Jedro

S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju (a contrario) je treba vse stalne dodatke, ki jih delodajalec plačuje delavcu, šteti v pojem plače in s tem v osnovo za obračun nadomestila plače, razen če zakon (ali kolektivna pogodba) izrecno določa, da vanjo ne štejejo. Pri vtoževanih dodatkih in nagradah ne gre za tak primer.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe potrdi.

II.Toženka krije svoje stroške pritožbe, v roku 8 dni pa je tožniku dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka). S sodbo je odločilo, mora toženka tožniku plačati mesečne zneske prikrajšanja pri plači za obdobje od oktobra 2020 do decembra 2021 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Zahtevek je zavrnilo v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od nekaterih prisojenih zneskov in razlike do vtoževanih zneskov po posameznih mesecih (III. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor toženke (IV. točka izreka) in ji naložilo povračilo tožnikovih stroškov postopka v znesku 3.676,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) ter jo zavezalo za plačilo sodne takse (VI. točka izreka).

2.Toženka vlaga pritožbo zoper II., IV., V. in VI. točko izreka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje izvedencu naložilo variantne izračune, izbira izračuna iz 7. in 8. alineje III. točke sklepa pa zanjo predstavlja presenečenje, saj ni vedela, kateri izračun bo izbralo. Trdi, da niso vsi "dodatki" in "nagrade" iz tožnikove plačilne liste dodatki po 126. členu ZDR-1, taki so le tisti, ki so urejeni v tretjem odstavku 127. člena ZDR-1, kolektivni pogodbi ali pogodbi o zaposlitvi, ostalo ne sodi v osnovo za obračun nadomestil plače. Meni, da se citirani judikati nanašajo na drugačne primere. Vztraja, da v osnovo za nadomestilo plače ne sodijo dodatek za pogoje dela MV (moteči vplivi), nagrada za produktivnost, nagrada za zniževanje zaostankov, nagrada za 4 izmene in dodatek za nebolniščino; izplačajo se le v primeru, da je delavec delo opravljal v teh pogojih, in niso določene v zakonu, kolektivni pogodbi ali pogodbi o zaposlitvi. Sklicuje se na izpovedi prič A. A. in B. B. ter navaja, da sta nagradi za zniževanje zaostankov in za produktivnost diskrecijski enostranski naklonitvi toženke za motivacijo, ne pa plačili za (skupinsko) delovno uspešnost, ki je posebej urejena v podjetniški kolektivni pogodbi. Meni, da v delovno uspešnost, dogovorjeno s sindikatom, sodišče ni pristojno umestiti nagrade, ki ni del plače iz naslova delovne uspešnosti; gre za nedopusten poseg v pravila delodajalca in podjetniško kolektivno pogodbo. Zatrjuje neobrazloženost sodbe v delu, ki se nanaša na vštevanje dodatka za pogoje dela in dodatka za 4‑izmensko delo v osnovo za nadomestilo plače. Trdi, da dodatek za pogoje dela MV ni opredeljen ne v kolektivni dejavnosti ne v podjetniški kolektivni pogodbi, glede na izpovedi prič pa so bili posebni pogoji dela ovrednoteni v osnovnih plačah in je šlo za prostovoljni dodatek. Nasprotuje izvedenčevemu izračunu tožnikovega prikrajšanja; izračunal je razlike pri nadomestilu plače, ni pa upošteval ostalih plačil oziroma preplačila. Trdi, da je stremela k temu, da delavec kljub odsotnosti prejme toliko, kot če bi delal, zaradi česar si je izmislila razne dodatke. Vztraja, da je bila tožnikova bruto plača v vsakem mesecu višja, kot bi znašala z upoštevanjem določb predpisov, višina nadomestila pa ne sme presegati višine plače, ki bi jo prejel, če bi delal. Zavzema se za to, da bi sodišče prve stopnje v okviru načela materialne resnice to vprašanje zastavilo izvedencu; ker tega ni storilo, zatrjuje kršitev pravil postopka in kršitev načela kontradiktornosti. Trdi, da je bilo zaradi parcialnih in nepravilnih navodil izvedencu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in materialno pravo zmotno uporabljeno. Navaja, da ni le pavšalno zatrjevala napačnosti in nepravilnosti izračunov za celotno obdobje, za njihovo preverjanje je porabila ogromno časa, na podlagi njenih pripomb pa je izvedenec svoje mnenje delno spremenil, zato bi glede na storjene številne napake moral v celoti preveriti vse izračune. Zatrjuje bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker na njene vsebinske pripombe ni bilo odgovorjeno, izvedensko mnenje pa je tako pomanjkljivo, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti novega izvedenca oziroma vsaj zaslišati postavljenega. Zatrjuje nemožnost obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče prve stopnje ni preložilo razpisanega naroka zaradi načrtovane odsotnosti njene pooblaščenke. Sodišču prve stopnje očita, da neupravičeno ni pozvalo tožnika k označitvi vrednosti spora po modifikaciji tožbenega zahtevka. Ugovarja zamudnim obrestim, zahtevanim do 10. 4. 2022, ki so glede modificiranega tožbenega zahtevka zastarale 3 leta pred modifikacijo. Trdi, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja prikrajšanje v nadomestilu za mesec februar 2020, za mesec oktober 2021 pa izhaja prikrajšanje 71,30 EUR, napačno je prisojenih 192,64 EUR oziroma 77,22 EUR. Trdi, da je bil pobotni ugovor napačno zavrnjen, ne gre za situacijo iz 191. člena OZ. Navaja, da je s sodbo prišlo do situacije, da je tožnik prejel več, kot bi prejel, če bi dejansko delal. Izpodbija tudi odločitev o stroških in sodni taksi. Ker vrednost spora ni označena, meni, da ni mogoče ugotoviti, da tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka; gotovo ni uspel z zastaranimi zamudnimi obrestmi. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka po prvem in drugem odstavku (točke 8, 14 in 15) 339. člena ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 126. člena, drugega in sedmega odstavka 137. člena ter osmega odstavka 138. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v nadomestilih plače za obdobje od oktobra 2018 do decembra 2021 na podlagi ugotovitve, da je toženka nadomestila plače zaradi odsotnosti tožnika z dela obračunavala od prenizke osnove (seštevka osnovne plače in dodatka za delovno dobo), pri njenem izračunu pa ni upoštevala v relevantnem obdobju (pretekli mesec ali pretekli trije meseci) obračunanih dodatkov za popoldansko delo, nočno delo, nedeljsko delo, pogoje dela, štiri-izmensko delo, nagrade za produktivnost in nagrade za zniževanje zaostankov. Izračun prikrajšanja je pripravil sodni izvedenec ekonomske stroke. Zavrnilo je pobotni ugovor toženke, ki ga je uveljavljala v povezavi z izplačanimi dodatki za minulo delo na dodatke v obdobju od julija 2018 do decembra 2019.

