Jedro

Drži sicer ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da je dolžnik po izvršilnem naslovu dolžan železne palice, plastično ograjo in tablo z gradbenimi opozorili odstraniti tako, da bo upnici omogočena posest, uporaba in uživanje asfaltirane poti v širini najmanj 3 do 5 metrov in da je 4,18 metrov, kolikor so sedaj odmaknjene navedene stvari (te ugotovitve pritožba ne izpodbija), znotraj tega razpona. Vendar pa tudi po presoji višjega sodišča izvršilnega naslova ni mogoče razlagati na način, da za pravilno izpolnitev obveznosti nujno zadostuje že, da so palice, ograja in tabla od skladišča odmaknjene kolikor koli v širini med 3 in 5 metri, ne glede na to, za kateri del asfaltirane poti gre. Iz izreka in razlogov izvršilnega naslova (23. točka) namreč jasno izhaja, da mora biti pot na najširšem delu, namenjenem zavijanju vozil, široka 5 metrov. Pri tem je treba upoštevati, da je namen izvršilnega naslova omogočiti upnici uporabo in uživanje asfaltirane poti za dostop in zavijanje z vsemi vozili, drugimi prevoznimi sredstvi in stroji na nepremičnino z ID znakom 001 ter puščanje takih vozil upnice na nepremičnini dolžnika ID znak 002 pred objektom skladišča. Da bi bil ta cilj dosežen, mora biti tako na najširšem delu pot široka 5 metrov in ne manj, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je dolžnik že s tem, ko je stvari odmaknil na razdaljo 4,18 metrov, izpolnil svojo obveznost. To namreč za celotno asfaltirano pot ne drži oziroma ne drži za tisti najširši del poti, namenjen zavijanju vozil.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrnilo (I. točka izreka), prav tako je zavrnilo predlog za povrnitev izvršilnih stroškov (II. točka izreka).

