Jedro

Spoznavni proces v sodnem postopku ni vezan na dokazna pravila, prav tako pa ne določbe ZOZP ne njihova pogodbena konkretizacija v Splošnih zavarovalnih pogojih ugotavljanja vsebnosti alkohola v zavarovančevi krvi ob nezgodi ne omejujejo na določen postopek ali določeno dokazno sredstvo.

Znesek, opredeljen v šestem odstavku 7. člena ZOZP, predstavlja le maksimizacijo glavnice, tj. zahtevka za povračilo oškodovancu izplačane odškodnine, medtem ko akcesorne terjatve (iz naslova obresti, stroškov idr.) v njem niso zajete.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožeči stranki plačati 11.767,77 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje in ji povrniti 244,53 € pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je navedba o vsebnosti 0,55 promila alkohola v toženčevem organizmu, zapisana v policijskem zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, neresnična in da je toženec dne 12. 12. 2003 povzročil prometno nesrečo pod vplivom 1,7 promila alkohola v organizmu. Sklenilo je, da je toženec s tem izgubil zavarovalne pravice iz pogodbe o obveznem avtomobilskem zavarovanju odgovornosti, zaradi česar toženi stranki dolguje zahtevano povračilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

3. Sodbo pritožbenega sodišča toženec izpodbija z revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je za povračilni zahtevek zavarovalnice merodajna le tista stopnja alkoholiziranosti, ki je ugotovljena v postopku, kot ga določa Zakon o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP). Pogoj za regres je tako izpolnjen samo, kadar se v okviru policijskega postopka oziroma postopka za prekrške ugotovi alkoholiziranost zavarovanca nad z ZVCP predpisano mejo in zavarovanec ne poskrbi, da bi bila s krvno analizo natančno ugotovljena stopnja njegove alkoholiziranosti. V predmetni zadevi, trdi, je iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom z dne 12. 12. 2003 razvidno, da je imel sam ob upoštevanju 0,1 promila tolerance v krvi le 0,45 promila alkohola. To pa je v mejah dovoljenega, zato ni imel nikakršnega razloga za odvzem in analizo krvi. V nasprotnem primeru, tj. če bi bil alkotest pozitiven, dodaja, bi bil nedvomno zahteval krvni test, s čimer bi v skladu z alinejo b) 4. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-03 (v nadaljevanju splošni ali zavarovalni pogoji) poskrbel, da ne bi izgubil zavarovalnih pravic. Zaradi napake policista pri sestavljanju zapisnika mu pač ne more biti kršena zakonita pravica, da ob nestrinjanju z rezultatom alkotesta zahteva ugotovitev alkoholiziranosti z analizo krvi. Zavarovalnica, ki je izgubila možnost uveljavljati regresni zahtevek, pouči, ima vse možnosti od policista bodisi v kazenskem bodisi v civilnem postopku zahtevati odškodnino. Zaključi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z višino regresnega zahtevka. Ta je z Zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) omejena na 8.345,85 €, v kar so – kot izhaja iz komentarja zakona – vključeni tako glavnica kot obresti.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da se dejstvo zavarovančeve alkoholiziranosti ob nezgodi lahko dožene tudi naknadno in drugače, kot le po postopku, ki ga v skladu z ZVCP vrši policist. Spoznavni proces v sodnem postopku ni vezan na dokazna pravila (prim. 8. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), prav tako pa ne določbe ZOZP ne njihova pogodbena konkretizacija v alineji a) 4. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev ugotavljanja vsebnosti alkohola v zavarovančevi krvi ob nezgodi ne omejujejo na določen postopek ali določeno dokazno sredstvo. Dokazna ocena sodišča je prosta in kot taka podvržena le uspehu dokazovanja pravdnih strank, zlasti tožeče stranke, ki glede tega dejstva nosi dokazno breme. In slednja je, kot izhaja iz sodb nižjih sodišč, opirajoč se predvsem na odločilno dejansko ugotovitev, vpeto v dejstveni substrat pravnomočnih odločb kazenskega in delovnega sodišča, da je uporabljeni alkoskop tožencu dejansko izmeril 1,7 in ne 0,55 promila alkohola v izdihanem zraku, to breme brez težav zmogla.

