Jedro

Tožničino izpoved je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo kot neverodostojno, saj je v tem postopku izpovedovala drugače kot prej v kazenskem postopku, enako njene priče. V njeni izpovedi je več neskladij.

Tožnica je imela 7.500 EUR že vnaprej pripravljenih v kuverti. Iz tega je mogoče zaključiti, da plačilo takšnega zneska ni bila hipna odločitev pod vplivom grožnje, temveč je to že vnaprej načrtovala. Takšno sklepanje dodatno utrjuje dejstvo, da je pred tem isti dan na banki dvignila prav takšen znesek. Poleg tega je v potrdilu o plačilu zapisala, da gre za vračilo kupnine. Iz vsega navedenega izhaja, da je 7.500 EUR tožencu izročila prostovoljno, po vnaprejšnjem dogovoru.

Policijski zapisnik kot javna listina potrjuje le resničnost tega, da je tožnica določena dejstva navajala, ne pa tudi resničnosti teh navedb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 274,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožnici v roku 15 dni plačati 4.500 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2022 do plačila, in ji povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da tožencu v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 917,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Poudarja, da je tožencu prostovoljno izročila le 3.000 EUR, kar je od njega prejela kot aro. Glede ostalih njegovih zahtev je nastal spor, saj je zahteval dodaten denar in ga zaradi groženj tudi uspel izsiliti. V tistem trenutku je bila hudo prestrašena in v šoku, zato je lahko šele naslednje jutro prišla na policijsko postajo in tam zoper njega podala kazensko ovadbo. Njegov oče je poročen s tožničino sestro, zaradi tega predhodnega poznanstva je bila tožnica hudo prestrašena. Toženec je njo, njenega moža in prijatelja dejansko zaprl v prostor in v takšnih okoliščinah zahteval denar. Ni se hotel odstraniti. Vsem prisotnim je rekel: „Dober sem kot kruh, ko eksplodiram, pa bo vse letelo, jaz se s tem denarjem preživljam.“ Njegova fizična premoč, nastop, dejstvo, da jih je zaprl v kuhinjo in jim ni omogočil prostega izhoda, ter izrečene grožnje so povzročile, da je v strahu izročila gotovino prijatelju, da jo je štel in izročal tožencu. Bila je vsaj toliko prisebna, da je napisala potrdilo, s katerim je toženec potrdil prejem 7.500 EUR. Sama zaradi strahu ni mogla prešteti denarja, saj so se ji roke tresle. Njen strah je povečalo predhodno poznanstvo toženčevih vzorcev obnašanja in njegovega socialnega okolja. Zaradi navedenega ni bilo dokazano, da mu je prostovoljno izročila 7.500 EUR.

Sodišče prve stopnje je prezrlo okoliščino, da se pri upravni enoti kot kupec nepremičnine ni prijavil toženec, temveč njegova partnerka. V tožničino hišo je prišel brez spremstva svoje partnerke. Toženec je neresnično navajal, da je tožnici izročil še dodatno 4.000 EUR gotovine. To je dokazoval z lastno neresnično izpovedbo in z lažnim pričanjem njegovih prič. Sodišče prve stopnje takšnim prilagojenim oziroma lažnim navedbam in izpovedbam prič ne bi smelo slediti.

Tožnica je v svoji pravni laičnosti zadosti skrbna, da pomembne dogodke zapiše. Denarja ne daje ali sprejema brez potrdila. Če bi ji kdorkoli izročil denarni znesek 4.000 EUR, bi v zvezi s tem gotovo obstajalo pisno potrdilo z njenim podpisom. Če to ne obstaja, potem ni bilo dokazano, da ji je toženec ta znesek izročil. Dokazno breme je na njegovi strani.

Toženec ni podal specifikacije glede 500 EUR iz naslova stroškov v zvezi z nameravanim pravnim poslom, niti ni dokazal, da so mu nastali kakršnikoli stroški. Poleg tega ni neposredno nastopal kot potencialni kupec zadevne parcele, zato mu niso nastali nobeni stroški. Sodišče prve stopnje je štelo, da je znesek 4.500 EUR enotna postavka, čeprav jo je toženec za potrebe te pravde razdelil na 4.000 EUR kot izročeno gotovino in 500 EUR kot nastale stroške. Razlogi in zaključki v izpodbijani sodbi so zato protispisni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je toženec neupravičeno obogaten, ker je od tožnice prejel 4.500 EUR brez pravne podlage. Zneska mu ni izročila prostovoljno, temveč na podlagi resne grožnje in strahu. Policijski zapisnik je javna listina, ki potrjuje resničnost navedenega.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Osrednje težišče pritožbenega izpodbijanja je nepravilna ugotovitev dejanskega stanja in s tem povezana napačna uporaba materialnega prava. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo kršitev postopka, ki jih očita tožnica oziroma na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP. Razlogi v sodbi so podrobno, pregledno in skrbno obrazloženi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pomembnih dejanskih in pravnih vprašanj, ki so podlaga za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

6. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni dokazala, da je tožencu 7.500 EUR izročila zaradi njegovih groženj. Ugotovljena dejstva dokazujejo ravno nasprotno. Tožničino izpoved je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo kot neverodostojno, saj je v tem postopku izpovedovala drugače kot prej v kazenskem postopku, enako njene priče. V njeni izpovedi je več neskladij. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela 7.500 EUR že vnaprej pripravljenih v kuverti. Iz tega je mogoče zaključiti, da plačilo takšnega zneska ni bila hipna odločitev pod vplivom grožnje, temveč je to že vnaprej načrtovala. Takšno sklepanje dodatno utrjuje dejstvo, da je pred tem isti dan na banki dvignila prav takšen znesek. Poleg tega je v potrdilu o plačilu (priloga A2) zapisala, da gre za vračilo kupnine. Iz vsega navedenega izhaja, da je 7.500 EUR tožencu izročila prostovoljno, po vnaprejšnjem dogovoru. Tožnica v pritožbi ponavlja razloge za prestrašenost, a je prvostopenjsko sodišče skrbno pojasnilo, zakaj njenim navedbam v tej smeri ni sledilo. Policijski zapisnik kot javna listina potrjuje le resničnost tega, da je tožnica določena dejstva navajala, ne pa tudi resničnosti teh navedb.

7. Ali 4.500 EUR (presežek nad prejeto aro v višini 3.000 EUR) predstavlja enoten znesek ali je sestavljen iz dveh različnih postavk, ni bistvenega pomena. Razlogi sodišča glede tega tudi niso protispisni. Toženec je s svojo izpovedbo in izpovedbami prič dokazal, da je tožnici predhodno plačal 4.000 EUR iz naslova dela kupnine in da sta se s tožnico dogovorila, da mu ta poleg tega dela kupnine in are povrne še 500 EUR na račun različnih stroškov oziroma obresti. Da sta se tako dogovorila, potrjujejo že zgoraj pojasnjene okoliščine o tem, da je imela tožnica znesek 7.500 EUR že vnaprej pripravljen. Ker je podlaga za plačilo fiksnega zneska 500 EUR medsebojni dogovor med strankama, tožencu ni bilo treba dokazovati, da so mu stroški v tej višini dejansko nastali. Zato tudi ne gre za plačilo brez pravne podlage, toženec ni bil neupravičeno obogaten (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika). V zvezi s tem tudi ni pomembno, da ni bil on tisti, ki se je pri upravni enoti prijavil kot potencialni kupec za parcelo (sprejel tožničino ponudbo), temveč njegova partnerka. Med strankama namreč ni sporno, da se je on (in ne njegova partnerka) s tožnico dogovarjal za nakup kmetijskega zemljišča in ji izročil denar. Da ji je aro plačal on, izhaja tudi iz potrdila o plačani ari, na katerem je navedeno njegovo ime (in ne ime njegove partnerke). Tožnica nasprotnega niti ni trdila.

8. Ne glede na tožničino starost in zatrjevane življenjske izkušnje ji sodišče ne more slediti, da so dokazana le dejstva, za katera je ona napisala pisno potrdilo. Dokazanost določenih dejstev v pravdi se presoja na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, ki je v prvi vrsti na tožeči stranki. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da ima posameznik lahko večji interes za zapis in hrambo oziroma predložitev potrdil o terjatvah, ki jih ima proti drugim osebam, in ne toliko za potrdila o lastnih dolgovih proti drugim osebam.

9. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker tudi niso podane kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je to pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožencu je dolžna povrniti povrniti stroške odgovora na pritožbo v vrednosti 375 točk oziroma 225,00 EUR1 (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife) in DDV v višini 49,50 EUR (22 %), skupno 274,50 EUR. V primeru zamude mu mora plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo. Pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo odvetniških stroškov za posvet s stranko in za poročilo stranki, saj sta obe storitvi že zajeti v nagradi za odgovor na pritožbo.

1 Ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR.