Jedro

Ker je tožnik uveljavljal plačilo nadur tudi za čas, ko bi moral imeti odmor, ki se ne šteje v delovni čas v smislu določb ZDCOPMD, poleg tega pa tudi za ostala opravila, ki se v smislu ZDCOPMD štejejo v delovni čas, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni porabil toliko časa, kot je navedeno v potnih nalogih, njegov tožbeni zahtevek že iz navedenega razloga ne more biti v celoti utemeljen, ne glede na dokazno breme toženke.

Ker tožnik ni argumentirano nasprotoval ugotovitvam izvedenca, niti ni navedel, koliko časa naj bi za ta opravila porabil, je v tem kontekstu mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova trditvena podlaga o naravi dela, zelo splošna in skopa.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe prvega odstavka 38. člena ZDSS-1, po kateri lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Prav za tak primer gre v predmetni zadevi, zaradi česar je sodišče prve stopnje toženki nepravilno priznalo stroške izvedenca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki IV delno spremeni tako, da se znesek 3.842,02 EUR zniža na znesek 2.672,31 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdita nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku iz naslova opravljenega dela za obdobje od novembra 2015 do februarja 2020 plačati mesečne zneske, kot so razvidni iz izreka sodbe, v 8. dneh (točka I izreka). V preostalem je tožbeni zahtevek za plačilo iz naslova opravljenega dela za navedeno obdobje zavrnilo (točka II izreka). S sklepom je tožbo zavrglo v delu, po katerem je toženka dolžna od vtoževanih bruto zneskov odvesti davke in prispevke (točka III izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 8 dni povrniti toženki stroške postopka v višini 3.842,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka) in da je toženka dolžna plačati sodno takso v višini 45,07 EUR (točka V izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in sklep o zavrženju tožbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži plačilo vseh tožnikovih pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče sprejelo napačno in nepopolno dokazno oceno ter odločitev pomanjkljivo obrazložilo. Ni upoštevalo tožnikovih navedb, da v tako kratkem času, kot izhaja iz podatkov tahografa, ni mogel opraviti vsega dela. Sodba nima prepričljivega zaključka, koliko časa je tožnik delal. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je glede števila ur dokazno breme na tožniku, toženka pa mora dokazati, da je plačala vse ugotovljene delovne ure tožnika. Tožnik je svojemu dokaznemu bremenu zadostil, toženka pa bi morala dokazati, da je nadure izračunala in plačala. Evidence tahografa so bile neverodostojne, zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za obračun plač relevantna le evidenca, kot izhajala iz tahografa. Tožnik je nasprotoval načinu izračunavanja delovnega časa na način, ki ga je uporabil izvedenec, ki je čas drugega dela ugotovil glede na podatke iz obdobja, ko je bilo drugo delo v tahografu pravilno zabeleženo. Sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnik res opravil toliko dela, kot izhaja iz plačilnih list oziroma potnih nalogov in ostalih evidenc. Izvedenec ni upošteval vseh evidenc in ni opravil primerjave za celotno vtoževano obdobje. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izvedenec strokovno pojasnil, kaj je ugotovil s primerjavo evidenc (potnih nalogov, protokola nakladov in razkladov ter tahografa), in zakaj določene evidence niso uporabljive, kar ne drži, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo le na listine toženke, ki vsebujejo netočne podatke in na nepopolno dokumentacijo. S tem je neupravičeno privilegiralo toženko in kršilo načelo enakega obravnavanja (22. člena Ustave RS). Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožnikova trditvena podlaga o naravi dela zelo splošna in skopa. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnik ni podal trditev glede morebitnih specifik pri delu (tipi nakladov, blaga, vozila...), ki bi utemeljevali njegovo nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca o količini drugega dela, zato bi ga moralo na to opozoriti v okviru materialnega procesnega vodstva. Ker tega ni storilo, gre v tem delu za sodbo presenečenja. Zahtevek tožnika za plačilo nadur, ki temelji na tem, da se vse ure od začetka do konca dela štejejo v delovni čas, je utemeljen. Tožnik je podal zadostno trditveno podlago glede časa, ki ga je porabil za potovanje na lokacijo. Izvedenec je z dopisom z dne 28. 4. 