7. Osrednje revizijsko stališče, da zavarovanec ne more izgubiti zavarovalnih pravic zaradi napake, ki jo je pri preizkusu alkoholiziranosti storil policist, je načeloma sprejemljivo. Vendar v zadevi, ki je pred nami, ni upoštevno, saj dejanska predpostavka, na kateri toženec gradi to stališče, v konkretnem primeru ne drži. Namreč, toženec trdi, da bi, če bi bil rezultat njegovega preizkusa z alkotestom pozitiven, zanesljivo poskrbel za natančno ugotovitev stopnje alkoholiziranosti s krvno analizo. Pri tem pa spregleda, da tudi izmišljeni rezultat preizkusa njegove alkoholiziranosti, vpisan v sporni policijski zapisnik (0,55 promila), pomeni pozitiven alkotest, ker njegova vrednost presega z ZVCP in splošnimi pogoji določeno dopustno mejo, ki je 0,5 grama alkohola na kilogram krvi oz. promila v organizmu preiskovanca. T.i. meritvena toleranca, na katero se izgovarja toženec (znašala naj bi 0,1 promila od izmerjene vrednosti), na rezultat alkoskopskega preizkusa in posledice, vezane nanj, nima nikakršnega vpliva. Zavarovalni pogoji, ki vnaprej določajo spekter možnosti zavarovančeve razbremenitve in dokazovanja neodgovornosti za kršitev zavarovalne pogodbe, namreč ne predvidevajo nikakršnih okoliščin, ki bi lahko privedle do zmanjšanja oziroma relativizacije rezultata konkretne alkoskopske izmere. Nasprotno, ob pozitivnem alkotestu, tj. vselej, kadar rezultat alkoskopske izmere presega zakonsko in pogodbeno določeno mejo, zavarovanec enostavno (ob)velja za alkoholiziranega, če karseda urno ne poskrbi za natančnejšo ugotovitev stopnje alkoholiziranosti z laboratorijsko analizo odvzete krvi (prim. alinejo b) 4. točke prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev). Tožencu torej ni bila odvzeta pravica ugotovitve alkoholiziranosti z analizo krvi, kot zmotno trdi, pač pa je sam to svojo dolžnost iz zavarovalne pogodbe opustil brez opravičljivega razloga(1).

8. Materialnopravno zmotno je tudi revidentovo zaključno stališče, da se zakonska omejitev višine povračilnega zahtevka, uvedena z novelo ZOZP-A (Ur. l. RS, št. 67/2002 z dne 26. 7. 2002), razteza tudi na obresti in stroške. Znesek, opredeljen v šestem odstavku 7. člena omenjenega zakona, predstavlja le maksimizacijo glavnice, tj. zahtevka za povračilo oškodovancu izplačane odškodnine, medtem ko akcesorne terjatve (iz naslova obresti, stroškov idr.) v njem niso zajete. To na več mestih potrjuje tudi vsebina komentarja ZOZP(2), katere iz konteksta iztrganemu drobcu: '' … obresti in stroški so bili dodatno vključeni kot akcesorij, zato je bil zahtevek ustrezno višji...'' revizija pripisuje napačen pomen. Pogled v prezrto sobesedilo smisel navedenega kaj hitro zreducira v nič več kot obrobno pojasnilo, da kljub z ZOZP-A uzakonjeni omejitvi povračilnega zahtevka višina konkretnega zahtevka zavarovalnice iz tega naslova lahko preseže znesek 8.345,85 € (prej 2,000.000 SIT). In sicer za znesek kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti in/ali stroškov, kot je to navsezadnje primer prav v predmetni zadevi.

9. Ker uveljavljani revizijski razlog po povedanem ni podan, je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Alineja b) 4. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev kot opravičljiv razlog za neodvzem krvi predvideva zdravstveno ogroženost preizkušenca (npr. zaradi hemofilije).

Op. št. (2): Glej Ristin in drugi, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana, 2008, str. 69–71.