Jedro

Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, ima zapisnik o sporazumu moč sodne poravnave (2. odstavek 251c. člena ZIP). To pomeni, da zapisnik predstavlja pravnomočno ugotovitev o obstoju terjatve, času njene dospelosti in pogojih njene izpolnitve ter izvršilno listino, ki bo v primeru, da terjatev ne bo poravnana, pridobila lastnost izvršljivosti. Če je tako, je interes tožnikov za uveljavljani tožbeni zahtevek vprašljiv. Ugotovitev ničnosti pogodbenega določila bi bila namreč brez kakršnegakoli učinka, saj bi o terjatvi, ki izvira iz tega pogodbenega določila, še vedno obstajal izvršilni naslov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe s katero je tožeča stranka zahtevala odreditev prepovedi prodaje ali obremenitve nepremičnine, vpisane pri vl. št. 444 k.o. ...., zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu in vknjižbo navedene prepovedi v zemljiški knjigi. Zoper takšno odločitev je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo s katero uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Predlaga razveljavitev navedene odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče že odločilo v korist tožene stranke, čeprav še ni bilo glavne obravnave in čeprav še ni bil izveden noben od predlaganih dokazov in tudi ne sprejet dokazni sklep. Tako je bilo praktično že odločeno o tožbenemu zahtevku le na podlagi navedb tožene stranke in listin, ki jih je ta predložila. Takšno ravnanje sodišča pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče bi se moralo omejiti le na presojo ali obstojijo zakoniti razlogi za izdajo začasne odredbe. Po mnenju pritožnikov ne drži ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni dokazala verjetnosti terjatve in tudi ne nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Iz ugotovljenega dejanskega stanja jasno izhaja, da tožnikoma preti težko nadomestljiva škoda, če bi bil sklep o izročitvi nepremičnin kupcu izvršen, saj bi tožnika ostala brez stanovanja. Po mnenju pritožnikov ne bo mogoče zavzeti pravičnega in objektivnega stališča do utemeljenosti tožbenega zahtevka brez zaslišanja tožnikov. Pritožba ni utemeljena. Tožnika uveljavljata s tožbo nedenarno terjatev. Po določilu 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Hkrati pa mora izkazati bodisi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, bodisi potrebnost odredbe zaradi preprečitve uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, bodisi da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nobena od predpostavk za izdajo začasne odredbe, ki sta jih uveljavljala tožnika, ni podana. Pri tem odločitev sodišča prve stopnje ne pomeni presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka, kot mu neopravičeno očita pritožba, ampak le presojo obstoja podlage za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve (ne: obstoj oziroma neobstoj) in verjetnost obstoja nevarnosti povzročitve težko nadomestljive škode (ne: obstoj oziroma neobstoj). Da terjatev tožnikov ni verjetno izkazana izhaja iz nesporne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili sporazum o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini (po prej veljavnem 251c členu Zakona o izvršilnem postopku, v nadaljevanju ZIP), na katero se nanaša obravnavana začasna odredba. Navedeni sporazum je sodišče ugotovilo na posebnem naroku v zapisniku. V tem so stranke označile, da je sestavni del sporazuma posojilna pogodba z dne 27.3.1995 s pogodbenim določilom, katerega presojo zahtevata tožnika s tožbo v tem postopku. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, ima zapisnik o sporazumu moč sodne poravnave (2. odstavek 251c. člena ZIP). To pomeni, da zapisnik predstavlja pravnomočno ugotovitev o obstoju terjatve, času njene dospelosti in pogojih njene izpolnitve ter izvršilno listino, ki bo v primeru, da terjatev ne bo poravnana, pridobila lastnost izvršljivosti. Če je tako, je interes tožnikov za uveljavljani tožbeni zahtevek vprašljiv. Ugotovitev ničnosti pogodbenega določila bi bila namreč brez kakršnegakoli učinka, saj bi o terjatvi, ki izvira iz tega pogodbenega določila, še vedno obstajal izvršilni naslov. Hkrati pa to pomeni, da tožnika začenjata pravdo o predmetu, o katerem že obstaja pravnomočna odločitev oziroma izvršilni naslov. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, pa bi bilo tega mogoče presojati le ob ustreznem tožbenem zahtevku. Čeprav že ugotovitev, da ni izkazana vejetnost obstoja terjatve tožnikov, pogojuje zavrnitev predlagane začasne odredbe, saj morajo biti pogoji iz 272. člena ZIZ podani kumulativno, pa je treba pritrditi tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da nastanek težko nadomestljive škode ni izkazan. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med uveljavljanim tožbenim zahtevkom in predlagano začasno odredbo ni koneksitete. Ob ugotovitvi, da tožnika nista plačala niti glavnice, bi bila tudi morebitna ugoditev tožbenemu zahtevku, ki se nanaša le na uveljavljanje neveljavnosti pogodbenega določila o višini pogodbenih in zamudnih obresti, brez vpliva za realizacijo omenjenega sporazuma s prodajo zastavljene nepremičnine. Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbo tožnikov zavrniti kot neutemeljeno (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).