6.Pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijanega dela sodbe (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1 v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Sklicuje se na natančne in prepričljive razloge, ki jih je v sodbi navedlo sodišče prve stopnje, ter jih sprejema kot svoje.

7.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Za zagotovitev ustrezne obrazložitve sodbe se sodišču ni treba izrecno opredeliti do pravno pomembnih trditev strank, temveč lahko odgovori tudi posredno. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, da ni razloga za izvzem dodatka za pogoje dela in dodatka za štiri-izmensko delo iz tožnikove plače, ker sta kot stalna dodatka del njegove plače, ki je osnova za odmero nadomestil plače, prav tako je iz obrazložitve mogoče razbrati, zakaj je le delno ugodilo ugovoru toženke glede zastaranja zamudnih obresti.

8.Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, toženka jo uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa prav tako ni utemeljen.

9.Ne gre za kršitev pravil pravdnega postopka in načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo načela materialne resnice in sodnemu izvedencu ni po uradni dolžnosti zastavilo vprašanja, ali priznana nadomestila plače presegajo višino plače, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal. Načelo materialne resnice je v ZDSS-1 uveljavljeno le za socialne spore, ne pa za individualne delovne spore kot je ta. Toženka tudi sicer ni podala zadostnih trditev za to, da tožnik s priznanjem razlik v nadomestilih plače prejme več, kot če bi delal, saj ni predložila ustreznih listin, da bi to lahko izračunal sodni izvedenec. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da bi morala v ta namen predložiti izdelane vnaprej jasne mesečne razporede dela z evidencami o pogojih in razporedu tožnika v posameznem mesecu, saj sicer ni mogoče natančno izračunati, koliko bi tožnik prejel, če bi delal. Temu toženka v pritožbi ne nasprotuje.