2022 pozval le toženko, da poda podroben opis tehnologije dela, opis blaga, navad pri nakladih/razkladih, in za oceno povprečnega časa, ki ga je voznik porabil za nalaganje razlaganje tovora, privezovanje, pripravo vozila na naklad/razklad, urejanje dokumentacije in ostala opravila, čeprav bi moral pozvati tudi tožnika, da se o tem izjavi. Ravnanje izvedenca je bilo pristransko. Tožnika ni seznanil z odgovorom toženke na navedeni dopis, s čemer je bila kršena pravica do izjave ter kršeno razpravno načelo. Tožnik se je šele v izvedenskem mnenju seznanil z odgovorom toženke. Izvedenec je spregledal, da je čas naklada in razklada viden iz protokola dela (nakladov in razkladov). Ker izvedenec ni mogel pridobiti podatkov sledilnega sistema vozil, bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da toženka teh podatkov namenoma ni hotela predložiti. Zmotno je stališče izvedenca, da naj bi bili zapisi tožnika pri vodenju evidenc nekonsistentni in neuporabni za izračun realnega števila ur. Izvedenec se ni opredelil do pripomb tožnika iz pripravljalne vloge z dne 6. 9. 2022, v kateri je podal primerjavo posameznih dni. Ker se do te primerjave tudi ni opredelilo sodišče prve stopnje, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, odločitev pa nepravilna. Iz 22. člena Ustave RS izhaja pravica do izjavljanja, tej pa ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih opredeli. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznega predloga tožnika za angažiranje izvedenca finančne stroke storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za sodbo presenečenja, saj tožnik ni pričakoval, da bo sodišče samo izračunalo nadure. Evidence A. A. in B. B. so nejasne in nepopolne ter iz njih ne izhaja, da naj bi se nanašale ravno na tožnika. Tožnik je navajal, da bi se evidence morale nahajati na medijskem nosilcu, da bi bilo mogoče ugotoviti čas ustvarjanja datoteke, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče bi moralo zaslišati C. C. Ker je zaslišalo le s strani toženke predlagane priče, je tožnika neenakopravno obravnavalo. Ne strinja se z zavrženjem tožbe, saj bi takšna odločitev pomenila, da delodajalec breme plačila davka in prispevkov neutemeljeno prevali na delavca. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj ni obrazložena glede uspeha, prav tako pa tudi niso upoštevani vsi tožnikovi priglašeni stroški (npr. stroški izvedenca). Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke kot neutemeljene, soglaša s prvostopenjskimi razlogi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), v zvezi s 366. členom ZPP, preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je bil v obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek (od novembra 2015 do februarja 2020) zaposlen pri toženki kot voznik tovornega vozila. Tožniku je bila plača obračunana za mesečni fond ur in za 40 urni tedenski delovni čas, toženka pa mu je v tem obdobju občasno izplačevala nadure. Tožnik šteje, da je v tem času delo opravil v obsegu, kot to izhaja iz podatkov potnih nalogov o pričetku in koncu dela, torej v večjem obsegu, kot mu je toženka plačala, zato uveljavlja plačilo nadur. Toženka tožbenemu zahtevku ugovarja, saj meni, da je na podlagi podatkov tahografa tožniku izplačala vse ure oziroma nadure.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki mu jih s pritožbo očita tožnik. Ni namreč podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožnika za angažiranje izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno razlogovalo, da je ugotavljanje točnega obsega delovnih ur tožnika - voznika tovornega vozila iz različnih evidenc ekpertiza izvedenca prometne stroke, izračun urne postavke posameznega meseca ter bruto zneska nadur pa je sodišče prve stopnje izračunalo samo. Pritožbeno sodišče se strinja, da gre v okoliščinah konkretnega primera za preprosto matematično operacijo, za katero ni potrebno posebno strokovno znanje finančne stoke. Sodišče prve stopnje je namreč glede na ugotovitve in mnenje sodnega izvedenca za promet - tahografe mag. D. D. o številu nadur, ki jih toženka po posameznih mesecih ni plačala tožniku, ugotovilo urno postavko in vrednost nadure, pri čemer je upoštevalo znesek mesečne bruto urne postavke, kot je razvidna iz posamezne plačilne liste, ter pri nadurnem delu uporabilo 50 % dodatek, kot ga je tožniku izplačevala toženka, ter tako dobilo vrednost nadurnega dela. Tožnik v pritožbi ne navaja, da bi sodišče prve stopnje pri tem napravilo kakšno napako oziroma nepravilno upoštevalo podatke iz plačilnih list. Zavrnitev nepotrebnega dokaznega predloga ne pomeni sodbe presenečenja. O sodbi presenečenja je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank oziroma nobeno od nižjih sodišč v postopku ni sklicevala oziroma sklicevalo, zato strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati, česar tožnik v pritožbi niti ne zatrjuje (tako odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 765/15 in številne sodbe pritožbenega sodišča, npr. Pdp 178/2022, Pdp 398/2021 in Pdp 404/2022).

8. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ta pritožbeni očitek pritožba utemeljuje z napačno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je izvedenec strokovno pojasnil, kaj je ugotovil s primerjavo evidenc (potnih nalogov, protokola nakladov in razkladov ter tahografa), in zakaj določene evidence niso uporabljive. Navedeno niti ne pomeni nasprotja v zgoraj navedenem smislu, torej protispisnosti, saj med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o evidencah in med njihovo vsebino ni nasprotja. Pritožba torej izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in posledično uporabo materialnega prava, kar pa ne predstavlja uveljavaljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o (relativni) bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z napačno in nepopolno dokazno oceno oziroma z navedbo, da naj bi dokazna ocena izostala. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato pritožbeni očitek ni utemeljen. S tem v zvezi pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je odločitev pomanjkljivo obrazložena, saj je sodišče natančno obrazložilo, zakaj šteje, da je tožbeni zahtevek le delno utemeljen (deloma je zmotno uporabilo materialno pravo le glede odločitve o stroških postopka, torej ne glede odločitve o glavni stvari).

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami), ker naj bi sodišče svojo odločitev oprlo le na listine toženke, ki vsebujejo netočne podatke in na nepopolno dokumentacijo ter s tem neupravičeno privilegiralo toženko. Kot bo navedeno tudi v nadaljevanju, ta očitek ni utemeljen. Navedena kršitev tudi ni podana, ker se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do tožnikovih navedb oziroma pripomb na izvedensko mnenje, v katerem je za nekatere dneve podal prikaz opravil, ki jih je moral opraviti. Iz jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper take odločbe ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (nepavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno argumentiralo z vsemi odločilnimi pravnimi in dejanskimi ugotovitvami. Glede vprašanja, kako se naj sodišče prve stopnje sploh opredeli do posameznih navedb, ki jih ne šteje za odločilne, sta možna dva pristopa, ki pa sta oba dopustna. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsake navedbe v smeri, v kateri je zastavljena, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi odločitve, ki jo je sprejelo in skoznjo odgovarja na navedbe stranke. Oba pristopa sta dopustna in če se sodišče odloči za enega izmed njih, to ne pomeni niti kršitev 22. niti 25. člena Ustave RS ali 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice.

11. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je glede števila ur dokazno breme na tožniku, toženka pa mora dokazati, da je plačala vse ugotovljene delovne ure tožnika. V obravnavani zadevi niti ne gre za vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbe o dokaznem bremenu, saj je tožnik svojemu bremenu zadostil s tem, da je navedel, da vtožuje plačilo ur za celoten čas, kot izhaja iz potnih nalogov, toženka pa s tem, da je navedbam tožnika nasprotovala ter konkretno zatrjevala, da delovni čas predstavlja le delo, kot izhaja iz podatkov tahografa, ter da je posledično tožniku v celoti plačala opravljene ure dela. V zvezi s sklicevanjem na dokazno breme pritožba izhaja iz zgrešenega (materialnopravnega) stališča, da je tožbeni zahtevek za plačilo nadur, ki temelji na tem, da se celoten čas, ki je v potnem nalogu naveden kot pričetek in konec dela, šteje v delovni čas, utemeljen, ter iz tega izvaja zmoten zaključek, da že ta tožnikova trditev zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku, ker bi po stališču pritožbe toženka morala dokazati, da je (v navedenem obsegu ur, kot izhaja iz potnih nalogov) nadure tožniku tudi izplačala. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno razlogovalo, da potni nalogi niso bili vodeni skladno z določbo 3. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 45/16 in nadaljnji), saj tožnik vanje ni vpisoval obveznih očitkov po ZDCOPMD, ki se ne štejejo v delovni čas, ter da tudi čas vožnje večinoma (vsaj za nekaj minut) odstopa od časa po tahografu. Ker je torej tožnik uveljavljal plačilo nadur tudi za čas, ko bi moral imeti odmor (sam je navsezadnje izpovedal, da je na 4 ure opravil obvezen počitek), ki se ne šteje v delovni čas v smislu določb ZDCOPMD, poleg tega pa tudi za ostala opravila (natovarjanje in raztovarjanje, čiščenje in tehnično vzdrževanje, vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd.), ki se v smislu ZDCOPMD štejejo v delovni čas, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni porabil toliko časa, kot je navedeno v potnih nalogih, njegov tožbeni zahtevek že iz navedenega razloga ne more biti v celoti utemeljen, ne glede na dokazno breme toženke.

