Jedro

Komitentova obveznost, da komisionarju izroči overjeno pooblastilo za sklenitev kupoprodajne pogodbe za avtomobil, kaže na obstoj komisijske (771. čl. ZOR), ne pa posredniške (813. čl. ZOR) pogodbe med njima.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata tožniku izstaviti tako listino, da bo ta lahko na njeni podlagi pri upravnem organu izvršil prepis lastništva na svoje ime za osebni avto z registrsko številko..., ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Pritožbi toženih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo druga tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek, kolikor se nanjo nanaša, zavrnjen. Res je, da ima pogodba z dne 13.11.1991 naslov "Komisijska pogodba", vendar pa je po vsebini posredniška pogodba v skladu z določbo 813. člena ZOR. Druga toženka se je zavezala prvemu tožencu le najti kupca za avtomobil. Prodajno pogodbo lahko sklene samo prvi toženec, druga toženka pa je vseskozi nastopala v njegovem imenu in na njegov račun. Zato tudi ni mogoče zagovarjati stališča, da sta toženi stranki s pogodbo z dne 13.11.1991 ustanovili pravice v korist tretjega, to je tožnika. Podrejeno druga tožena stranka zastopa stališče, da bi imel tožnik proti njej le zahtevek na izročitev overjenega pooblastila, ki bi ga moral izstaviti prvi toženec, ne pa zahtevka na izstavitev listine. Tožeča stranka in prvi toženec na revizijo nista odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pogodba, ki sta jo dne 13.11.1991 sklenili toženi stranki, ni komisijska pogodba samo po svojem naslovu, temveč tudi po vsebini. Tako pravno razlago sta sodišči nižje stopnje sprejeli ne samo na podlagi razlage pogodbe same, temveč tudi po dokazni oceni o načinu ravnanja druge toženke po tožnikovi odločitvi, da kupi vozilo. V 8. točki komisijske pogodbe je drugi toženki naložena obveznost, da v svojem imenu s tožnikom sklene kupoprodajno pogodbo ob uporabi pooblastila za prenos lastništva, če komitent - prvi toženec ne sklene pogodbe s kupcem in ne overi na njej svojega podpisa. Prav komitentova (toženčeva) obveznost (točka 1 komisijske pogodbe), da izroči komisionarju (drugi toženi stranki) overjeno pooblastilo, jasno kaže na to, da je bila sklenjena komisijska pogodba, v kateri komisionar sicer nastopa na komitentov račun, vendar v svojem imenu in za dogovorjeno provizijo (771. člen ZOR). Za obstoj posredniške pogodbe po 813. členu ZOR med toženima strankama v ugotovljenih dejstvih ni podlage. Pri posredniški pogodbi se namreč posrednik le zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev pogodbe. Dejstva dejanskega stanja tega ne potrjujejo, saj je šlo za komisijski posel, pri katerem je komitent (toženec) od komisionarja (točka 4 pogodbe) celo prejel določen predujem.

Obveljajo razlogi izpodbijane sodbe, ki obveznost druge tožene stranke kot komisionarja obravnavajo tudi s stališča opravljanja njegove poklicne dejavnosti in s tem dolžnosti, da ravna s skrbnostjo dobrega gospodarja - in sicer ne samo v obsegu dolžnosti, da v skladu s komisijsko pogodbo terja od komitenta overjeno pooblastilo za prodajo vozilo, temveč tudi v okviru odgovornega ravnanja ob izstavitvi končnega obračuna, preden je komitent karkoli storil zaradi prenosa lastnine spornega vozila.

Ob pravni razlagi, da je bila dne 13.11.1991 sklenjena komisijska pogodba med toženima strankama, obvelja tudi v izpodbijani sodbi sprejeto naziranje o sklenitvi pogodbe v korist tretjega (tožnika) po določbi 3. odstavka 148. člena ZOR in o legitimaciji tožnika, da terja izstavitev listine od obeh toženih strank. V tem obsegu odpade tudi revizijski pomislek o objektivni neuresničljivosti sodbenega izreka proti drugi toženi stranki.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati napak, na katere opozarja revizija, niti nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po določbi 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP). Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).