10.Sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka v zvezi z izvedbo dokaza s sodnim izvedencem s področja ekonomije. Ne drži, da bi bila vprašanja, ki jih je zastavilo izvedencu, nejasna, nepravilna ali parcialna; na podlagi odgovorov nanje je namreč lahko ugotovilo višino tožnikovega prikrajšanja. Izvedenec je izdelal strokovno in razumljivo izvedensko mnenje, ki ga je dodatno pojasnil v dopolnitvah in s tem sodišču prve stopnje podal strokovno mnenje v zvezi z vprašanjem, kolikšna razlika v nadomestilih plače pripada tožniku. Zgolj dejstvo, da so bile potrebne dopolnitve izdelanega izvedenskega mnenja, ne pomeni, da bi bila zastavljena vprašanja nejasna ali izdelano mnenje nestrokovno.

11.Tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje izvedencu naložilo variantne izračune,1 ne glede na eventualno povečan obseg izvedenčevega dela, ne predstavlja kršitve določb postopka. Prav tako že pojmovno to ne pomeni, da gre za sodbo presenečenja, za katero gre lahko le v primeru, ko sodišče odločitev opre na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in je zato izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Česa takega pritožba ne zatrjuje. Prepoved sodbe presenečenja varuje stranke pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Toženki to ni bilo onemogočeno, saj je v zvezi z variantnimi izračuni imela možnost navajati dejstva, kar je tudi storila.

12.Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka zato, ker sodišče prve stopnje izvedencu ni vročilo njenih zadnjih pripomb k dopolnitvi mnenja z dne 21. 10. 2025. Pravilno je štelo, da so pripombe pavšalne, saj je toženka nekonkretizirano ponavljala svoje ugovore zoper izračune izvedenca, ki naj bi bili vsi napačni, s sklicevanjem, da njegove ugotovitve niso matematično, ekonomsko, pravno ali dejansko logične, ne da bi ponudila konkretne (po njenem mnenju pravilne) izračune ali opozorila na konkretne napačno izračunane zneske v izvedenskem mnenju. Dejstvo, da je na podlagi prejšnjih pripomb toženke izvedenec izvedensko mnenje dopolnil, ne utemeljuje naložitve preverjanja prav vseh izračunanih zneskov prikrajšanja tožnika. Sodišče prve stopnje glede na vsebino navedene vloge ni imelo razloga, da bi dvomilo v pravilnost izračunov izvedenca. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo izvedenca še ustno zaslišati na naroku za glavno obravnavo. V navedeni vlogi z dne 21. 10. 2025 je izrecno nasprotovala zaslišanju izvedenca, ker naj to ne bi pripomoglo k odpravi zatrjevanih pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, ter predlagala postavitev novega izvedenca. Ta predlog pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (prim. točko 7 obrazložitve), saj pogoji za postavitev drugega izvedenca ob vsebinsko jasnem in strokovnem izvedenskem mnenju niso izpolnjeni (254. člen ZPP). Ni odločilno, da naj bi toženka pričakovala ustno zaslišanje izvedenca, ne glede na njen drugačen predlog. Sodni izvedenec se je v pisnem mnenju in njegovih dopolnitvah opredelil do vseh toženkinih konkretnih pripomb, na njeno pavšalno vztrajanje o potrebi po preverjanju vseh izračunov, pa mu ni bilo treba odgovarjati ne pisno ne ustno na naroku. Bistvena kršitev iz prvega odstavka ali iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

13.Zavrniti je treba tudi zatrjevano kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni preložilo naroka za glavno obravnavo 11. 11. 2025 zaradi načrtovane in plačane odsotnosti pooblaščenke toženke. Sodišče po 115. členu ZPP ni dolžno preložiti naroka, če ne obstajajo okoliščine, ki to opravičujejo. Sodišče sme v javnem interesu, da zagotavlja koncentracijo in pospešitev postopka, narok preložiti zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, ki se restriktivno tolmačijo. Zasebno potovanje pooblaščenca stranke ni tak razlog. Glede na to in ker si je toženka za udeležbo na zadnjem naroku za glavno obravnavo zagotovila zastopanje po odvetniku, in se na navedenem naroku niso obravnavali dokazi, temveč je sodišče zgolj zaključilo glavno obravnavo, toženki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

