomeni kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je v izpodbijani sodbi izreklo tudi o načinu pridobljenih in v postopku odpovedi uporabljenih dokazih, ki jih je toženi stranki pridobila Detektivska agencija. Pravno naziranje sodišča je nepravilno. Če je sodišče ugotovilo, da obstaja tožnikova pravica do zasebnosti, bi lahko ocenilo, da so pridobljeni dokazi nezakoniti, ker pomenijo prevelik poseg v zasebnost tožnika. Sodišče navedenega ni storilo, temveč je pavšalno zaključilo, da je detektiv ravnal v nasprotju s 13. členom Zakona o detektivski dejavnosti, posledično pa so tako pridobljeni dokazi nezakoniti. Tožnik je v nočnem lokalu nastopal, nočni lokal je javni prostor, hkrati tožena stranka ne razume, kako lahko sodišče lahkotno ugotovi, da so bili dokazi pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi. Detektiv je tožnika dvakrat poslikal na javnem mestu, pritožbeno sodišče in Vrhovno sodišče je odločalo v več primerih, glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ob uporabi dokazov, pridobljenih s strani detektivov, ki so opazovali delavce v trenutkih, ko so ti kršili navodila lečečih zdravnikov. Dokumentiran dokaz (fotografija) ima bistveno višjo dokazno vrednost kot pričanje detektiva.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik opozarja, da pisne listine nimajo večje dokazne vrednosti o zaslišanju prič, kot to smiselno skuša prikazati tožena stranka. Pisne listine, na katere se sklicuje tožena stranka so pripravljene brez sodelovanja tožnika, za točno določen namen naročnika. Katera dejstva se štejejo za dokazana, sicer odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). V konkretnem primeru je sodišče po zaslišanju prič in vpogledu v listinsko dokumentacijo (tudi v račune T. in C.) odločilo, da tožnik ni kršil navodil pristojnega zdravnika in brez odobritve zapustil kraj bivanja. Zdravnik tudi ni spremenil svojega mnenja, kot to trdi tožena stranka, ampak je zgolj pojasnil svoje stališče do navedenega (to je – kaj je želel povedati v zvezi z obiski nočnih lokalov). Velja pripomniti, da tožena stranka sama tega pri zdravniku niti ni preverjala, čeprav bi to pred tako pomembno odločitvijo morala in mogla. Tožena stranka tudi ni žrtev nejasnih stališč medicinskega osebja in njihovega različnega pojmovanja, kot to slikovito navaja tožena stranka v pritožbi. Ravnanje tožnika tudi ni zavržno, tožnik je invalid III. kategorije, ki je bil v delnem bolniškem staležu, zaradi težav s srcem. Tožniku ni bilo predpisano strogo mirovanje in izključno zadrževanje na domu, kot je to skušala predstaviti tožena stranka. Strogo mirovanje in izključno zadrževanje na domu tudi sicer ni primerno za osebe s tovrstnimi težavami. Osebni zdravnik je tožniku svetoval, da se čim več giba in da poskuša čim bolj aktivno izkoristiti čas, ko ni v službi. Tožeči stranki je bilo svetovano, da se prične ukvarjati tudi z novimi aktivnostmi (hitro hojo, tekom, kopanjem v termah itd.). Obisk kompleksa T. dne 11. 2. 2011 in 12. 2. 2011 tako ne more predstavljati samovoljne zapustitve kraja oziroma kršitve navodil pristojnega zdravnika. Tožnik je tudi sicer kraj bivanja dnevno zapuščal (je delal) in se tudi prehranjeval v gostilnah. Tožena stranka je pred začetkom tega postopka zatrjevala, da je tožnikovo ravnanje zavržno, ker predstavlja kršitev navodil zdravnika. Tožena stranka pa poskuša sedaj, tudi nekršitev navodil pristojnega zdravnika in zakonito zapustitev kraja bivanja, prikazati kot zavržno dejanje. Gre za absurd. Tudi navedbe o devastacijskem vplivu tožnika na delovno okolje, so iz trte zvite in pavšalne. Teh navedb ni potrdil noben dokaz, ki ga je predlagala tožena stranka, niti ni jasno na koga konkretno naj bi se na ta način vplivalo. Tožnik je v postopku s tem v zvezi predlagal celo zaslišanje celega kolektiva. Tožnik je z vsemi sodelavci še sedaj v dobrih odnosih in v dnevnih stikih (sprašujejo ga, kdaj se bo lahko vrnil, mu povedo, da ga pogrešajo itd.), navedbe tožene stranke pa so popolnoma neresnične in so tožnika prizadele. Velja opozoriti tudi na dejstvo, da tudi direktor A.R., na katerega se sklicuje tožena stranka, ni znal pojasniti nobenega utemeljenega razloga, zakaj nadaljevanje pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo več mogoče. Izrecno je povedal, da je tožnik delo opravljal korektno, da v 21-tih letih pri delodajalcu ni imel konfliktov, da delodajalcu ni povzročal škode, oškodoval, odtujeval blaga itd. (stran 7 in 8 prepisa zvočnega posnetka z dne 12. 