Jedro

Tožeče stranke s tožbo uveljavljajo plačilo nematerialne škode (duševne bolečine zaradi smrti moža oziroma očeta), materialne škode (pogrebne stroške) ter rente (zaradi zmanjšanja prihodkov družine), pri čemer so navedle, da gre za njihovo škodo, ki so jo utrpele v posledici delovne škode, ne pa za škodo, ki jo je utrpel pokojni kot delavec tožene stranke in ki bi jo tožniki kot dediči uveljavljali namesto pokojnega. Zaradi navedenega je za odločanje v predmetni zadevi pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani na podlagi b. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, ki določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v zadevah o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki.

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru zavzelo stališče, da je spor o odškodnini zaradi nezgode pri delu, ki je posledično povzročila smrt delavca, in ki ga pričnejo delavčevi dediči, individualni delovni spor.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep z dne 21. 8. 2013, s katerim je odločilo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi Okrožnemu sodišču v Ljubljani v nadaljnji postopek (II. točka izreka).

Tožeče stranke vlagajo pravočasno pritožbo zoper sklep iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi in naloži sodišču prve stopnje nadaljevanje pravdnega postopka. Navajajo, da so tožeče stranke vložile tožbo za plačilo odškodnine zaradi delovne nezgode, v kateri je umrl A.A. in do katere so upravičene kot dediči po pokojnem delavcu. Predmet spora je odgovornost delodajalca za nezgodo pri delu. Tožbeni zahtevek tožečih strank torej izpolnjuje pogoje po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, saj se spor nanaša na pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Tožeče stranke priglašajo pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo, da tožeče stranke s tožbo uveljavljajo plačilo nematerialne škode (duševne bolečine zaradi smrti moža oziroma očeta), materialne škode (pogrebne stroške) ter rente (zaradi zmanjšanja prihodkov družine), pri čemer je navedlo, da gre za njihovo škodo, ki so jo utrpeli v posledici delovne škode, ne pa za škodo, ki jo je utrpel pokojni kot delavec tožene stranke in ki bi jo tožniki kot dediči uveljavljali namesto pokojnega.

Zaradi navedenega je za odločanje v predmetni zadevi pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani na podlagi b. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem. - ZDSS-1), ki določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v zadevah o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Pritožbeno sodišče se ob navedenem sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII R 15/2008 z dne 23. 6. 2008, ko je Vrhovno sodišče RS odločilo o tem, da je za odločanje pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani in sicer sklicujoč se pri tem na določilo točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Pri tem je v svoji obrazložitvi navedlo, da je temelj spora vsekakor odgovornost tožene stranke za nezgodo pri delu, če pa gre za odgovornost iz delovnega razmerja lahko spor kot individualni delovni spor pričnejo tudi pravni nasledniki delavca in delodajalca in starši, izvenzakonski partner in otrok poškodovanega delavca, ki so vsekakor pravni nasledniki umrlega delavca. Ob navedenem je izrecno navedlo, da kljub temu, da se postavlja nekaj vprašanj, ki bi odškodninsko odgovornost lahko opredelila kot spor izven odgovornosti iz delovnega razmerja, če ga ne prične delavec sam, je obrazložitev iz predloga ZDSS-1, ki je spremljala pripravljeni zakon takšna, da kaže na to, da je lahko spor, ki ga pričnejo delavčevi dediči, če gre pa za odškodnino iz nezgode pri delu, katera je tudi posledično povzročila smrt delavca, opredeljen kot individualni spor, za reševanje katerega je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. V ZDSS-1 se je namreč vrnila odškodninska odgovornost zato, ker je bil zakonodajalec mnenja, da ni stvarno utemeljenih razlogov, da bi v odškodninskih sporih iz delovnega razmerja odločala različna sodišča po različnih procesnih predpisih. Zakonodajalec je bil mnenja, da so tudi odškodninski spori sestavni del delovnega prava in če pravni nasledniki delavca - njegovi dediči - lahko pričnejo kot individualni delovni spor, ki se nanaša na premoženjske pravice iz delovnega razmerja, ki jih je mogoče podedovati, lahko kot individualni delovni spor pričnejo tudi spor glede odškodninske odgovornosti, katere temelj je nezgoda pri delu.

V predmetni zadevi gre po oceni pritožbenega sodišča za navedeno situacijo, tako da je za odločanje v tej zadevi stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožečih strank ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.