14.Dejstvo, da sodišče prve stopnje tožnika ni pozvalo k označitvi vrednosti spora po modifikaciji zahtevka z dne 10. 4. 2025, prav tako ne predstavlja kršitve določb postopka. Toženka ni podala trditev o tem, v čem naj bi navedeno vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Glede na to, da je bilo v tem individualnem delovnem sporu odločeno o denarnem zahtevku, je z izvedenskim mnenjem usklajeno novo vrednost spornega predmeta tudi sicer brez težav mogoče izračunati.2

1.V pritožbi toženka kot bistveno nasprotuje pravnemu stališču sodišča prve stopnje, da bi se iz plače tožnika, ki je osnova za izračun nadomestil plače, izključilo dodatke in nagrade, ki jih je tožnik prejemal pri toženki v okviru mesečne plače. Sodišče prve stopnje je opredelilo pojem plače skladno z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1, ki vključuje osnovno plačo, del plače za delovno uspešnost, dodatke in plačilo za poslovno uspešnost, če je slednje dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi; smiselno enako je pojem plače opredeljen v Kolektivni pogodbi za dejavnost elektroindustrije Slovenije (kolektivna pogodba dejavnosti). Pravilno je štelo, da je v tožnikovo plačo poleg osnovne plače in dodatka za delovno dobo treba šteti vse izplačevane stalne dodatke (za popoldansko delo, nočno delo, nedeljsko delo, pogoje dela in štiri-izmensko delo) in obe nagradi (za produktivnost in za zniževanje zaostankov), pravilno se je sklicevalo na podobne primere v sodni praksi, ki se vsi nanašajo na vprašanje, kateri prejemki se upoštevajo v osnovi za nadomestila plače.3 Iz sodne prakse ne izhaja noben primer, ko se stalnih dodatkov ne bi upoštevalo v osnovi za nadomestilo plače, z izjemo judikata Pdp 489/2024, ki pa se nanaša na t. i. "covid dodatek", ki se po specialnih zakonskih določbah izrecno ni všteval v osnovo za nadomestilo plače. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju (a contrario) je torej treba vse stalne dodatke, ki jih delodajalec plačuje delavcu, šteti v pojem plače in s tem v osnovo za obračun nadomestila plače, razen če zakon (ali kolektivna pogodba) izrecno določa, da vanjo ne štejejo. Pri vtoževanih dodatkih in nagradah ne gre za tak primer. Navedeno je skladno z namenom nadomestila plače za delavčevo upravičeno odsotnost z dela, tj. zanesljivo kontinuiteto plačila zaradi zagotavljanja socialne varnosti, ko delavec utemeljeno ne more opravljati dela.4 Glede na našo zakonsko ureditev se delavec lahko zanaša na določeno raven prihodka tudi v času, ko je upravičeno odsoten z dela -v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja ter z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni v višini 100 % povprečne plače preteklega obdobja, v primeru odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, pa 80 % plače v preteklem mesecu. Ker je delavec praviloma življenjsko odvisen od prejemkov iz delovnega razmerja, je nujna pravna predvidljivost njegovega položaja. Ta bi bila izvotljena, če bi lahko delodajalec v osnovo za obračun nadomestil plače po lastni presoji vključeval poleg osnovne plače le nekatere dodatke, ki jih je izplačal delavcu za njegovo delo v preteklem obdobju in so kot taki za obe stranki predstavljali del plače, in ne nekega sui generis izplačila, ki bi ga le občasno delodajalec diskrecijsko naklonil delavcu. Iz plačilnih list tožnika (B 3) jasno izhaja, da je toženka vse sporne dodatke in nagradi tudi sama štela kot del plače, saj iz sistematike vrst plačil ali iz njihovega poimenovanja ne izhaja, da bi šlo za karkoli drugega kot za stalne dodatke kot del plače tožnika.