10. 2011). Razlog, da je verjetno, da se bo tožnik hvalil s svojim uspehom v pravdi, pa resnično ne more biti zakonit razlog za prenehanje pogodbe v smislu 118. člena ZDR. Gre za delavca invalida, ki glede na svojo starost in gospodarsko situacijo v Republiki Sloveniji, v primeru izgube službe, nove zaposlitve ne bo več našel. Ne gre pa niti spregledati dejstva, da je tožnik podal kazensko ovadbo zoper Detektivsko agencijo. Velja tudi opozoriti, da kazenska ovadba zoper tretje osebe (ne pa tudi toženo stranko, kot to zmotno zatrjuje), za katere obstaja sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja tudi po uradni dolžnosti, nikakor ne more predstavljati ovire za nadaljevanje delovnega razmerja v smislu 118. člena ZDR. V nasprotnem primeru bi nastala situacija, ko delavci ne bi smeli obveščati pristojnih organov o kaznivih dejanjih, ker bi navedeno lahko predstavljalo razlog za prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka se na vsak način želi znebiti tožnika. Tožena stranka pavšalno zatrjuje zakonitost dokazov, ki jih zbere detektiv, kar pa je po mnenju tožnika zgrešeno. Potrebno je razlikovati med zakonito pridobljenimi dokazi Detektivske agencije in nezakonito pridobljenimi dokazi Detektivske agencije. Osnovni pogoj za zakonitost dela detektiva je, da ima ustrezno pooblastilo (8. člen ZDD). V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da detektivka K.K. (samostojna podjetnica – detektiv) ni imela posebnega pooblastila naročnika. Posebnega pisnega pooblastila ni imela niti oseba B.V. (kateri sicer ni detektiv), kateri je skupaj s K.K. prišel na dom tožnika. Prav tako posebnega pooblastila ni imel D.P. (samostojni podjetnik – detektiv). V konkretnem primeru je imela pooblastilo samo Detektivska agencija – D.B.J. in drugi, ...d.n.o., Trg ... 5, ..., in sicer pooblastilo št. ... z dne 10. 2. 2011. Skladno z 71. členom OZ zastopnik ne more prenesti svojih pooblastil na drugega, razen če mu to dovoljuje zakon ali pogodba. Citirano pooblastilo ne omogoča prenosa pooblastil. Tega ne omogoča niti pogodba, ki jo je imela Detektivska agencija sklenjeno s toženo stranko. V pogodbi, ki je bila sklenjena na podlagi javnega razpisa je celo izrecno navedeno, da bo storitve opravljala Detektivska agencija sama in pri tem uporabljala samo svoja sredstva (člen 3 in 6). Prenosa pooblastila sicer ne omogoča niti ZDD, ki celo izrecno določa, da sme detektiv zbirati informacije samo na podlagi posebne pisne pogodbe in pooblastila s strani naročnika. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da sta dokaze zbirala dva detektiva (samostojna podjetnika) in tretja oseba, ki ni detektiv. Okoliščina, da detektiva občasno opravljata tudi pogodbene storitve za Detektivsko agencijo ..., pa ne pomeni, da jih je naročnik s tem pooblastil za zbiranje informacij in dokazov. Na navedeno je bilo tudi posebej opozorjeno. Naročnik osebam, ki so zbirale podatke in dokaze ni dal posebnega pooblastila. Tožnika sta spremljali vsaj dve ekipi detektivov, pri navedenem pa so uporabljali elektronske pripomočke in naredili tudi več fotografij. Takšno ravnanje pa je bilo detektivom v tistem času izrecno prepovedano (13. člen ZDD). Tožnik ni soglašal s takšnim ravnanjem. Takšno ravnanje izpolnjuje tudi znake kaznivega dejanja po 138. in 204. členu KZ-1. Tožnik navaja, da se oseba zasebnosti ne odpove v celoti, ko zapusti vrata doma. Tožnik ni javna oseba, niti ni relativno javna oseba, zato zanj velja najvišja stopnja zasebnosti. Določeno stopnjo zasebnosti lahko tožnik tudi pričakuje na krajih, kjer imajo dostop tudi druge osebe (bazen, restavracijo, gostilno itd.) ali pa pri svoji komunikaciji s tretjimi osebami. O navedenem je zavzelo stališče tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (sodbe Copland vs. United Kingdom, opr. št. 62617/00 z dne 3. 