2. Upnica je proti sklepu vložila pravočasno pritožbo. Navaja, da je izpodbijana odločitev v direktnem nasprotju z vsebino in obrazložitvijo izvršilnega naslova, tudi z njegovim namenom in splošno znanimi dejstvi, ki se nanašajo na gibanje vozil na določeni površini, njihovo zavijanje in obračanje. Sodišče ni uporabilo določil ZPP o razlagi sodnih odločb, niti določb OZ o razlagi „pogodbenih“ določil. Vsebina izvršilnega naslova je jasna in razumljiva, z njim je usklajen zahtevek upnika po predlogu za izvršbo. Sodišče je v celoti spregledalo, da mora dolžnik po izvršilnem naslovu odstraniti palice in mrežo ter ostale predmete s parcele, ne le jih premakniti, kar pomeni, da teh predmetov ne bo več na parceli. Dejstvo je, da je dolžnik le premaknil motilne predmete, kar pa je v nasprotju z izvršilnim naslovom. S takim ravnanjem sodišča je nastala pravno nevzdržna situacija, upnika sili v vložitev nove motenjske tožbe, v kateri bi bil lahko s strani dolžnika vložen ugovor res iudicata, ki bi mu lahko pravdno sodišče tudi ugodilo glede na tenor izvršilnega naslova. Sodišče upniku zmotno očita, da naj bi bil tožbeni zahtevek po izvršilnem naslovu postavljen napačno. Postavljen je namreč v skladu s situacijo na terenu, izvršenim motitvenim dejanjem in skladno s splošnimi dejstvi, ki se nanašajo na fizikalna pravila in pravila mehanike pri gibanju, zavijanju in manevriranju vozil. Sodišče si je napačno razložilo in uporabilo izvršilni naslov, ki se nanaša na širino asfaltirane poti. Pri tem bi moralo sodišče uporabiti splošno znana dejstva, kolikšen je obseg današnjih vozil in tudi vozil, s katerimi je upnik pred motenjem dostopal po poti. Splošno znano dejstvo je, da je povprečna širina vozil najmanj 2 metra in povprečna dolžina najmanj 4,30 metra, ta splošno znana dejstva mora sodišče pri preveritvi izvršilnega naslova in dovolitvi izvršbe upoštevati. Glede na to izvršilni naslov opredeljuje širino poti v obsegu 2 metra (razlika med 3 in 5 metri) in da mora biti površina parcele dolžnika, na kateri bo vozilo lahko normalno zavilo k zgradbi upnice, najmanj v dolžini 5 metrov, saj je to skrajna točka zavijanja vozil povprečne dolžine in širine na parceli dolžnika. Odmik motitvenih stvari takim zahtevam izvršilnega naslova ne zadošča in je odločitev sodišča v tem delu zmotna. Pri zavijanju vozila iz izvršilnega naslova je treba upoštevati splošno znana dejstva, da mora tako vozilo normalno zaviti na terenu dolžnika, da je na tem terenu dovolj prostora za pot, ki jo potrebuje vozilo za zavijanje, in sicer mora biti teren, potreben za zavijanje, širok najmanj 3 metre za zavoj notranjega kolesa vozila in največ 5 metrov za zavoj zunanjega kolesa, kar tudi predstavlja točko gibanja vozila po terenu dolžnika. Zato je sodišče v izvršilnem naslovu posebej v oklepaju navedlo, da mora biti pot široka 5 metrov ravno v delu, ki je namenjena za zavijanje v skrajni točki zavoja. Mere najmanjše in največje površine, potrebne za pot, določene v izvršilnem naslovu, upoštevajo velikost današnjih vozil, splošno znana fizikalna pravila in pravila mehanike. Sodišče pri presoji utemeljenosti predloga za izvršbo ni upoštevalo splošno znanih dejstev, da ima vozilo svojo lastno površino in volumen in da za zavijanje potrebuje znatno večji prostor od svoje površine. Pet metrov širine poti na parceli dolžnika, ki je namenjena zavijanju, je zato potrebna za varno in nemoteno uporabo. Širina ni dispozitivne narave ali določena v razponu, kot si je napačno razlagalo sodišče. Širina 3 metrov je namenjena zavijanju notranjih koles. Bistveno vprašanje ni, ali je dolžnik v zadostni meri odmaknil motitvene predmete, temveč ali jih je odstranil. Sodišče je napačno ugotovilo, da je dolžnik obveznost izpolnil, ne navede pa, zakaj meni, da dolžnikovo ravnanje pomeni izpolnitev. Odločba tako nima razlogov in je podana bistvena kršitev postopka. Glede na navedeno je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi predlog za založitev stroškov za vzpostavitev prejšnjega stanja, predlog za izrek denarne kazni za primer ponovnega motenja posesti in predlog za položitev varščine. Upnica priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

5. V obravnavani zadevi je upnica vložila predlog za izvršbo zaradi dosege nadomestnega dejanja, na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Kranju P 249/2018 z dne 27. 8. 2019 (priloga A3 spisa), po katerem je tožena stranka (sedaj dolžnik) z vzhodnega dela nepremičnine ID znak 002 dolžan v celoti odstraniti vse železne palice – nosilce (najmanj 7), celotni plastični rdeče beli trak, nameščen v dveh vrstah, celotno oranžno plastično mrežasto gradbeno ograjo, ki sta oba napeljana preko železnih palic – nosilcev ter odstraniti tablo z gradbenimi opozorili, tako da bo tožeči stranki (sedaj upnici) omogočena mirna posest, uporaba in uživanje asfaltirane poti v širini najmanj 3 do 5 metrov (na najširšem delu namenjenem zavijanju vozil) za dostop in zavijanje z vsemi vozili, drugimi prevoznimi sredstvi in stroji na nepremičnino z ID znakom 001 ter puščanje takih vozil tožeče stranke na nepremičnini tožene stranke ID znak 002 pred objektom skladišča. 6. Upnica je v predlogu za izvršbo kot bistveno navedla, da dolžnik svoje nedenarne obveznosti ni izpolnil, saj je celotno oranžno plastično mrežasto gradbeno ograjo, ki je napeljana preko železnih palic – nosilcev skupaj z železnimi palicami ter tablo z gradbenimi opozorili od nepremičnine upnice zgolj odmaknil tako, da so nosilci, ograja in tabla z gradbenimi opozorili od skladišča upnice tudi v najširšem delu, ki je namenjen upnici za dostop in zavijanje vozil, oddaljeni cca. 4 metre in ne 5 metrov, kot to določa izvršilni naslov, kar upnici onemogoča mirno posest, uporabo in uživanje asfaltirane poti v širini po izvršilnem naslovu, zlasti v delu, namenjenem zavijanju vozil. 7. Sodišče prve stopnje je predlog za izvršbo zavrnilo, ker je štelo, da je dolžnik svojo obveznost po izvršilnem naslovu izpolnil. Na podlagi upničine trditvene podlage in priloženih fotografij (priloga A5) je namreč ugotovilo, da je dolžnik železne palice z oranžno plastično ograjo in tablo prestavil tako, da so od upničinega skladišča sedaj odmaknjene v širini 4,18 metra. Ker je po izvršilnem naslovu dolžnik dolžan navedene stvari odmakniti tako, da bo upnici omogočena mirna posest, uporaba in uživanje asfaltirane poti v širini 3 do 5 metrov, 4,18 metrov pa je več kot 3 metre in manj kot 5 metrov, je sodišče prve stopnje presodilo, da je dolžnik svojo obveznost izpolnil. 8. Izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za izvršbo je ustrezno obrazložen, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj meni, da je dolžnik že s tem, ko ima upnica na voljo 4,18 metov široko asfaltirano pot, izpolnil svojo obveznost. Pritožbeni očitek, da sklep nima razlogov, zato ni utemeljen.