2.Toženka vztraja, da v osnovo za obračun nadomestil plače sporni dodatki ne morejo soditi, glede na to da v osnovo za nadomestilo plače sodijo le dodatki, določeni z zakonom, kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Pritožbena navedba ni utemeljena, saj so v tej zadevi sporni dodatki vsi določeni v tretjem odstavku 127. člena ZDR-1 ali v kolektivni pogodbi dejavnosti ali podjetniški kolektivni pogodbi. Dodatki za popoldansko, nočno, nedeljsko oziroma praznično ter štiri-izmensko delo so dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa. Ni odločilno, ali je poimenovanje dodatka v plačilni listi povsem identično kot je poimenovanje dodatka v zakonu ali kolektivni pogodbi, bistveno je, kaj je vsebinski razlog za njegovo izplačevanje. Tako je dodatek za pogoje dela MV (moteči vplivi) treba šteti kot dodatek za posebne pogoje dela zaradi neugodnih vplivov okolja, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela (tretji odstavek 127. člena ZDR-1), ki je urejen v kolektivni pogodbi dejavnosti (48. člen) in 29. oziroma 31. členu tarifnega dela toženkine podjetniške pogodbe (A 6 in A 7). Ker se tak dodatek skladno z zakonom v kolektivni pogodbi določi le, če v zahtevnosti dela niso vsebovani posebni pogoji dela, toženka ne more uspeti s sklicevanjem na izpovedi A. A. in B. B., ki naj bi potrdila, da so bili posebni pogoji dela že ovrednoteni v osnovni plači tožnika.

3.Zavrniti je treba toženkino zavzemanje za to, da se navedeni dodatki ne bi šteli v osnovo za izračun nadomestila plače, ker se jih izplačuje le za čas, ko delavec dela v takih pogojih. To za pravno naravo dodatka kot dela plače ni bistveno, to je odločilno za obračun dodatkov skladno s 128. členom ZDR-1. Ko je tak dodatek obračunan, postane del plače in posledično osnova za nadomestilo plače, pri tem pa ni pomembno, da se je izplačeval le za čas, ko je delavec delal v pogojih, ki utemeljujejo prejemanje dodatka. V času prejemanja nadomestila plače pa delavec v nobenem primeru ne dela (gre za nadomestilo za čas, ko delavec upravičeno dela ne opravlja), zato sklicevanje na odvisnost dodatka od dela v določenih pogojih ne more biti uspešno.

4.Pritožba ni utemeljena niti glede vštevanja nagrade za produktivnost in nagrade za zniževanje zaostankov v osnovo za obračun nadomestil plač. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in natančno obrazložilo, da gre pri nagradi za produktivnost po vsebini za obliko skupinske delovne uspešnosti po podjetniških kolektivnih pogodbah (A 6, A 7) v poglavju 2.2., pri čemer je v 22. členu novejše nagrada za produktivnost celo izrecno določena kot nagrada za preseganje ciljev v zaključeni proizvodni enoti, iz njenega 11. člena (v prej veljavni kolektivni pogodbi 14. člena) pa izhaja, da je delovna uspešnost lahko vezana na skupino delavcev. To nenazadnje potrjujeta izpovedi prič A. A. in B. B., da je produktivnost vezana na celoten oddelek. Toženka se sklicuje na njuni izpovedi o tem, da nagrada ni bila odvisna od dela samega delavca, ampak od situacije na oddelku ter orodje za vzpodbujanje napredka v oddelkih oziroma vzpodbuda za naprej. Navedeno ne vpliva na pravilnost zaključka, da taka mesečno izplačevana nagrada po svoji vsebini pomeni del plače, ki ne spada v osnovo za nadomestilo plače. Enako velja za sklicevanje na to, da je uprava toženke samostojno diskrecijsko določala navedeno nagrado oziroma jo je lahko kadarkoli ukinila. Ni bistveno, ali in pod kakšnimi pogoji delavcu pripada taka nagrada oziroma ali mu jo je delodajalec dolžan izplačevati in na kateri podlagi, bistveno je da mu jo je izplačeval (kot del plače) in je posledično ne more izključiti iz osnove za obračun nadomestil plače. Neutemeljeno je sklicevanje toženke na to, da nagradi nista omenjeni v poglavju o delovni uspešnosti, saj se celo poglavje 2.2. nanaša prav na delovno uspešnost, točka 2.2.6, v kateri je določena nagrada za produktivnost, pa je del tega poglavja. Ob dejstvu, da se je že v času veljavnosti prejšnje podjetniške kolektivne pogodbe izplačevala nagrada za produktivnost na enak način, ni pravno pomembno, da v njej ni bila tudi izrecno določena. Tudi kolektivna pogodba dejavnosti pozna plačilo na podlagi delovne uspešnosti (45. člen) in plačilo na podlagi poslovne uspešnosti (46. člen).

5.Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi nagrado za zniževanje zaostankov po njeni vsebini kot poslovno stimulacijo, kot je določena v podjetniških kolektivnih pogodbah (20. in 21. člen novejše oziroma 22. in 23. člen starejše kolektivne pogodbe), namenjeno stimuliranju delavcev za doseganje tekočih, kratkoročnih in dolgoročnih poslovnih ciljev na ravni družbe in organizacijskih enot. Pravilna je dokazna ocena izpovedi prič A. A. in B. B., ki sta smiselno izpovedala, da je ta namenjena motivaciji delavcev oziroma stimulaciji enote. Ni bistveno, da nagrada v kolektivni pogodbi ni navedena prav z nazivom, ki je uporabljen v plačilnih listah ("nagrada za zniževanje zaost."), bistvena je njena vsebina. Šifre dodatkov in nagrad, navedene v plačilni listi, na katere se sklicuje toženka, pa v kolektivni pogodbi sploh niso navedene. Toženka se neuspešno sklicuje še na to, da sta navedeni nagradi njeni enostranski naklonitvi, da lahko sama določa kriterije in ju lahko tudi kadarkoli umakne. Navedeno bi lahko bilo pravno pomembno, če bi tožnik zahteval plačilo nagrade za določeni mesec dela, čeprav mu je toženka ne bi dodelila. Na vprašanje vštevanja že izplačane nagrade, ki je po svoji vsebini poslovna stimulacija, v osnovo za nadomestilo plače, pa (ne)določenost pogojev za njeno izplačilo oziroma možnost prenehanja njenega izplačevanja ne vpliva.

6.S tem, ko je sodišče prve stopnje štelo nagrado za zniževanje zaostankov za poslovno stimulacijo, urejeno v podjetniški kolektivni pogodbi, ni poseglo v svobodo kolektivnih pogajanj niti ni v pristojnost sprejemanja internih pravnih aktov delodajalca. Pri tolmačenju določb predpisov gre za uporabo materialnega prava, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, drugačno pritožbeno zavzemanje pa ni utemeljeno.

7.V zvezi z izračunom tožnikovega prikrajšanja toženka neutemeljeno uveljavlja, da bi bilo treba upoštevati tudi njena morebitna preplačila. Sodišče prve stopnje je sodnemu izvedencu pravilno naložilo, naj izračuna prikrajšanje pri nadomestilih plače, kar je tudi storil. Ni podlage za to, da bi se pri ugotavljanju prikrajšanja presojala celotna izplačila (oziroma po toženkino "bruto plača" tožniku v posameznih mesecih), saj eventualna preplačila iz naslova drugih plačil ne morejo biti upoštevana kot nadomestek za prenizko izplačana nadomestila plač. Na pravilnost odločitve tako ne vpliva toženkino zatrjevanje, da si je izmislila različne dodatke, da bi odsotni delavci (med njimi tožnik) prejeli tudi v času odsotnosti primerljiv dohodek kot v času, ko delavec dela. Navedeno tudi ni logično, saj zatrjevana višja plačila za čas, ko delavec dela, ob nezakonitem obračunu nadomestil plače od prenizke osnove, nujno pomenijo, da je opravičeno odsotni delavec pri plačilu za čas odsotnosti prikrajšan.5

8.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožniku za mesec februar 2020 zmotno priznalo 192,64 EUR, saj naj bi iz izvedenskega mnenja izhajalo, da v tem mesecu tožnik ni bil prikrajšan pri nadomestilu plače. Sodni izvedenec je v točki VI tretje dopolnitve izvedenskega mnenja posebej izračunal bruto nadomestilo plače za bolniško odsotnost v februarju 2020 v višini 192,64 EUR (list. št. 388), čemur je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. V tabeli na list. št. 412 ta znesek pravilno ni prikazan, saj je tam prikazana za mesece od januarja do junija 2020 le razlika pri nadomestilih za dopust in proste dneve, ne pa razlika pri bolniških nadomestilih.