4. 2007, Halford vs. United Kingdom, opr. št. 20605/92 z dne 25. 6. 1997, Von Hannover vs. Germany, opr. št. 59320/00 z dne 24. 6. 2004). Tožnik tako upravičeno ne pričakuje, da ga bo kdo spremljal, ko bo odšel od doma, ali da ga bo kdo fotografiral, ko bo šel na pijačo, se pogovarjal s prijateljem, ko bo šel v terme z ženo ali s sinom, da bo nadzoroval njegov dom itd. Takšni posegi so zato nedopustni, če je mogoče cilj, ki ga zasleduje delodajalec, doseči tudi na drugačen način (na primer brez fotografiranja ali slikovnega oziroma zvočnega snemanja). Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo kršitev pravice do zasebnosti tudi v primeru relativno javne osebe (princese), ki je bila fotografirana izven svojih delovnih obveznosti (Von Hannover vs Germany, opr. št. 59320/00 z dne 24. 6. 2004). Tožnik zato meni, da je kršitev pravice do zasebnosti v predmetni zadevi še toliko bolj očitna, saj tožnik ni niti relativno javna oseba. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili v konkretnem primeru dokazi zbrani na nezakonit način, popolnoma pravilna. Tudi sicer tožena stranka zmotno meni, da lahko svoje delavce brez omejitev fotografira, audio in zvočno snema, jih zbuja v času nočnega počitka (155. in 156. člen ZDR). Gre za prakso, ki grobo posega v človekove pravice in temeljne svoboščine (14., 32., 33., 34., 35., 36., 37., 38., 39., 42. člen Ustave Republike Slovenije ter 8. člena EKČP) in do katere je nujen posebno restriktiven pristop. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ob tem pa pritožbeno sodišča navaja, da ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično reparacije in reintegracije.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in prič A.R., dr. med. L.I., A.G. in K.K. ter z vpogledom v fotografije v spisu, ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu pismonoša, pri čemer je bil tožnik z odločbo ZPIZ-a OE ..., št. ... z dne 18. 2. 2005 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto pismonoša z omejitvami in sicer brez prisilnih drž trupa, pogostega pripogibanja, dvigovanja bremen nad 8 kg in brez del, pri katerih prihaja do tresljajev, kot to izhaja iz 7. člena Pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2005. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je bil tožnik od 15. 12. 2010 zmožen za delo s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno in mu je tožena stranka dne 14. 3. 2011 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, s katero mu je očitala, da se je dne 11. 2. 2011 od 21.18 ure do 23.35 ure in dne 12. 2. 2011 od 20.50 ure do 23.58 ure, v času bolniške odsotnosti nahajal v diskoteki ..., v Z. in ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika, zato mu je tožena stranka podala izredno odpoved po 8. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007- ZDR), ki sicer določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali pogodbe, ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo, ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. V izredni odpovedi je tožena stranka navedla, da je s svojim ravnanjem kršil navodila pristojnega zdravnika, kršil določila 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja ter določila 15. člena pogodbe o zaposlitvi in 35. člena Zakona o delovnih razmerjih. Po določilih 1. odstavka 110. člena ZDR delodajalec lahko izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga, kot to določa 2. odstavek 110. člena ZDR.