9. Sicer pa odločitev ni pravilna. Drži sicer ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da je dolžnik po izvršilnem naslovu dolžan železne palice, plastično ograjo in tablo z gradbenimi opozorili odstraniti tako, da bo upnici omogočena posest, uporaba in uživanje asfaltirane poti v širini najmanj 3 do 5 metrov in da je 4,18 metrov, kolikor so sedaj odmaknjene navedene stvari (te ugotovitve pritožba ne izpodbija), znotraj tega razpona. Vendar pa tudi po presoji višjega sodišča izvršilnega naslova ni mogoče razlagati na način, da za pravilno izpolnitev obveznosti nujno zadostuje že, da so palice, ograja in tabla od skladišča odmaknjene kolikor koli v širini med 3 in 5 metri, ne glede na to, za kateri del asfaltirane poti gre. Iz izreka in razlogov izvršilnega naslova (23. točka) namreč jasno izhaja, da mora biti pot na najširšem delu, namenjenem zavijanju vozil, široka 5 metrov. Pri tem je treba upoštevati, da je namen izvršilnega naslova omogočiti upnici uporabo in uživanje asfaltirane poti za dostop in zavijanje z vsemi vozili, drugimi prevoznimi sredstvi in stroji na nepremičnino z ID znakom 001 ter puščanje takih vozil upnice na nepremičnini dolžnika ID znak 002 pred objektom skladišča. Da bi bil ta cilj dosežen, mora biti tako na najširšem delu pot široka 5 metrov in ne manj, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je dolžnik že s tem, ko je stvari odmaknil na razdaljo 4,18 metrov, izpolnil svojo obveznost. To namreč za celotno asfaltirano pot ne drži oziroma ne drži za tisti najširši del poti, namenjen zavijanju vozil. 10. Glede na navedeno je napačno izhodišče sodišča prve stopnje, da je dolžnik svojo obveznost iz izvršilnega naslova izpolnil že s tem, ko je upnici pustil pot, široko 4,18 metrov. Ob tem pa višje sodišče še dodaja, da izvršilni naslov res uporablja pojem „odstranitev,“ pri čemer bi temu ustrezal tudi premik stvari na zahtevano razdaljo. Če so stvari dovolj odmaknjene, so namreč hkrati s tem tudi odstranjene z določenega dela nepremičnine. Kot rečeno, pa je v konkretnem primeru zmotna ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da je dolžnik obveznost izpolnil že s tem, ko je stvari odstranil tako, da ima upnica (povsod) na voljo pot, široko 4,18 metrov.

11. Višje sodišče je tako utemeljeni pritožbi ugodilo, sklep o zavrnitvi predloga za izvršbo in posledično sklep o stroških izvršilnega predloga (peti odstavek 38. člena ZIZ) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri katerem naj sodišče ob upoštevanju zgoraj pojasnjenega ponovno presodi (ne)utemeljenost predloga za izvršbo.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).