9.Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti od zvišanega tožbenega zahtevka po modifikaciji z dne 10. 4. 2025. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe pretrgano zastaranje za spremenjeni del tožbenega zahtevka (po prejemu izvedenskega mnenja je bil ta le v manjšem delu zneskovno prilagojen)6 pretrgano tudi zanj. Toženka je posledično neutemeljeno ugovarjala zastaranje zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od tako povečanih glavnic, saj je v primeru pravočasne tožbe glede glavne terjatve tudi za zamudne obresti kot stransko terjatev zastaranje po Obligacijskem zakoniku - OZ pretrgano.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi toženkin pobotni ugovor. Ugotovitvam, da je vsa leta dodatek za minulo delo vsem svojim delavcem sistemsko obračunavala tudi od dodatkov (tudi v vtoževanem obdobju), da je tak način obračuna vseboval računalniški program za obračun plač pri njej ter da si ni pridržala pravice zahtevati vrnitev izplačanih zneskov, toženka v pritožbi ne nasprotuje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 191. člen OZ in pobotni ugovor toženke zavrnilo.

11.Pritožbeno sklicevanje na sedmi odstavek 137. člena ZDR-1 ni utemeljeno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (čemur toženka ne nasprotuje), v postopku sploh ni bilo mogoče ugotoviti, kolikšne zneske plače bi po posameznih mesecih v vtoževanem obdobju tožnik prejel, če bi delal. Toženka namreč ni navajala v katerih mesecih je tožniku prisojeno nadomestilo plače, ki presega plačo, kot če bi delal, niti ni predložila mesečnih razporedov dela z evidencami o pogojih in razporedu tožnika v posameznem mesecu, ki bi (sodnemu izvedencu) omogočili izdelavo takega izračuna.

12.Toženka neutemeljeno nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Tožnik je v sporu uspel več kot 96-odstotno, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, glede katerega niso nastali posebni stroški, ter toženki naložilo povračilo celotnih tožnikovih potrebnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Na ugotovitev uspeha v postopku ne vpliva uspeh s stranskimi terjatvami. Odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje je razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Drugačno zavzemanje toženke ni utemeljeno.

13.V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje tožniku za mesec oktober 2021 prisodilo 77,22 EUR, namesto 71,30 EUR, kot izhaja iz izračuna izvedenca, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za očitno pisno pomoto (prim. tabelo na list. št. 415). Skladno s 328. členom ZPP bo o njeni popravi odločilo za to pristojno sodišče prve stopnje.

14.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

15.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo v skupni višini 279,99 EUR (po 155. členu ZPP in Odvetniški tarifi - OT mu za sestavo odgovora na pritožbo pripada 375 točk, čemur je treba prišteti še 2‑odstotne materialne stroške in 22-odstotni DDV). V primeru zamude mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Pri provizijskem sistemu plače se v osnovo šteje tudi provizija kot individualna delovna uspešnost (VIII Ips 472/2008, Pdp 1161/2011, VIII Ips 70/2012 idr.). Kot delovna uspešnost se v osnovi upoštevajo napitnine (Pdp 1538/2014, Pdp 189/2015, Pdp 355/2019, Pdp 207/2023 idr.). Osnova za nadomestilo za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni je "plača" delavca, torej vse, kar po zakonu in pogodbi o zaposlitvi sodi v ta pojem, zato ni pravne podlage za to, da bi se nadomestilo obračunalo ob upoštevanju minimalne plače (Pdp 495/2016). V osnovo se všteje sektorski dodatek (Pdp 259/2019), dodatek za razredništvo ter delovna uspešnost zaradi povečanega obsega dela (Pdp 409/2020) in dodatek za tri-izmensko delo (Pdp 1591/2007). Prim. komentar k 137. členu ZDR-1, Belopavlovič Nataša, Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem - 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019. Tak model, po katerem je opravičeno odsotni delavec upravičen do nižjega nadomestila plače, lahko vodi v t. i. "prezentizem", ko delavci ne glede na zdravstveno stanje oziroma druge okoliščine, zaradi katerih bi bili odsotni z dela, zaradi strahu pred izpadom dohodka vseeno prihajajo na delo. Gre za t. i. nepravo spremembo tožbe.