Jedro

Ker je tožnik s svojim zahtevkom do toženca uspel v višini nekaj več kot eno polovico, mu mora toženec povrniti polovico pravdnih stroškov. Ker je približno do polovice uspel tudi toženec, mu mora tožnik povrniti polovico njegovih pravdnih stroškov. Če so stroški obeh strank po višini enaki, se medsebojno pobotajo in v takem primeru sodišče odloči, da nosi vsaka stranka svoje stroške. Če pa stroški niso enaki, sodišče naloži pribitek stranki, katere stroški so manjši, kot je sodišče pravilno storilo tudi v tem primeru in tožencu naložilo, da povrne prvemu tožniku ustrezen del stroškov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o višini pravdnih stroških v IV. točki izreka spremeni tako, da sta A. A. in B. A. dolžni plačati toženi stranki vsaka po 3.153,39 EUR pravdnih stroškov (namesto 2.401,75 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu sklep o stroških potrdi.

III. A. A. in B. A. sta dolžni plačati toženi stranki vsaka po 58,67 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano stroškovno odločitvijo v III. in IV. točki izreka sodbe odločilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna prvemu tožniku plačati 1.592,95 EUR pravdnih stroškov v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), A. A. in B. A. (druga in tretja tožnica) pa sta dolžni plačati tožencu vsaka po 2.401,75 EUR pravdnih stroškov v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper stroškovno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge ter zatrjuje, da je izpodbijana odločitev o pravdnih stroških nezakonita. Povzema določbi prvega odstavka 151. člena ter drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je prvi tožnik s svojim zahtevkom uspel v višini nekaj več kot polovico in odločilo, da vsaka od pravdnih strank nosi svoje stroške odvetniškega zastopanja. Sodišče ločuje med stroški odvetniškega zastopanja, stroški sodnih taks in stroških nagrade za izvedence. Vsi ti stroški so del pravdnih stroškov, o katerih je treba odločiti skupaj in enotno. Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške, lahko pomeni le, da prvi tožnik nosi tudi stroške sodne takse in izvedenine. Ustreznega dela stroškov iz drugega odstavka 154. člena ZPP ni mogoče tolmačiti tako, kot je storilo sodišče prve stopnje, ki je iz pravdnih stroškov neutemeljeno izvzelo stroške sodnih taks in izvedenine. Gre za napačno razumevanje materialnopravnih določb o uspehu v pravdi. Podrejeno toženec zatrjuje, da je podana absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.

Tudi pri odmeri stroškov toženca je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Toženec zatrjuje, da mu sodišče neutemeljeno ni priznalo stroškov večjega števila vlog, v katerih je odgovarjal na navedbe tožnikov. Ni mogoče slediti stališču sodišča, da so bile te vloge nepotrebne za postopek. To velja še toliko bolj za prvo pripravljalno vlogo toženca z dne 22. 5. 2007, v kateri je dodatno konkretiziral posel prodaje nepremičnine. Kljub temu, da so bile vloge toženca z dne 21. 6. 2017, 6. 7. 2017 in 4. 9. 2017 obrazložene vloge, je toženec nagrado priglasil za kratke vloge. Ne obstoji utemeljen razlog, da sodišče tožencu za takšne vloge ne bi priznalo priglašene nagrade. V vlogi z dne 2. 10. 2017 je toženec poleg konkretiziranih navedb podal tudi obrazložen predlog za podaljšanje roka, a sodišče ni priznalo nagrade niti za kratko vlogo. Ni razumljivo, zakaj sodišče tožencu ni priznalo nagrade za pritožbo z dne 22. 12. 2017, saj je samo toženca poučilo, da ima pravico do pritožbe. V vlogi z dne 24. 11. 2017 pa je toženec podal utemeljen, substanciran, argumentiran in konkretiziran predlog za izločitev izvedenca. Gre za kvalificirano vlogo, s katero je uveljavljal svojo pravico do izjave. Neutemeljena je tudi odločitev za zavrnitev nagrade za pripravljalni vlogi z dne 21. 6. 2019 in 5. 9. 2019, v katerih je toženec obrazloženo odgovarjal na navedbe nasprotne stranke in določno postavil pobotni ugovor oziroma zahtevek v zvezi z njim.

3. Pritožba je delno utemeljena.

Glede odločitve v III. točki izreka

4. Odločitev v III. točki izreka, po kateri je toženec dolžan prvemu tožniku povrniti del njegovih stroškov, je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Ta določa, da lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Sodišče je tožencu naložilo, da prvemu tožniku povrne polovico stroškov sodne takse, ki odpade na njegov del, in eno polovico stroškov izvedenskega mnenja (sodišče je izvedenca postavilo le glede zahtevka prvega tožnika), glede stroškov odvetniškega zastopanja, ki so nastali obema v približno enaki višini, pa je sodišče odločilo, da jih nosita vsak svoje. Odločitev sodišča prve stopnje je skladna z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Za odločitev o stroških je odločilen uspeh pravdnih strank. Ker je tožnik s svojim zahtevkom do toženca uspel v višini nekaj več kot eno polovico, mu mora toženec povrniti polovico pravdnih stroškov. Ker je približno do polovice uspel tudi toženec, mu mora tožnik povrniti polovico njegovih pravdnih stroškov. Če so stroški obeh strank po višini enaki, se medsebojno pobotajo in v takem primeru sodišče odloči, da nosi vsaka stranka svoje stroške. Če pa stroški niso enaki, sodišče naloži pribitek stranki, katere stroški so manjši, kot je sodišče pravilno storilo tudi v tem primeru in tožencu naložilo, da povrne prvemu tožniku ustrezen del stroškov. Sodišče je navedlo (le), da nosi vsaka od pravdnih strank svoje stroške odvetniškega zastopanja (ki so jima nastali v približno enaki višini), ne pa vse svoje pravdne stroške, zato pritožbeni očitki o neutemeljenem izvzemanju stroškov sodnih taks in izvedenine niso utemeljeni. Ob upoštevanju okoliščin primera je odločitev sodišča, po kateri je prišlo do podobnega rezultata, kot če bi stroške strank najprej izračunalo in jih nato pobotalo, pravilna.