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s sprem.-pravila) v 233. členu določajo, da morajo dati zavarovancu osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija, navodilo o ravnanju v času zadržanosti z dela. Kot izhaja iz odločbe ZZZS z dne 31. 1. 2001 je za potovanje izven kraja bivanja potrebna odobritev izbranega osebnega zdravnika, navodila izbranega osebnega zdravnika pa morajo biti razvidna iz zdravstvenega kartona zavarovanca. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik v spornem obdobju v bolniškem staležu 4 ure, 4 ure pa je opravljal delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi. V času bolniškega staleža tožnik ni imel posebnih navodil zdravnika, da ne sme odpotovati iz kraja, zdravnik mu je le povedal, da ne sme opravljati težjih fizičnih del in pridobitne dejavnosti, svetoval pa mu je naj se rekreira s tekom in hojo. Osebni zdravnik L.I. dr. medicine, je zaslišan kot priča, prepričljivo dodatno pojasnil svoje stališče, ki ga je sicer predhodno podal tudi pisno in izpovedal, da tožnik s tem, ko se je v nočnih urah nahajal v diskoteki in poslušal glasbo, ni kršil bolniškega staleža, po mnenju osebnega zdravnika tudi vrtenje glasbe brezplačno v nočnih urah, ne bi bila kršitev bolniškega staleža. Lečeči zdravnik je pojasnil, da v zdravstveni kartoteki nima pisnih navodil zabeleženih, tožnik se je lahko gibal, šel je lahko iz kraja bivanja, lahko se je šel tudi kopat v terme. Šlo je za razbremenilni bolniški stalež, glede na postavljeno zdravstveno diagnozo. Za tožnika je bilo celo zaželeno, da je odšel v terme in se kopal. Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče zgolj v potrditev stališča sodišča prve stopnje navaja, da je šlo za štiriurni bolniški stalež, kar pomeni, da je bil tožnik dolžan v celoti opravljati svoje delo za druge štiri ure, to pa seveda pomeni, da je v tem času celo moral „odpotovati izven kraja bivališča“ do svojega delovnega mesta in opraviti tudi vse naloge na terenu. Navedeni bolniški stalež je bil mišljen kot razbremenilni, da bi se tožnik razbremenil stresa. Lečeči zdravnik je tudi pojasnil, da ni bilo nikakršne ovire, da se tožnik ne bi smel kdaj nahajati v kakšnem lokalu. Tožnik se je namreč v času rednega dela celo moral prehranjevati v gostilnah. Tožnik ne bi smel opravljati težjih opravil kot na primer delo v gozdu, na njivi ali podobno, vrtenje glasbe pa sigurno ni težko delo in tožniku se zaradi tega ne bi poslabšalo zdravstveno stanje.