12. Ker je sodišče prve stopnje z angažiranjem sodnega izvedenca za promet ugotovilo obseg dela, ki ga tožnik ni pravilno evidentiral v tahografu, ter posledično ugotovilo celoten delovni čas tožnika, ne gre za pravni položaj, kot izhaja iz odločb pritožbenega sodišča glede dokaznega bremena, na katere se pritožba sklicuje (npr. vprašanje uničenih evidenc toženke zaradi poplave, delavec pa je vodil svojo evidenco - Pdp 219/2016; nekonkretizirano nasprotovanje navedbam delavca ter zatrjevanje, da bi lahko nadure koristil kot proste ure - Pdp 413/2014; neutemeljeno zavzemanje za to, da bi moral delavec po dnevih in mesecih zatrjevati število nakladov in razkladov ter ostale okoliščine, ki vplivajo na njihovo trajanje - Pdp 341/2021). V zvezi s sklicevanjem na zadevo Pdp 341/2021 pritožbeno sodišče dodaja, da je sodni izvedenec ugotovil dnevno število nakladov in razkladov in njihovo trajanje, čeprav tožnik ni za vsak posamezen dan navajal, kdaj je opravil naklad in razklad, zato obravnavana zadeva tudi s tega vidika ni primerljiva oziroma ni v nasprotju s Pdp 341/2021. 13. Ker tožnik ni argumentirano nasprotoval ugotovitvam izvedenca, niti ni navedel, koliko časa naj bi za ta opravila porabil (kot že rečeno, trdil je, da ves čas po podatkih potnih nalogov predstavlja delo), je v tem kontekstu mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova trditvena podlaga o naravi dela (glede morebitnih specifik pri delu - tipi nakladov, blaga, vozila, ki bi utemeljevali njegovo nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca o količini drugega dela), zelo splošna in skopa. Glede na tožnikove trditve, ki jih je mogoče povzeti tako, da se celoten čas iz potnih nalogov šteje v delovni čas v smislu ZDCOPMD, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno v okviru materialno procesnega vodstva tožnika pozivati, da poda drugačne trditve o trajanju delovnega časa oziroma naravi njegovega dela, kot to zmotno meni pritožba ter tudi v tem delu zagovarja zmotno stališče, da gre za sodbo presenečenja. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka oziroma tožnika neenakopravno obravnavalo s toženko, ker ni zaslišalo C. C., saj tudi če bi priča potrdila vse, kar je navajal tožnik, to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje oziroma za ugoditev tožbenemu zahtevku v večjem obsegu, saj delovnega časa ni mogoče priznati v celotnem obsegu, kot izhaja iz potnih nalogov in za kar se je zavzemal tožnik.

14. Glede časa, ki naj bi ga tožnik porabil za pot od doma do kraja, kjer je prevzel vozilo, pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je trditvena podlaga v zvezi s tem tako pomanjkljiva, da je sodišče ni upoštevalo. Pravilno je razlogovalo, da je tožnik v svoji prvi pripravljalni vlogi navajal, da se v delovni čas voznikov vštevajo tudi čas vožnje na delo in z dela in da so imeli delavci tožene stranke tovornjake parkirane v Kopru, Ljubljani in Gradcu. Vendar pa tožnik sploh ni navedel, kje se je njegovo vozilo nahajalo (glede na tri možne lokacije) in od kje se je vozil na delo. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). V skladu s 7. in 212. členom ZPP mora delavec v procesni vlogi tožnika navesti dejstva, iz katerih izhaja pravna posledica, ki je zanj ugodna, da se lahko šteje tožbeni zahtevek za pravno sklepčnega na ravni podanih tožbenih trditev. Samo v okviru sklepčnih trditev,1 iz katerih izhaja možnost ugoditve tožbenemu zahtevku (če se izkažejo zatrjevana dejstva na podlagi izvedenih dokazov za resnična), je sodišče dolžno voditi postopek.2 Če bi torej sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva tožnika opozarjalo, da je dolžan konkretno navesti, od kod se je vozil na delo in kje je prevzel vozilo, bi bilo takšno pozivanje sodišča, za katero se zavzema toženec, ekscesno in celo pristransko ter bi predstavljalo aktivnost sodišča, ki bi porušilo razpravno ravnovesje v postopku.

15. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo le na listine toženke, ki vsebujejo netočne podatke in na nepopolno dokumentacijo, ter da izvedenec mag. D. D. ni upošteval vseh evidenc, oziroma da ni opravil primerjave za celotno vtoževano obdobje. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izvedenec pisno izvedensko mnenje podal na podlagi podatkov tahografa - datotek, ki jih je dobil od toženke, da pa je opravil tudi obrazloženo primerjavo zapisov potnih nalogov, protokolov nakladov in razkladov in voznikove kartice oziroma tahografa ter pri pripravi izvedenskega mnenja uporabil vse v spisu dostopne listine in podatke, in sicer potne naloge, protokole, plačilne liste tožnika, izpis voznikove kartice ter trditve strank.

16. V zvezi z izpostavljanjem pritožbe, da tahografi ne vsebujejo točnih podatkov, ker tožnik zaradi pritiskov toženke ni pravilno evidentiral dela, ki se šteje v delovni čas (na tahografu v času, ko je delal, ni pritiskal „kladivca“ - preklopnega mehanizma), je izvedenec na podlagi zapisov potnih nalogov, protokolov, nakladov in voznikove kartice ugotovil, da se podatki za naključno izbrane dneve v vseh treh virih pretežno ujemajo in, da zato lahko brez tveganja za napake vzame tahograf kot verodostojen vir podatkov. Tožnik niti ni navajal, da vožnje na tahografu ne bi pravilno evidentiral. V zvezi z evidentiranjem drugega dela (ki ni vožnja) pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev izvedenca lahko ugotovilo obseg tega dela. Ugotovilo je namreč, da tožnik v obdobju od novembra 2015 do maja 2017 ni pravilno uporabljal preklopnih mehanizmov, od junija 2017 pa do februarja 2020 pa je preklopne mehanizme redno uporabljal, po oceni izvedenca v povprečju celo več, kot je običajno v primerljivih primerih prevozov. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča sodni izvedenec pri ugotavljanju delovnega časa za prvo obdobje pravilno uporabil povprečen čas porabljen za druga dela, ki ga je dobil s preračunom povprečnega časa drugih del v obdobju od junija 2017 do februarja 2020, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi. S tem je odpravil pomanjkljivost evidence - tahografa glede neuporabe preklopnega mehanizma, zato posledično tudi ni utemeljeno pritožbeno stališče, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na netočnih evidencah toženke. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi ugotovitev izvedenca pravilno zaključilo, da je tožnikova povprečna dnevna prisotnost (od začetka do konca delavnika) znašala 11,23 ure, da je povprečno prevozil 500,29 km na dan, da je v poprečju vozil 6,97 ure dnevno, da je povprečno število nakladov in razkladov dnevno 1,57 in da je vozil s povprečno hitrostjo 71.70 km/h. Povprečni čas ostalih del pa je ugotovilo v trajanju 1,42 ure na dan (1 ura in 25 minut) ter da je tožnik redno in v skladu s pravili koristil 45 minutne odmore med vožnjo. Tožnik večjega oziroma drugačnega obsega dela za posamezne vtoževane mesece ni uspel dokazati. Posledično je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek nad ugotovljenim obsegom delovnega časa oziroma opravljenih nadur utemeljeno zavrnilo. Zato je neutemeljena in protispisna pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik res opravil toliko dela, kot izhaja iz plačilnih list oziroma potnih nalogov in ostalih evidenc ter da sodba nima prepričljivega zaključka, koliko časa je tožnik delal. 17. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da je izvedenec spregledal, da je čas naklada in razklada viden iz protokola dela (nakladov in razkladov), saj je (tudi) te podatke upošteval pri oceni drugega dela. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da toženka podatkov (satelitskega) sledilnega sistema vozil namenoma ni hotela predložiti. V zvezi s tem je namreč izvedenec pojasnil, da je bistvo vprašanja razmejitev, kaj je počitek in kaj drugo delo in da mu tega satelitski posnetki ne bi pojasnili, saj bi iz njih videl zgolj, da vozilo stoji ali se giblje in kje. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča ti podatki niso bili potrebni za pravilno ugotovitev celotnega delovnega čas tožnika. Izvedenec je tudi glede evidence točenja goriva pojasnil, da je ta podatek v celotni kvoti časa drugega dela zanemarljiv in ne vpliva bistveno na njegove zaključke.

18. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so evidence A. A. in B. B. nejasne in nepopolne ter iz njih ne izhaja, da naj bi se nanašale ravno na tožnika. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno zaključilo, da je delovni čas ugotavljal izvedenec prometne stroke, na podlagi svojega strokovnega znanja in izkušenj ter upoštevajoč več evidenc. Ker je tožnik evidencam nasprotoval in po pravilnem stališču sodišča prve stopnje niti ni pojasnil, kaj naj bi z njimi dokazoval, sodišče prve stopnje tudi utemeljeno toženki ni naložilo predložitve evidenc na elektronskem nosilcu. Glede na navedeno tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb, da bi morale biti evidence na medijskem nosilcu zaradi ugotovitve njihovega časa nastanka.

19. Pritožba tudi neutemeljeno očita, da je bilo ravnanje sodnega izvedenca pristransko, ker je z dopisom z dne 28. 4. 2022 (le) toženko pozval, da poda podroben opis tehnologije dela, opis blaga, navad pri nakladih/razkladih, in za oceno povprečnega časa, ki ga je voznik porabil za nalaganje in razlaganje tovora, privezovanje, pripravo vozila na naklad/razklad, urejanje dokumentacije in ostala opravila. Dopis je namreč poslal v vednost tudi tožniku, ter v izvedenskem mnenju natančno povzel vsebino odgovora toženke oziroma informacije, ki jih je od nje prejel. Tožnik bi lahko odreagiral na dopis izvedenca, prav tako se je v okviru pripomb na izvedensko mnenje lahko izjavil tudi o teh okoliščinah, zato neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave oziroma razpravnega načela.

20. Nadalje ni utemeljeno stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša odvod davkov in prispevkov od vtoževanih bruto zneskov, breme plačila davkov in prispevkov neutemeljeno prevalilo na delavca. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da takšen zahtevek ne more biti predmet sodnega varstva in je zato tožbo v tem delu zavrglo (274. člen ZPP v zvezi z 18. členom ZPP), saj sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre za javnopravno razmerje); ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma toženke) oziroma pristojnih davčnih organov, pri čemer je tudi navedlo relevantno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.

21. Pritožba nadalje glede odločitve o stroških postopka neutemeljeno navaja, da odločitev ni obrazložena glede uspeha. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da uspeh tožnika znaša 6 %. Sodišče prve stopnje sicer res ni navedlo seštevka vseh mesečnih zneskov, glede katerih je tožbenemu zahtevku ugodilo oziroma jih naložilo v plačilo toženki, vendar je pritožbeno sodišče odločitev v tem delu preizkusilo in ugotovilo, da je uspeh pravilno ugotovljen.

22. Pritožba pa je utemeljena v delu odločitve o stroških postopka, ki se nanaša na stroške izvedenca. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo določbe prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nadaljnji), po kateri lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Prav za tak primer gre v predmetni zadevi, zaradi česar je sodišče prve stopnje toženki nepravilno priznalo stroške izvedenca (za izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev) v skupnem znesku 1.244,40 EUR. Skladno s citirano določbo je pravilno, da delodajalec krije ta strošek. Glede na navedeno skupaj priznani stroški toženke ne znašajo 4.282,93 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje, temveč 3.038,53 EUR, upoštevajoč uspeh 94 % pa 2.856,21 EUR. Ker tožnikovi stroški postopka ob upoštevanju uspeha 6 % znašajo 183,90 EUR, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je po medsebojnem pobotanju tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 2.672,31 EUR. Zato je bilo treba izpodbijano IV. točko izreka delno spremeniti tako, da je tožnik dolžan toženki namesto 3.842,02 EUR povrniti znesek 2.672,31 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

23. Ker v preostanku pritožba ni utemeljena, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

24. Tožnik je s pritožbo uspel le glede stranske terjatve, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. in 155. člena ZPP). Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Sklepčnost tožbe pomeni v svojem bistvu tožnikovo trditveno breme (prvi odstavek 7. člena ZPP). 2 Tako tudi VSRS, opr. št. VIII Ips 38/2016.