Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Okoliščina, da je s pravdno stranko povezan sodnik sodišča, ki zadevo obravnava, ni (vselej) tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Nepristranskost se zagotavlja v okviru instituta izločitve sodnika. Vpliv sodelavcev na sodnika pa izključuje sistem večstopenjskega in senatnega sojenja ter obveznost sodnika, da mora varovati nepristranskost in neodvisnost sojenja ter opravljati sodniško funkcijo po ustavi in zakonu.
Predlogu se ne ugodi.
Tožnik je predlagal Vrhovnemu sodišču, da na podlagi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99 - 2/2004) določi drugo stvarno pristojno sodišče izven pristojnosti Višjega sodišča v X. Meni, da so za to podani tehtni razlogi. V disciplinskih postopkih pri toženih strankah sta v disciplinski komisiji sodelovala dva sodnika Višjega sodišča v X. in kot strokovni sodelavec sodnik Okrožnega sodišča v Y. Navedene povezave v disciplinskih postopkih, pristransko in nezakonito odločanje v teh postopkih in zlorabljanje nekaterih pravnih inštitutov, pomenijo tehten razlog za to, da tožeča stranka upravičeno dvomi v nepristranskost razpravljajočega sodišča in v primeru nadaljnjega pravnega varstva tudi višjega sodišča. V navedenih primerih gre za sodnike, ki imajo velik vpliv na svoje sodelavce, sicer pa že njihova zaposlitev na sodišču, ki zadevo obravnava, pomeni dovolj tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Omenjene osebe po podatkih tožeče stranke sodelujejo kot pravni svetovalci v zadevah, ki sedaj tečejo na sodiščih in pripravljajo odgovore na tožbo, ki jih zgolj formalno podpiše zastopnik društva. Dva sodnika višjega sodišča sta odločala v disciplinskih zadevah, ki so predmet tega sodnega postopka, pri čemer sta isti osebi dvakrat spremenili izreke prvostopenjskih odločb. Po mnenju tožeče stranke gre za manipulacijo in zlorabo prava, saj se disciplinske komisije kljub očitnim nezakonitostim odločajo na način, da se njihove nezakonitosti ne da izpodbijati.
Predlog ni utemeljen.
Po 67. členu ZPP določi Vrhovno sodišče Republike Slovenije na predlog stranke drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Predlog tožeče stranke, ki namesto Okrožnega sodišča v Y. predlaga določitev drugega stvarno pristojnega sodišča izven pristojnosti Višjega sodišča v X., vsebuje trditev o upravičenem dvomu v nepristranskost razpravljajočega sodišča. Predlog trdi, da je pri tem sodišču zaposlen sodnik, ki je strokovni sodelavec prve tožene stranke. Dva sodnika Višjega sodišča v X. pa sta potrditvah predloga funkcionarja druge tožene stranke. Navedene okoliščine po prepričanju Vrhovnega sodišča niso tehtni razlog, da se za postopanje v tej zadevi določi drugo stvarno pristojno sodišče. Očitek nepristranskosti se lahko nanaša samo na konkretnega sodnika, ne pa na samo sodišče. Nepristranskost se tako zagotavlja v okviru instituta izločitve sodnika (70. člen ZPP). Nobeden izmed v predlogu navedenih sodnikov sporne pravdne zadeve ne obravnava, v predlogu pa tudi ni trditev, da bi bili vsi sodniki Okrožnega sodišča v Y. kakorkoli povezani s katero od toženih strank. Domnevnemu vplivu v predlogu navedenih sodnikov na svoje sodelavce pa daje tožeča stranka pretiran pomen. Ni dvoma sicer, da so sodniki med seboj v službenih stikih, vendar sistem večstopenjskega in senatnega sojenja morebiten vpliv na sodelavce vsekakor izključuje. Predvsem pa je treba upoštevati, da mora vsak sodnik opravljati sodniško funkcijo po ustavi in zakonu (3. člen Zakona o sodiščih; ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 - 73/2004), sodnik pa se mora vselej vesti tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodniške oblasti (37. člen Zakona o sodniški službi; ZSS, Ur. l. RS, št. 19/94 - 71/2004). Vrhovno sodišče je prepričano, da so pri sodniku, ki obravnava zadevo, neustrezni vplivi sodelavcev izključeni. Navedeno torej pomeni, da tožeča stranka v predlogu ne navaja nobenega tehtnega razloga za določitev drugega sodišča. Zato Vrhovno sodišče tožnikovemu predlogu ni ugodilo.