Tožniku ni bilo znano, da je bil v dnevih 11. 2. 2011 in 12. 2. 2011 kontroliran s strani D.B.J. in drugi d.n.o., nihče se mu ni predstavil in mu ni povedal, da se opravlja kontrola bolniškega staleža. Dne 12. 2. 2011 ga je detektivka poklicala po telefonu, pri čemer sta se dogovorila za srečanje na bencinskem servisu. Tožnik je takrat pojasnil, da v klubu ... ni vrtel glasbe, kasneje je to bilo dokazano tudi po izvedenih dokazih, to je namreč potrdil zaslišani A.G.. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je Detektivska agencija, D.B.J. in drugi d.n.o. kršila zakonodajo in sicer kontrola bolniškega staleža ni bila opravljena v skladu z določbami Zakona o detektivski dejavnosti, zato so dokazi nezakoniti. Glede na podane pritožbene ugovore, pritožbeno sodišče še navaja, da 8. člen Zakona o detektivski dejavnosti (Ur. l. RS št. 32/1994 s sprem. - ZDD) določa, da sme detektiv pridobivati informacije na podlagi pisne pogodbe o opravljanju detektivske storitve za stranko in njenega pisnega pooblastila. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je tožena stranka podpisala pogodbo z D.B.J. in drugi d.n.o., pri čemer pa iz zapisnika o zaslišanju z dne 12. 10. 2011 izrecno izhaja, da je na primer priča K.K., ki je opravljala kontrolo pri tožniku na domu in se z njim sestala na bencinskem servisu doma po poklicu detektivka in sicer je samozaposlena (zapisnik zvočnega posnetka z dne 12. 10. 2011, stran 23), pri čemer tožena stranka ni izkazala, da bi njej dala pisno pooblastilo za detektivske storitve, pač pa je bila pogodba podpisana le z D.B.J. in drugi d.n.o., kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

V zvezi s pritožbenim ugovorom o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določila 2. odstavka 118. člena ZDR in razvezati pogodbo o zaposlitvi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče navaja, da navedeni člen sodišče uporabi v primeru, ko ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče, pri čemer niti ni pomembno, ali tožena stranka poda predlog, ali pa to ugotovi samo sodišče. V konkretnem primeru tudi, če je tožena stranka navajala, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče iz razloga, ker je tožnik napovedoval svojo vrnitev in povzročal nemir med zaposlenimi, ki so njegovo ravnanje občutili kot nepravično, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno tehtalo razloge o tem, ali naj prisodi odškodnino namesto reintegracije. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni mogoče upoštevati pavšalnih navedb direktorja PE ... mag. A.R. na vplivanje tožnika na druge sodelavce, pri čemer je pri odločitvi tudi bistveno, da je tožnik invalid III. kategorije, za katerega obstaja velik dvom, ali bi se lahko sploh še zaposlil in tako tudi, če je tožnik navajal, da se bo vrnil v delovno okolje, ne pomeni, da se je kakorkoli vrednostno opredeljeval do tožene stranke, pač pa dejstvo, da je prepričan, da bo v postopku dokazal nezakonitost podane odpovedi. Poudariti je, da je vrnitev delavca v primeru nezakonite odpovedi pravilo, sodna razveza na podlagi sodbe sodišča pa izjema. Nesprejemljivo je tudi pritožbeno navajanje, da so bili s tožnikom problemi ob prilagoditvi delovnega mesta njegovi preostali delovni zmožnosti, navedeno nikakor ne more vplivati na sodno razvezo, celo nasprotno, kaže na to, da se ga tožena stranka poskuša znebiti, ker je invalid, pri čemer pa je tožnik v sodnem postopku uspel dokazati, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana nezakonito. Prav tako je nerazumljivo in nesprejemljivo pritožbeno navajanje, da so bili s strani tožnika ves čas prisotni „podtalni pritiski“, saj ni mogoče, da bi lahko zaposleni delavec na delovnem mestu pismonoša, lahko kakorkoli na velikega delodajalca z zaposlenimi na celotnem področju države, izvajal neke „podtalne pritiske“.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.