5. Ker sodišče ni odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, temveč je navedlo le, da nosi vsaka svoje stroške odvetniškega zastopanja, tudi ni podano zatrjevano nasprotje med odločilnimi dejstvi v zvezi s stroškovnim zahtevkom oziroma ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep je bilo tudi v tem delu mogoče preizkusiti.

Glede odločitve v IV. točki izreka

6. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Toženec sodišču očita, da mu neutemeljeno ni priznalo stroškov več vlog, njegove pritožbene navedbe so delno utemeljene.

7. Toženec utemeljeno navaja, da bi mu moralo sodišče priznati nagrado za odvetnika za prvo pripravljalno vlogo z dne 22. 5. 2019, v kateri je dodatno konkretiziral sporna odločilna dejstva v zadevi (2000 odvetniških točk). Poleg tega utemeljeno navaja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati nagrado za vlogo z dne 2. 10. 2017, v kateri je podal obrazložen predlog za podaljšanje roka, gre mu 50 točk za kratko vlogo (kot jih je priglasil v stroškovniku) ter nagrado za vlogo z dne 21. 6. 2019 (pripombe na izvedeniško mnenje) v višini 1000 točk. 8. Glede ostalih vlog, za katere sodišče prve stopnje tožencu nagrad ni priznalo, so pritožbene navedbe neutemeljene. Toženec neutemeljeno navaja, da bi mu moralo sodišče za vlogi z dne 21. 6. 2017 in 4. 9. 2017 priznati nagradi za kratki vlogi. Vlogi z dne 21. 6. 2017 in 4. 9. 2017 je namreč sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nepotrebni. Za vlogo z dne 6. 7. 2017 pa mu je sodišče 50 točk priznalo.

9. Neutemeljena je navedba, da bi moralo sodišče tožencu priznati nagrado za pritožbo z dne 22. 12. 2017, saj sestava te pritožbe ne predstavlja potrebnega pravdnega stroška.1 Toženec sodne takse ni plačal in se je pritožba štela za umaknjeno.

10. Sodišče prve stopnje tožencu pravilno ni priznalo nagrade za vlogo z dne 24. 11. 2017 (predlog za izločitev izvedenca). Naveden predlog je bil namreč kot prepozen zavržen, zato ni šlo za potreben pravdni strošek.

11. Končno je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi nagrade za pripravljalno vlogo z dne 5. 9. 2019, saj bi toženec navedbe iz te vloge lahko podal že v predhodnih vlogah oziroma bi lahko že prej podan pobotni ugovor predhodno tudi določno postavil. 12. Ob povedanem je treba tožencu dodatno priznati 3050 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 1.830,00 EUR. Poleg tega je toženec upravičen do materialnih stroškov v višini 18,30 EUR (1 %, dodatni stroški nad 1000 točk) ter do 22 % DDV v višini 406,63 EUR. Skupno gre tožencu dodatnih 2.254,93 EUR oziroma vsi potrebni pravdni stroški toženca znašajo 9.460,18 EUR. Druga in tretja tožnica sta dolžni tožencu povrniti vsaka 1/3 stroškov, torej vsaka 3.153,39 EUR oziroma 751,64 EUR več, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je temu ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v IV. točki izreka, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

13. V ostalem delu pritožba toženca glede IV. točke izreka ter v celoti glede III. točke izreka ni utemeljena, zato je sodišče druge stopnje, ki ob preizkusu izpodbijanih delov tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, v ostalem delu pritožbo toženca zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem stroškovnem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Toženec je s pritožbo glede pravdnih stroškov, ki sta mu jih dolžna povrniti druga in tretja tožnica, delno uspel, in sicer je pritožbeni uspeh toženca 23,50 %.2 Druga in tretja tožnica sta mu zato v ustreznem deležu dolžni povrniti stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo stroške za sestavo pritožbe po odvetniku (500 točk), kar znaša 300,00 EUR, 2 % materialnih stroškov znaša 6,00 EUR, 22 % DDV pa 67,32 EUR. Potrebni pritožbeni strošek je še sodna taksa za pritožbo v višini 126,00 EUR. Vsi potrebni pritožbeni stroški skupaj tako znašajo 499,32 EUR. Upoštevaje pritožbeni uspeh toženca sta mu druga in tretja tožnica dolžni povrniti 117,34 EUR stroškov pritožbenega postopka oziroma vsaka po 58,67 EUR. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP.

1 Sam toženec je že v pritožbi navedel, da je sodišče podalo napačen pravni pouk o pritožbi. 2 Uspel je za 1.503,28 EUR, punktum v pritožbi je 6.396,45 EUR.